Jedro

Zahtevek v paulijanski tožbi je dvočlenski, in sicer oblikovalni in dajatveni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške in hkrati mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 842,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke in razsodilo, da sta zemljiškoknjižni predlog z dne 23. 2. 2009 Dn. št. X/2009 in prenos lastninske pravice do deleža ½ na nepremičnini ID ... po darilni pogodbi z dne 28. 10. 2008 na toženo stranko brez učinka proti tožeči stranki, kolikor je to potrebno za poplačilo njene terjatve v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2010 do plačila (točka I. izreka), v točki II izreka je odločilo, da je tožena stranka v poplačilo terjatve tožeče stranke v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2010 do plačila dolžna dopustiti oziroma trpeti izvršbo do višine 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 12. 3. 2010 do plačila oziroma do celotne vrednosti nepremičnine ID ..., glede katere je bilo pravno dejanje V. R. izpodbito in v točki III izreka odločilo o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zapisalo, da lahko s paulijansko tožbo vsak upnik čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upniku, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbojnost ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (tretji odstavek 256. člena OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnica od R. S. prevzela zapadlo terjatev v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 13. 3. 2010 do plačila. O prenosu terjatve je bil dolžnik V. R. obveščen z vložitvijo in vročitvijo predmetne tožbe. To pomeni, da je tožnica s tožbenimi trditvami in izvedenimi dokazi dokazala prvi objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj, to je obstoj terjatev do dolžnika V. R. in njeno zapadlost. Sodišče je zaključilo na podlagi izvedenih dokazov, da je tožnica izkazala tudi neplačevitost V. R., kar je naslednji pogoj za dopustnost izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Glede subjektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri neodplačnih razpolaganjih in pri z njimi izenačenih pravnih dejanjih velja domneva, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, za njihovo izpodbijanje pa se ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano. Ker je tožnica z listinskimi dokazi dokazala obstoj neodplačnega dejanja, to je darilne pogodbe med dolžnikom V. R. in toženo stranko, sodišče prve stopnje na podlagi zakonske domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ zaključuje, da je dolžnik vedel, da opravljeno neodplačno razpolaganje pomeni oškodovanje tožnice. Na podlagi listinskih dokazov je sodišče še ugotovilo, da izpodbojno dejanje v konkretnem primeru predstavlja zemljiškoknjižni predlog z dne 23. 2. 2009 Dn. št. 710/2009 in prenos lastninske pravice do deleža ½ na nepremičnini ID … . po darilni pogodbi z dne 28. 10. 2008 na toženo stranko. O pravdnih stroških je odločeno na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi najprej navaja, da je zanjo sporna tako aktivna kot pasivna legitimacija obeh pravdnih strank. Tožena stranka meni, da na podlagi notarskega sporazuma opr. št. SV 135/2012 z dne 22. 2. 2012 terjatev R. S., ki jo je imel ta na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. K 135/2006 z dne 20. 9. 2007, ni mogla preiti na tožečo stranko, saj je bil namen R. S. in tožnice, da z navedenim notarskim sporazumom razdelita skupno premoženje zakoncev, terjatev R. S. na podlagi prej navedene sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici pa ne sodi v skupno premoženje zakoncev. Tožena stranka meni, da tožnica sploh nima veljavne terjatve do dolžnika V. R., saj je ni pridobila na pravno veljaven način. Zato tožena stranka meni, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, saj je upnik po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. K 135/2006 z dne 20. 