Jedro

Ker sta prevzemnika izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za razvezo pogodbe o preužitku pravilno zavrnilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.578,37 EUR v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razvezo Pogodbe o preužitku SV 529/11 z dne 16. 6. 2011, sklenjene med A. A. ter prvim tožencem in B. A., ter za razvezo Pogodbe o preužitku SV 111/2016 z dne 4. 3. 2016, sklenjene med B. A. in tretjo toženko (I./1. in I/2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev neveljavnosti vknjižb, opravljenih na podlagi teh pogodb, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (I./3. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvemu tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 7.134,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka), tretji toženki, četrtemu tožencu in petemu tožencu pa pravdne stroške v višini 5.852,34 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Sodišče prve stopnje je po njegovi oceni zagrešilo bistveni kršitvi postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlogi sodbe so med seboj izključujoči in nejasni, kar onemogoča njen vsebinski preizkus. Ugotovljena so bila številna dejstva, ki kažejo, da prvi toženec, tretja toženka ter četrti in peti toženec niso izpolnjevali obveznosti po pogodbi, ker niso plačevali pogodbeno dogovorjenega zneska. Prvi toženec denarnega zneska ni plačeval 11 mesecev, tretja toženka ter četrti in peti toženec pa so prenehali plačevati junija 2016. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so toženci dolgove poplačali s pobotom, je protispisna. To je svojo odločitev oprlo na pričanje tožencev, ki imajo v postopku velik osebni interes, niso pa predložili listinskih dokazov, ki bi njihove trditve podprli. Nepravilno je odločitev oprlo na predpostavko, da je prvi toženec svoje finančne obveznosti poravnal zgolj z dividendami delnic C., kar ne drži. Pri 6700 delnicah, s katerimi je prvi toženec razpolagal leta 2012, bi moral odvesti še 25 % davek, kar pomeni, da dividende niso zadoščale za pokritje finančnih obveznosti. V zvezi s tem je predlagal, da naj sodišče pridobi bančne izpiske prvega toženca za obdobje, ko je imel pooblastilo na zapustnikovem računu, ki bi dokazali dinamiko plačevanja, kot tudi odnos prvega toženca do zapustnikovega računa. Ta dokaz ni zgolj informativne narave in bi bil upravičen že zaradi načela nepristranskosti in objektivnosti, zaradi česar sodišču druge stopnje predlaga njegovo izvedbo. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovitev, da je zapustnik sredstva, ki mu jih je nakazoval prvi toženec, porabil za plačevanje delavca ali dveh, ki naj bi delala v mizarski delavnici, je absurdna, saj je zapustnik vse življenje ravnal kot dober gospodar in je iz mizarske delavnice ustvarjal dobiček. Da je zapustnik upravljal z mizarsko delavnico, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedb prvega toženca, tretje toženke in četrtega toženca, ki imajo močan motiv v pravdi, ter na podlagi izpovedbe priče D. D., ki ni bila pravilno vabljena. Sodišče v obrazložitvi ni jasno opredelilo, katere njegove navedbe šteje za priznane oziroma neprerekane in katere za sporne. Dolžno je bilo izvesti dokaze, ki jih je predlagal, in upoštevati priče, ki so bile preslišane. Odločilo pa se je, da bo dovolilo le dokaze tožencev, ki imajo močan interes za uspeh. Priča D. D. ni bila pravilno vabljena na sodišče, s čimer je bila sodnica seznanjena, a je kljub temu zaslišanje dovolila. S tem mu je bila prekršena pravica do poštenega sojenja, zaradi česar naj se pričanje te priče izloči iz postopka.

