Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da v konkretnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tožnik toženi stranki neutemeljeno očita, da ni upoštevala ustaljene sodne prakse kot izhaja iz odločb vrhovnega sodišča, ki jih citira, saj v času odločanja tožene stranke, te odločbe še niso bile sprejete.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 100.417,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožena stranka nezakonito odločila, da ima lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti od 1. 10. 2005 dalje. V ravnanju tožene stranke naj bi bile podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, vključno s protipravnostjo in vzročno zvezo. Ker ni uporabila povsem jasnega predpisa, po katerem samozaposlena oseba, ki z dejavnostjo ni dosegla minimalnega dohodka, ni vključena v obvezno zavarovanje, naj bi opustila profesionalno skrbnost in ravnala hudo malomarno. Tožena stranka bi morala poznati predpise in uveljavljeno sodno prakso, saj je vrhovno sodišče v zadevah, ki jih citira, odločilo enako. Na enak način naj bi že prej odločalo višje sodišče, tožena stranka pa bi morala upoštevati tudi ustaljeno sodno prakso višjega sodišča. Z ugotovitvijo, da je bila sodna praksa ustaljena šele po sprejemu spornih odločb tožene stranke, naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank. Gre za novoto, do katere se tožnik ni mogel opredeliti, zato mu je bilo onemogočeno učinkovito sodelovanje v postopku. Odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da se mu do plačila prispevkov začasno zadrži pravica do nadomestila plače, naj bi imela podlago v nezakonitih odločbah tožene stranke. Zaradi teh nezakonitih odločb se je tožnik poškodoval, nato pa se zaradi neurejenega zdravstvenega zavarovanja ni mogel primerno in učinkovito zdraviti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožena stranka z odločbama z dne 10. 6. 2011 in 21. 7. 2011 ugotovila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 1. 10. 2005 dalje. Na podlagi tožbe v socialnem sporu je sodišče ti odločbi odpravilo in odločilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007. 7. Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala, ker mu je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zaradi odločitve tožene stranke zadržal pravico do nadomestila plače za polni delovni čas; onemogočeno naj bi mu bilo nadaljevanje podjetniške dejavnosti; utrpel naj bi škodo na osebnem dohodku; zaradi fizične in psihične izčrpanosti naj bi se poškodoval, saj se je zaradi pomanjkanja denarnih sredstev moral ukvarjati z gradbenimi deli, za katere bi sicer lahko plačal strokovnjake. Iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode zahteva skupaj 100.417,00 EUR.

8. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da v konkretnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tožnik toženi stranki neutemeljeno očita, da ni upoštevala ustaljene sodne prakse kot izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča, ki jih citira (VIII Ips 317/2010, VIII Ips 197/2012 in VIII Ips 246/2013), saj v času odločanja tožene stranke te odločbe še niso bile sprejete. Prva tovrstna odločitev Vrhovnega sodišča je bila namreč sprejeta šele dne 3. 4. 2012 s sodbo VIII Ips 317/2010. 9. Datum sprejema odločbe Vrhovnega sodišča ni dejstvo, ki bi ga stranka v postopku morala posebej zatrjevati, zato sodišče ni odločilo mimo trditvene podlage strank. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

10. Tožnikove navedbe, da je bila tudi pred izdajo odločb Vrhovnega sodišča sodna praksa višjega sodišča jasna in enotna, ne drži. Nenazadnje je bila prav s sodbo VIII Ips 317/2010 z dne 3. 4. 2012 spremenjena sodba višjega sodišča, s katero je to odločilo na enak način kakor tožena stranka v tožnikovem primeru. Sodna praksa višjega sodišča tako ni bila niti jasna niti enotna, zato toženi stranki tudi iz tega naslova ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Drugih okoliščin, ki bi kazale na protipravnost pa tožnik ne zatrjuje.

11. Ker tožnikov odškodninski zahtevek ni utemeljen že zaradi neizkazanega protipravnega ravnanja tožene stranke, se revizijsko sodišče (enako kot sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku) do revizijskih navedb glede vzročne zveze in višine škode, ni opredeljevalo.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.