9. 2007 in po pogodbi o načinu poravnave dolžnikovih obveznosti z dne 6. 7. 2009 lahko samo R. S. Kakor izhaja iz predloženih listin v spisu in tudi iz navedb tožeče stranke, tožeča stranka ne v letu 2008, kot tudi ne v letu 2009 ni imela nobene terjatve do dolžnika V. R. tako, da tudi takrat ni mogla biti oškodovana z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga za vknjižbo lastninske pravice na podlagi darilne pogodbe z dne 28. 10. 2008. V času vložitve izpodbijanega zemljiškoknjižnega predloga tožeča stranka namreč ni bila v nobenem razmerju z dolžnikom V. R., tako, da V. R. z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga ni mogel škodovati tožeči stranki, saj ta takrat še sploh ni bil upnik. Dejstvo je tudi, da je R. S. dne 6. 7. 2009 z dolžnikom sklenil Pogodbo o načinu poravnave dolžnikovih obveznosti, kar pa tudi pomeni, da sta bila tako dolžnik kot upnik soglasna, da prenovita svoje dolžniško upniško razmerje tako, da sta skupaj ugotovila stanje dolga in določila način izpolnitve dolžnikovih obveznosti. Upnik in dolžnik sta se tako v svoji pogodbi izrecno dogovorila, da je njuno dolžniško upniško razmerje v celoti prenovljeno, saj od sklenitve te pogodbe dalje dolžnik dolguje na podlagi drugega pravnega temelja, in sicer Pogodbe o načinu poravnave dolžnikovih obveznosti z dne 6. 7. 2009 ne pa na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. K 135/2006 z dne 20. 9. 2007. R. S. bi kot oškodovanec moral ugovarjati vpisu v zemljiško knjigo najkasneje do 6. 7. 2009, ko je z dolžnikom sklenil Pogodbo o načinu poravnave dolžnikovih obveznosti in prenovil njuno dolžniško upniško razmerje. Nadalje navaja, da je napačno stališče sodišča, da je bil dolžnik V. R. z vložitvijo in vročitvijo predmetne tožbe v skladu s 419. členom OZ obveščen o prenosu terjatev na tožečo stranko. Tožeča stranka na tem mestu opozarja, da V. R. ni stranka v tem postopku, tako da mu tožba v tej zadevi ni mogla biti vročena, saj V. R. v tem postopku nima nobene procesne vloge. 419. člen OZ določa, da mora za veljaven prenos terjatve odstopnik obvestiti dolžnika o odstopu. Čeprav je bila terjatev cesionarju morda res odstopljena, je cesionar zaradi izostanka notifikacije za dolžnika samo tretja oseba, ki ni v nobeni zvezi z razmerjem, ki obstaja med njim in cedentom. Glede na navedeno ni izpolnjena že osnovna predpostavka iz 255. člena OZ, saj tožeča stranka zaradi izostanka notifikacije dolžnika ne more izkazati, da je postala nov upnik dolžnika V. R., kar pa pomeni, da kot upnik ne more izpodbijati pravnih dejanja svojega dolžnika. Storjena je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka. Glede na navedbe tožnice in postavljen tožbeni zahtevek, tožnica ne izpodbija darilne pogodbe z dne 28. 10. 2008, temveč izpodbija samo zemljiškoknjižni predlog z dne 23. 2. 2009. Sodišče ni ostalo pri odločanju v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, saj je v točki I. izreka sodbe razsodilo, da sta zemljiškoknjižni predlog z dne 23. 2. 2009, Dn. št. 710/2009, ter prenos lastninske pravice do deleža ½ na nepremičnini ID ... po darilni pogodbi z dne 28. 10. 2008 na toženo stranko brez učinka proti tožeči stranki, kolikor je to potrebno za poplačilo njene terjatve v višini 15.000,00 EUR. Sodišče je torej v izreku sodbe odločalo v zvezi s podanim zemljiškoknjižnim predlogom z dne 23. 2. 2009, Dn. št. X/2009, za prenos lastninske pravice po darilni pogodbi z dne 28. 10. 2008, četudi se je tožbeni zahtevek glasil v zvezi s podanim zemljiškoknjižnim predlogom za prenos lastninske pravice po kupoprodajni pogodbi z dne 28. 10. 