2.Sodišče prve stopnje je sodbo po njegovi oceni oprlo na skladne izjave prič, ki sta jih predlagala prvi toženec in tretja toženka. Priča E. E. nikoli ni bila pri zapustniku, zaradi česar je njeno pričanje neverodostojno, priča F. F. pa je močno povezana predvsem s prvim tožencem in je bila kontradiktorna. Sodišče prve stopnje je skoraj v celoti prezrlo pričanje druge toženke, pričo G. G. pa je označilo za neverodostojno, čeprav z vpletenimi ni v nobenem sorodstvenem razmerju. Iz razlogov sodbe izhaja, da je zapustnik prejemal denarna sredstva od prvega toženca, ki jih je trošil za stroške delavcev, s tretjo toženko pa je sklenil pobot, čeprav je zoper njo vložil tožbo, kar ni logično. Zapustnik je prvemu tožencu po navedbi druge toženke odvzel pooblastilo za upravljanje z bančnim računom, čeprav je prvi toženec trdil, da je bilo pooblastilo preklicano na njegovo željo. Okoliščina, ali je prvi toženec imel pooblastilo ali ne, ni bila ustrezno razjasnjena. Kljub manjku sredstev na zapustnikovem računu je prvi toženec vseeno sklenil pobot z zapustnikom, kar je protislovno. Trditev, da je prvi toženec v celoti izpolnjeval obveznosti do zapustnika, kar je zapustnik navajal v tožbi II P 703/2017, je dvomljiva, ker je vzeta iz konteksta. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi zapustnik prav gotovo vložil tožbo za razvezo pogodbe o preužitku, če bi to dejansko želel, vendar iz odgovora na tožbo zoper tretjo toženko izhaja, da je prejela opomin pred tožbo za razvezo preužitkarske pogodbe, kar voljo za razvezo potrjuje. To bi lahko potrdila tudi priča G. G., ki je izjavila, da se je zapustnik prvega toženca bal in je bil v stiski, česar sodišče ni razjasnilo. Sodišče ni upoštevalo pričanja druge toženke, da tretje toženke ves čas spora ni bilo blizu zapustnika, spregledalo pa je tudi pričanje G. G. Prav tako tožnik predlaga nov dokaz, in sicer da se opravi poizvedba, ali je bila konec leta 2017 zoper prvega toženca s strani zapustnika podana kazenska prijava na PP.

3.Prvi toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Navedb tožnika, podanih kot odgovor na navedbe prvega toženca v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Zato jih ni povzemalo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnik v prvi vrsti izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so prvi toženec, tretja toženka ter četrti in peti toženec izpolnjevali Pogodbo o preužitku SV 529/11 z dne 16. 6. 2011, ki jo je zapustnik sklenil s sinovoma: prvim tožencem in pokojnim B. A. V skladu z določilom drugega odstavka 568. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Tožnik je (kot dedič) v tožbi trdil, da prevzemnika nista izpolnjevala pogodbenih obveznosti, zlasti nista izpolnjevala plačila denarnega zneska, in sicer prvi toženec od 25. 8. 2017 dalje do smrti zapustnika 11. 7. 2018 zapustniku ni plačeval zneska 1.500,00 EUR mesečno, verjetno pa ne že prej; tretja toženka, ki je dedinja po pokojnem B. A., pa je denarni znesek 200,00 EUR prenehala plačevati po smrti prevzemnika B. A. junija 2016.

7.Pritožbeni očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, ni utemeljen. Razlogi sodbe so jasni, razumljivi ter brez nasprotij in so jih stranke in pritožbeno sodišče lahko preizkusili ter razbrali, katera dejstva so bila sporna. Očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ne drži. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je pavšalen in nekonkretiziran, zaradi česar ga pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma t. i. protispisnost je namreč podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi listinami, mora pa se nanašati na odločilna dejstva. Za uveljavljanje te kršitve mora pritožnik opisati tudi, kateri listini v spisu zapis sodišča nasprotuje in konkretno mesto v listini, iz katere je bil podatek nepravilno prenesen v sodbo, česar pa pritožnik ni konkretiziral. Njegov očitek, da je protispisna ugotovitev o pobotu, je le napad na dokazno oceno.