2008. Nadalje tožena stranka meni, da vložitev predloga za vknjižbo lastninske pravice na podlagi veljavnega pravnega posla, ne predstavlja pravnega dejanja dolžnika, zaradi katerega se dolžnikovo premoženje zmanjšuje, oziroma zaradi katerega bi bil upnik v težjem procesno pravnem položaju za poplačilo svoje terjatve. Vložitev predloga za vknjižbo lastninske pravice na podlagi veljavne pogodbe, ki vsebuje potrjeno intabulacijsko klavzulo, je povsem tehnično dejanje, ki ga lahko predlaga katerikoli od upravičencev. Tožeča stranka v tožbi sama navaja, da je zamudila zakonski rok treh let za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, ter da zato izpodbija samo zemljiškoknjižni predlog z dne 23. 2. 2009. Glede na navedeno je zato potrebno ugotoviti, da je darilna pogodba z dne 28. 10. 2008 brez napak in v celoti veljavna, saj je niti ne tožeča stranka, niti upnik R. S. nista nikoli izpodbijala. Vse do tedaj, dokler ima tožena stranka veljavno darilno pogodbo, tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za vložitev tožbe, s katero se zahteva ugotovitev, da je zemljiškoknjižni predlog z dne 23. 2. 2009 Dn. št. 710/2009 izpodbojen, saj veljavna darilna pogodba preprečuje tožeči stranki vsako poseganje na predmetno nepremičnino. Stranke morajo postaviti oblikovalni zahtevek, ne pa ugotovitveni zahtevek, kot je primer v konkretni zadevi. Glede na navedeno tožena stranka meni, da tožeča stranka sploh ne more postaviti tožbenega zahtevka v skladu z 255. členom OZ, saj v tožbi ni izkazala, da bi njen dolžnik V. R. z vložitvijo predloga v zemljiško knjigo za vknjižbo lastninske pravice na toženo stranko sploh storil izpodbojno pravno dejanje. Tožena stranka meni, da tožba ni bila vložena pravočasno. Tožeča stranka je namreč vložila pravilno tožbo šele 11. 5. 2012, zato je šteti, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev izpodbojne tožbe, saj so od vložitve izpodbijanega zemljiškoknjižnega predloga z dne 23. 2. 2009 pa do vložitve pravilne tožbe dne 11. 5. 2012 minila več kot tri leta tako, da je tožeča stranka izgubila pravno varstvo. Tožeča stranka bi lahko takoj vložila pravilno tožbo, saj bi ji iz vpogleda v darilno pogodbo z dne 28. 10. 2008, ki jo je priložila že prvotni tožbi, moralo biti znano, da toženo stranko zastopa zakonita zastopnica K. V. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bila tožba pravilno vročena v skladu z določbo člena 142. ZPP. Tožena stranka na svoj naslov v juliju 2012 ni prejela nobenega sodnega pisanja niti ni prejela obvestila o prispeli sodni pošti. Ob tem tožena stranka še pojasnjuje, da na hiši, v kateri prebiva, sploh ni hišnega poštnega predalčnika. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstev glede vročitve tožbe povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato tožeča stranka zahteva še vrnitev v prejšnje stanje zaradi nepravilnega vročanja vabila za glavno obravnavo. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno na naroku dne 17. 4. 2014 štelo obvestilo V. R., ki ga je sodišče prejelo dne 14. 3. 2012, za odgovor na tožbo, saj ne gre za odgovor na tožbo, temveč V. R. le obvešča sodišče, da ni zakoniti zastopnik tožene stranke. Tožeča stranka je na glavni obravnavi spremenila svoj tožbeni zahtevek, saj je z obrazložitvijo, da ji ni natančno znana višina zneska, ki ga je upniku R. S. že plačal njegov dolžnik V. R., spremenila svoj tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo zneska v višini 15.000,00 EUR, medtem ko je s prvotno tožbo zahtevala plačilo zneska v višini 20.342,10 EUR. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče spremembo tožbe v skladu s 185. členom ZPP posredovati toženi stranki, kar pa sodišče ni storilo in je s tem storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 393. člena ZPP. Sodišče za spremembo tožbe ni bilo krajevno in stvarno pristojno. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede višine dolga. Tožeča stranka je brez dokazov in brez pravih informacij vložila tožbo za nek pavšalno določen znesek, nato pa je pričakovala, da ji bo tožena stranka posredovala podatke glede še neplačanega zneska. V kolikor je tožeča stranka pričakovala informacije o izvršenih plačilih, bi lahko predlagala zaslišanje dolžnika V. R., kar pa ni storila. Sodišče je glede višine zahtevka upoštevalo le pričanje tožeče stranke in izpovedbo zaslišane priče, s čemer je bistveno kršilo določilo pravdnega postopka, saj je obstajalo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. Tožena stranka še opozarja, da sodišče na večih mestih v obrazložitvi sodbe navaja, da naj tožena stranka ne bi zanikala razlogov tožeče stranke. Glede na to, da tožena stranka sploh ni imela možnosti odgovoriti na tožbo, je takšno navajanje neumestno. Tožena stranka še nasprotuje odločitvi o obrestnem delu zahtevka. Pritožbo podaja tudi glede stroškov postopka. Metoda, ki jo je za izračun uspeha v pravdi uporabilo sodišče prve stopnje, nima pravne podlage. Postopek se vodi zaradi plačila 20.342,10 EUR, tožnica pa je sama spremenila tožbo in postavila manjši zahtevek, in sicer 15.000,00 EUR. Zato bi tožnica kvečjemu lahko uspela samo s 74 % zahtevka, zato je tudi izrek sodbe v zvezi s pravdnimi stroški nepravilen in nezakonit. Tožena stranka zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa razveljavi, tožba tožeče stranke se zavrže, tožeči stranki pa se naloži, da toženi stranki povrne vse stroške tega postopka. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Tožnica v odgovoru navaja, da so vse navedbe toženca prepozne. Toženec je bil pravilno vabljen na prvi narok za glavno obravnavo in bi zato najkasneje na tem naroku moral podati vse navedbe in predlagati vse dokaze v zvezi s trditvami tožnice. Ker tega očitno ni storil, je sedaj s temi navedbami prekludiran in se te štejejo kot nedopustne pritožbene novote. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je R. S. sredstva, katera je izročil V. R, pridobil od žene - to je tožnice in sina T. S., ki sta oba za to vzela kredit pri banki X. Vse to priča o tem, da je terjatev R. S. do V. R. priznana po sodbi K 135/2006 z dne 20. 9. 2007 skupno premoženje zakoncev, ter da je zato tožnica svoj delež na tej terjatvi lahko pridobila na podlagi sporazuma o delitvi dela skupnega premoženja. Prav tako je tožeča stranka pridobila terjatev na podlagi cesije, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa in je zato veljaven posel med zakoncema. Glede pogodbe o prenovi terjatve pa tožeča stranka navaja, da sta se stranki s to pogodbo dogovorili le o načinu izpolnitve obveznosti, kar pa nikakor ne izkazuje namena prenovitve obveznosti, ki mora biti v skladu z zakonom v taki pogodbi izrecno navedeno. V. R. je kazenskemu sodišču ob priliki izdaje sklepa K 135/2006 z dne 20. 9. 2007 izročil pogodbo z dne 6. 7. 2009, pa kazensko sodišče očitno ni štelo, da je bila obveznost po kazenski sodbi K 135/2006 z dne 20. 9. 2007 kakorkoli prenovljena. Aktivna legitimacija tožnice je tako v celoti izkazana. Tožnica vztraja, da je V. R. dejstvo razpolaganja s predmetnim premoženjem v korist svojega sina zamolčal in ga tako zavedel, da ta ni že predhodno izpodbijal tega pravnega dejanja. R. S. vse do nekaj dni pred vložitvijo predmetne tožbe ni vedel za to razpolaganje, saj bi sicer že predhodno ukrepal zoper V. R. Tožeča stranka pripominja, da je V. R. bil o tej cesiji pravilno obveščen, saj je sam obvestil o tem sodišče z dopisom. 