8.Pritožnik izpostavlja, da prvi toženec ni izkazal, da je razpolagal s sredstvi, ki so mu omogočala plačevanje denarnega zneska zapustniku v višini 1.500,00 EUR mesečno. To ne drži. Prvi toženec je namreč razpolagal s precejšnjimi denarnimi sredstvi. Iz naslova izplačila dividend delnic družbe C., d. d., je leta 2012 prejel približno 11.000,00 EUR ter od 15.000,00 EUR do 21.000,00 EUR vsako leto v obdobju od leta 2013 do 2018. Poleg tega je prejemal še nadomestilo ZPIZ in imel v lasti tudi delnice drugih družb (in ne zgolj 6.700 delnic družbe C., d. d., priloga B 11), od katerih je prejemal donose, kot je pojasnil. Ne le to, opravljena plačila je prvi toženec tudi izkazal s predloženimi potrdili o plačilih (priloge B 12 do B 17). Ob tem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za pridobitev izpiskov TRR prvega toženca za čas trajanja pogodbe o preužitku, namenjen poizvedovanju o dinamiki plačevanja. Tudi, če je prvi toženec sredstva dobil iz drugega naslova (in ne le iz dividend družbe C., d. d.), je pogodbo izpolnjeval, poizvedbe pa bi bile tako le informativne narave o njegovem poslovanju z računom. Zato se pritožbeno sodišče ne bo podrobneje opredeljevalo do pritožnikovih izračunov, ki so mestoma tudi nerazumljivi.

9.Nesporno je sicer, da prvi toženec pozneje, od septembra 2017 do smrti zapustnika julija 2018, navedenega denarnega zneska ni plačeval, a to ne narekuje razveze pogodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za ta čas prišlo do drugačnega dogovora med zapustnikom in prvim tožencem. Zapustnik zaradi zaprtja mizarske delavnice denarja ni več potreboval in se je z neplačevanjem strinjal, zoper prvega toženca pa ni vložil tožbe in/ali zahteval razveze sklenjene pogodbe. Ob presoji obstoja takšnega dogovora se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved prvega toženca, potrjeno z razlogom plačevanja tega zneska. Zapustnik je prejeti znesek namreč porabljal za plačevanje delavcev v mizarski delavnici. Ker je zapustnik mizarsko delavnico zaprl 31. 12. 2015, je logično, da pozneje tega ni več potreboval, skrb prvega toženca za očeta pa se je v naturalnem delu (za zapustnika, prehrano, stanovanje, osebno higieno in podobno, kar vse je določala pogodba in je ugotovilo sodišče prve stopnje), ki je bil glede na zapustnikovo slabše zdravstveno stanje - "stomo" znaten, izvrševala naprej.

10.Sodišče prve stopnje je skrbno in natančno dokazno ovrednotilo izpovedbe prvega toženca, priče F. F., D. D., E. E., tretje toženke, četrtega toženca, ...2 Zgolj zato, ker so prvi toženec, tretja toženka in četrti toženec udeleženi v postopku, njihova izpoved še ni neverodostojna. Enako sicer velja za tožnika, a ta o sklenjenih pogodbah in skrbi za očeta (nedenarni in denarni), pa tudi o njegovi mizarski dejavnosti, ni mogel vedeti, ker se od svojega odhoda od doma leta 2002 z očetom ni več srečal. Slednje velja tudi za drugo toženko, ki k očetu ni prihajala pogosto (včasih dvakrat na mesec, včasih enkrat na dva meseca), kot je opisala sama.3 Njeno pričanje je sodišče prve stopnje ocenilo in ga ni prezrlo, kot mu pripisuje pritožnik, a mu ob izpostavljenem ni moglo dati posebne teže in pritrditi. Zakaj ni moglo verjeti priči G. G., je prav tako prepričljivo obrazložilo z razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in jih ne bo ponavljalo.