419. člen OZ določa, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Izpolnitev odstopniku dolžnikove terjatve pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop, sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. V. R. je bil o prenosu terjatve obveščen s strani tožnice preko tožbe, tožbi pa je bil predložen tudi notarski zapis, kjer je kot pogodbena stranka nastopal tudi R. S., notarka pa je osebno preverila identiteto tako tožnice kot R. S. Pravna podlaga za uveljavitev zahtevka zoper toženca je 255. člen OZ. Tožnica drugače kot po sodišču ni mogla obvestiti V. R. o prenosu terjatve, saj je morala že pred obvestitvijo izposlovati začasno odredbo, da bi preprečila nadaljnje odtujevanje premoženja s strani V. R. in poskuse preprečitve poplačila vtoževane terjatve. Tožnica navaja, da je prišlo pri zapisu kupoprodajna pogodba z dne 28. 10. 2008 za očiten lapsus, ki ga je sodišče lahko brez poseganja v pravice toženca samo popravilo. Tožnica je namreč darilno pogodbo z dne 28. 10. 2008 priložila tožbi, pravilno pa je to listino navedla tako pod točko II navedb kot v dokaznem predlogu. Sodišče tako v ničemer ni odločilo preko ali mimo postavljenega zahtevka. Tožnica nadalje navaja, da je po 255. člen OZ izpodbojno vsako dejanje dolžnika, kamor spada tudi vložitev zemljiškoknjižnega predloga, ki je brez dvoma pravno dejanje. Gre za del razpolagalnega pravnega posla prenosa lastninske pravice, ki se v skladu z zakonom zaključi ob vpisu prenosa v zemljiško knjigo. Postavljeni tožbeni zahtevek je pravilen, odločitev sodišča v zvezi z njim pa je povsem skladna s sodno prakso. Pravni naslov za uveljavitev zahtevka zoper toženca je 255. člen OZ ter izpodbijana sodba, kolikor bo postala pravnomočna. Z vložitvijo zemljiškoknjižnega dovolila se je šele izvršil prenos lastninske pravice na toženca. V. R. je zelo dobro vedel, da po tem razpolaganju ne bo imel drugega premoženja za poplačilo terjatev upnikov, zlasti R. S. Tožnica zanika, da bi dne 11. 5. 2012 spremenila tožbo. Spremenila je zgolj navedbo zastopnika tožene stranke, kar v ničemer ne vpliva niti na lastnost pravdnih strank, kot so bile podane že s tožbo, še manj pa na tožbeni zahtevek. Datum vložitve tožbe je tako 22. 2. 2012, tožba pa je vložena znotraj 3 letnega roka. Toženec v pritožbi in predlogu ni navedel, od kdaj naprej je naslov njegove zakonite zastopnice P. Ker gre v zvezi z vročanjem za odločilno dejstvo, saj je le ob upoštevanju datuma preselitve mogoče ugotoviti, ali je sodišče vročalo pravilno ali ne, je ugotoviti, da so navedbe toženca s tem v zvezi nesubstancirane in zato neupoštevne. Toženec bi zato moral izkazati, od kdaj naprej ima njegova zastopnica naslov stalnega prebivališča prijavljen na drugem naslovu. Nadalje navaja, da zmanjšanje tožbenega zahtevka ne pomeni spremembe tožbe, saj tožnica ni zatrjevala kaj več ali drugega. Toženec zmotno meni, da je tožnica tista, ki bi morala predložiti dokaze o tem, ali in za koliko je njena terjatev do V. R. prenehala. To bi moral storiti toženec. Zaradi toženčeve pasivnosti v postopku je tožnica del postavljenega zahtevka umaknila glede na podatke iz spisa. Toženec je tisti, ki mora paziti na to, ali in koliko je odplačal svoj dolg. Tožencu je bila tožba vročena, četudi s fikcijo vročitve. Pravilno tako sodišče šteje, da toženec ni nasprotoval trditvam tožnice. Iz notarskega zapisa SV 135/2012 je jasno razvidno, da je tožnica pridobila terjatev do V. R. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2010 dalje, iz drugih tožbenih navedb pa tudi, da je bil rok za plačilo obveznosti V. R. s sklepom Ks 109/2009 z dne 8. 10. 2009 podaljšan do 12. 3. 2010. Tožnica je uspela s temeljem 100 %, po višini pa 74 %, skupaj torej s 87 %. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za odločanje v obravnavani pravdni zadevi predstavljajo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (prvi odstavek 255. člena OZ). Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ). Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (tretji odstavek 256. člena OZ). Izpodbojna tožba v primeru neodplačnega razpolaganja se lahko vloži v treh letih, rok pa se šteje od dneva, ko je bilo strojeno izpodbijano pravno dejanje (prvi in drugi odstavek 257. člena OZ).

6. Iz poteka te pravdne zadeve na prvi stopnji je razvidno, da je tožeča stranka dne 23. 2. 2012 vložila tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj in predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je dne 24. 2. 2012 izdalo sklep, s katerim je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in sklep skupaj z drugopisom tožbe vročalo toženi stranki D. R. Iz povratnice izhaja, da je drugopis tožbe sprejel toženec, in sicer je zanj sodno pošiljko dne 6. aprila 2012 sprejela K. V. Tožena stranka na tožbo v roku iz prvega odstavka 277. člena ZPP ni odgovorila. Prav tako se pravilno vabljena ni udeležila prvega naroka za glavno obravnavo. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče prve stopnje je tako vezano na trditveno podlago tožeče in tožene stranke in ker tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbeni zahtevek tožeče stranke v okviru njene trditvene podlage.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da terjatev R. S. do V. R. predstavlja skupno premoženje zakoncev v smislu drugega odstavka 51. člena ZZZDR, ter da sta zakonca terjatev do V. R. razdelila na podlagi notarsko overjenega sporazuma opr. št. SV 135/2012 z dne 12. 2. 2012 . Po delitvi dela skupnega premoženja je tožnica prevzela zapadlo terjatev v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2010 do plačila. To po zaključku sodišča prve stopnje pomeni, da je tožnica s tožbenimi trditvami in izvedenimi dokazi, katerim tožena stranka ni nasprotovala, dokazala prvi objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, to je obstoj terjatve do dolžnika V. R. in njeno zapadlost. Po določbi prvega odstavka 255. člena OZ je aktivno legitimiran vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo dne 12. 3. 2010, in sicer po preteku enoletnega roka od pravnomočnosti kazenske sodbe dne 12. 3. 2009, saj je terjatev zapadla tega dne, in sicer na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Ks 109/2009 z dne 8. 10. 2009. Po določbi prvega odstavka 255. člena OZ lahko upnik izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upniku, ne glede na to, kdaj je terjatev nastala. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo objektivni pogoj obstoja terjatve in njene zapadlosti, zato je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe nasproti tožencu in pritožbene navedbe tožene stranke o neobstoju aktivne legitimacije na strani tožeče stranke tako niso utemeljene. Terjatev upnika, ki utemeljuje izpodbojno pravico, in pravno dejanje nista povezana s časom, kot pogojem za izpodbijanje. Upnik lahko izpodbija pravno dejanje dolžnika, ki je nastalo pred zapadlostjo terjatve ali po njej. Pomembno je predvsem, da zaradi pravnega dejanja dolžnika ni mogoče izpolniti obveznosti(1), zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da v času vložitve izpodbijanega zemljiškoknjižnega predloga tožeča stranka ni bila v nobenem razmerju z dolžnikom V. R. tako, da V. R. z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga ni mogel oškodovati tožeče stranke in takrat še sploh ni bila upnik. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno in vsebinsko ocenilo pogodbo o načinu poravnave dolžnikovih obveznosti z dne 6. 7. 2009 in ugotovilo, da je iz te pogodbe V. R. na račun predmetne terjatve plačal znesek v približni višini 5.000,00 do 6.000,00 EUR in da tudi po plačilu tega zneska znaša terjatev tožeče stranke še vedno 15.000,00 EUR in je ob pasivnosti tožene stranke zaključilo, da je tožnica od R. S. prevzela zapadlo terjatev v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2010 do plačila. Temu ustrezno je tožnica tudi modificirala tožbeni zahtevek. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo te pogodbe, so tako neutemeljene.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ne izpodbija darilne pogodbe z dne 28. 10. 2008, temveč izpodbija samo zemljiškoknjižni predlog z dne 23. 2. 2009. Krog izpodbijanih ravnanj je namreč zelo širok in načeloma zajema vsa pravna dejanja. S pravnim dejanjem razumemo vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša dolžnikovo premoženje. Zato je pojem pravnega dejanja bistveno širši od pojma pravnega posla. Izpodbojni so predvsem prenosi lastninske pravice, ki temeljijo na neodplačnih pogodbah ali dvostranskih pogodbah, kjer nasprotni izpolnitvi nista ekvivalentni. V primerih prenosa lastninske pravice na nepremičnini lahko upnik po svoji izbiri izpodbija (obligacijsko) pogodbo, seveda pa tudi vknjižbeno dovoljenje, kot pogodbo stvarnega prava.(2) Upnik torej izpodbija katerokoli pravno dejanje bodisi zavezovalni posel bodisi razpolagalni posel. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi tožnik moral izpodbijati tako zavezovalni kot razpolagalni del posla. Izpodbijana darilna pogodba v konkretnem primeru predstavlja zavezovalni posel, iz katerega izvirajo pravne posledice, na njej temelji razpolagalni posel, prišlo je tudi do dejanskega vpisa v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje zato ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi v izrek sodbe zapisalo, da je zemljiški predlog z dne 23. 2. 2009 ter prenos lastninske pravice do polovice deleža na nepremičnini ID … po darilni pogodbi z dne 28. 10. 2008 za toženo stranko brez učinka proti tožeči stranki, kolikor je to potrebno za poplačilo njene terjatve v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta del zahtevka je oblikovalne narave, saj mora biti zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj izven stečaja oblikovalen, v drugem delu pa mora biti dajatven, saj mora toženec za izterjavo tožnikove izterljive terjatve dovoliti izvršbo na premoženje, ki ga je pridobil s to pogodbo.

8. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je zemljiškoknjižni predlog in na njem opravljen prenos lastninske pravice brez učinka proti toženi stranki, nato pa je v točki II. odločalo še o dajatvenem zahtevku. Zato je zaključek sodišča, da je zemljiškoknjižni predlog ter prenos lastninske pravice neučinkovit po darilni pogodbi z dne 28. 10. 2008, saj izvira razpolagalni pravni posel ravno iz te pogodbe in ne iz katerekoli druge, materialnopravno pravilen. Sodišče tako ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je V. R. na podlagi ravno te darilne pogodbe neodplačno razpolagal s svojim premoženjem v korist svojega enoletnega sina, ne da bi prej poplačal svoje upnike. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka postavila ugotovitveni zahtevek, o katerem je sodišče odločilo v točki I. izreka. Zahtevek pod točko I. je oblikovalne narave, zahtevek pod točko II. pa je dajatvene narave, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka za poplačilo terjatve tožeče stranke dolžna dopustiti izvršbo na nepremičnini z ID ..., ker je bilo pravno dejanje V. R. izpodbito. Izpodbijanje pa ne pripelje do razveljavitve pravnega posla, kot to zmotno meni pritožnik, pač pa lahko upnik poseže po delu premoženja, ki je bil predmet izpodbijanja, in poplačilo doseže v izvršilnem postopku. Bistveno je, da je postavljen dajatveni zahtevek in dopustitev, da se tožnik iz te nepremičnine do višine svoje terjatve poplača v izvršilnem postopku. Toženec je za izterjavo tožničine izterljive terjatve dolžan dovoliti izvršbo na premoženje, ki ga je pridobil s takšno pogodbo (poročilo Vrhovnega sodišča RS št. 1/60-Stališče in pravna mnenja objavljena tudi v knjigi dr. Boris Strohsack - Obligacijska razmerja 3, stran 57, ČZ Uradni list RS 1993).

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev izpodbojne tožbe, saj je od vložitve izpodbijanega zemljiškoknjižnega predloga z dne 23. 2. 2009 pa do vložitve “pravilne tožbe” dne 11. 5. 2012 minilo več kot tri leta in bi naj tako tožeča stranka izgubila pravno varstvo. Kot že obrazloženo zgoraj, je tožeča stranka vložila tožbo dne 23. 2. 2012 zoper D. R., to tožbo pa je, kot je to razvidno iz povratnice z dne 23. 3. 2012, sprejela K. V., za katero se je kasneje tekom pravdnega postopka izkazalo, da je pravilna zakonita zastopnica mladoletnega toženca. Zato so tudi neutemeljene vse pritožbene navedbe v zvezi z napakami storjenimi v zvezi z vročanjem, katero naj bi storilo sodišče prve stopnje, ker naj ne bi bila tožba toženi stranki pravilno vročena po določilih 142. člena ZPP.

10. O zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje že odločilo s sklepom z dne 10. 9. 2014 (listovna št. 71 spisa). Tožena stranka, kot je že obrazloženo na tožbo ni odgovorila in zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko naj bi na naroku dne 17. 4. 2014 ugotovilo, da je tožena stranka vložila odgovor na tožbo, neutemeljene. Kot že obrazloženo je tožba bila vročena tožencu po zakoniti zastopnici, to je materi K. V., zato ni utemeljena pritožbena navedba, da se je postopkov udeleževal na strani tožene stranke tisti, kateri je bil pravdno nesposoben. Sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je nadaljevalo s pravdnim postopkom tudi po tistem, ko je tožeča stranka znižala tožbeni zahtevek. Zaradi znižanja tožbenega zahtevka tožeče stranke namreč ni prišlo do spremembe tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, saj se kot sprememba tožbe šteje le sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Znižanje tožbenega zahtevka pa tako ne pomeni, da o nižjem tožbenem zahtevku ne bi moglo odločati sodišče iste stvarne pristojnosti.

11. Zaradi pasivnosti tožene stranke v tem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje bilo vezano na trditveno podlago tožeče stranke, tako glede ugotavljanja dejanskega stanja kot glede izvajanja dokazov za ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbene trditve, da je R. S. prejel od svojega dolžnika V. R. do leta 2012 najmanj 11.200,00 EUR, so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in tudi predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po členu 337 ZPP, saj takšnih trditev tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni podala in jih zato ne more uspešno uveljavljati v postopku na drugi stopnji. Na pogodbo o načinu poravnave dolžnikovih obveznosti z dne 6. 7. 2009 se tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni sklicevala. Sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi s strani tožeče stranke predloženih dokazov in zato ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka vidi v tem, da je sodišče upoštevalo pričanje tožeče stranke in izpovedbo zaslišane priče. Te dokaze je izvajalo v smeri trditvene podlage tožeče stranke glede izpolnjevanja zakonskih pogojev za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in na njihovi podlagi pravilno ugotovilo obstoj tako objektivnih kot subjektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je V. R. dne 28. 10. 2008 v korist tožene stranke, takrat enoletnega sina, neodplačno razpolagal z edinim svojim premoženjem, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo, to je nepremičnino ID ..., hkrati pa je dne 23. 2. 2009 podal zemljiškoknjižni predlog za prenos lastninske pravice do ½ na predmetnem premoženju. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da je neodplačni zavezovalni in razpolagalni posel brez pravnega učinka le v razmerju do tožnice v višini njene zapadle terjatve. Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev (260. člen OZ)(3). Glede dovolitve izvršbe tudi za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dolžna za poplačilo terjatve tožeče stranke v višini 15.000,00 EUR dovoliti izvršbo do zneska 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 12. 3. 2010 do plačila, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sodbo K 135/2006 z dne 20. 9. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 571/2007 z dne 12. 3. 2008 V. R. obsodilo zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ RS ter mu z isto sodbo naložilo, da mora R. S. plačati znesek 25.356,50 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, to je do 12. 3. 2009, vendar pa je bil ta rok kasneje podaljšan do 12. 3. 2010. Iz sodbe Okrožnega sodišč v Novi Gorici K 135/2006 z dne 20. 9. 2007 pa izhaja, da je V. R. dolžan plačati R. S. znesek 25.356,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da je tožena stranka v poplačilo terjatve toženca v višini 20.342,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 13. 3. 2010 do plačila, dolžna dopustiti oziroma trpeti izvršbo do višine 20.342,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 12. 3. 2010 do plačila. Sodišče prve stopnje je vezano na zahtevke tožeče stranke in sodi v okviru zahtevkov po 2. členu ZPP. Tožeča stranka pa je nato na naroku za glavno obravnavo dne 17. 4. 2014 podala izjavo, da umika del zahtevka, in sicer tako, da se znesek njene terjatve v točki I in II tožbenega zahtevka namesto 20.342,10 EUR pravilno glasi 15.000,00 EUR, v obrestnem delu pa je dajatveni zahtevek ostal nespremenjen in tako temelji na sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 135/2006 z dne 20. 9. 2007 v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o premoženjskopravnem zahtevku takratnega oškodovanca R. S., zato v tej zvezi niso podane očitane bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Takšna odločitev je v korist tožene stranke, saj je sodišče kljub temu, da je pravdni postopek do konca glavne obravnave vodilo za znesek 20.342,10 EUR, nato izračunavalo uspeh tožeče stranke od delnega umika tožbenega zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje glede stroškovne odločitve je pravilno sprejeta na podlagi določb drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v primeru, da stranka deloma zmaga v pravdi glede na dosežen uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki naj povrne drugi stranki del stroškov.

13. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka pa mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo po Zakonu o odvetniški tarifi, in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 670,40 EUR, pavšalni znesek stroškov po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007, kar vse skupaj znaša 842,28 EUR. Tožena stranka mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v tej višini, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v II. točki izreka do plačila.

Op. št. (1): Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 257. Op. št. (2): Tako sodba in sklep VSL II Cp 3609/2010 z dne 6. 4. 2011. Op. št. (3): Primerjaj Sklep VS RS II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013.