11.Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je prvi toženec vse do vključno avgusta 2017 plačeval mesečni denarni znesek 1.500 EUR, kasneje pa je prišlo do dogovora med zapustnikom in prvim tožencem, da tega slednji ni več dolžan plačevati, ves čas pa je prvi toženec skrbel za zapustnika, tudi navedbe o tem, ali je bil prvi toženec pooblaščen na računu zapustnika ali ne, kdaj je do preklica pooblastila prišlo ter zakaj, kako je prvi toženec s sredstvi razpolagal in podobno, za odločitev v zadevi niso relevantne in jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse dokaze, ki jih je predlagal, je v preostalem delu le pavšalen, saj tožnik konkretizirano ni navedel, zavrnitev katerega dokaznega predloga še graja. Ob očitku, da so bile priče preslišane, pa konkretizirano ni pojasnil, na izpovedbo katere priče se njegov očitek nanaša, zaradi česar ga pritožbeno sodišče izven že odgovorjenega ni moglo preizkusiti. Pritožnik meni še, da mu je bila prekršena pravica do poštenega sojenja, ker priča D. D. na zaslišanje ni bila vabljena pravilno. Pri tem pa ne pojasni, kako bi očitana okoliščina v čemerkoli posegla v njegovo pravico do izjave. Zgolj to, da je priča, ki je bila za zaslišanje predlagana že na naroku 10. 4. 2024, na zaslišanje pristopila brez predhodnega vabila, ne predstavlja kršitve načela poštenega sojenja, saj sta bila pooblaščenec tožnika in tožnik na naroku ob njenem zaslišanju navzoča in sta imela možnost priči postavljati vprašanja.

12.Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapustnik ni želel razveze pogodbe o preužitku zaradi ravnanja tretje toženke. Slednja je po smrti svojega partnerja prevzemnika B. A. junija 2016, ker je bila brezposelna in s tremi otroki, mesečni denarni znesek v višini 200,00 EUR prenehala plačevati, a je med njo in zapustnikom prišlo do dogovora, da se navedena mesečna dajatev 200,00 EUR poračuna z uporabnino za uporabo prostora na njenih nepremičninah, v katerem je preužitkar redil svoje zajce. Vse ostale obveznosti po pogodbi pa je tretja toženka še naprej izpolnjevala (obširna fizična skrb za preužitkarja, ki si jo je delila s prvim tožencem). Vse to potrjuje izpovedba tretje toženke, potrjena z izpovedbami prvega toženca, četrtega toženca in priče F. F. Tudi v tem delu pritožniku skrbne dokazne ocene sodišča prve stopnje ni uspelo omajati. Niti vložena tožba zapustnika v zadevi II P 703/2017 namreč volje zapustnika za razvezo ne dokazuje, saj je zapustnik tožbo vložil zaradi izpolnitve zapadlih zneskov in spremembe v denarno rento (in ne torej za razvezo sklenjene pogodbe ne glede na opomin), kar kaže na njegovo voljo, da se pogodba vzdrži v veljavi, pri čemer tudi ne gre zanemariti njegove prizadetosti ob tem, da si je tretja toženka po smrti njegovega sina našla novega partnerja. Tožnikovo domnevanje o nasprotnem in vplivu prvega toženca pa je brez prave osnove.

13.Pritožbeni predlog, naj pritožbeno sodišče opravi poizvedbe, ali je bila leta 2017 s strani zapustnika vložena kazenska ovadba zoper prvega toženca, je prepozen in s tem nedopusten, saj morajo stranke v skladu z določilom 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Le v opravičljivih okoliščinah jih lahko podajo po koncu prvega naroka, a v vsakem primeru do konca glavne obravnave. Kasneje pa le pod pogoji, pod katerimi so dovoljene pritožbene novote. Teh pritožnik ni izkazal. Tudi sicer je ta dokazni predlog nesubstanciran in preveč splošen, saj pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti, kaj odločilnega bi z njim dokazoval.

14.Sodišče prve stopnje je odločilno dejansko stanje ugotovilo na podlagi skrbne in natančne dokazne ocene, ki je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, prav tako je prepričljiva in življenjsko logična. Dvoma vanjo pritožnik ni vzbudil. Pritožbenih razlogov, ki bi izpodbili zavrnitev razveze pogodbe o preužitku, sklenjene med tretjo toženko in B. A., pa ni podal. Pritožbeno sodišče je tako opravilo le preizkus, ki mu ga nalaga zakon.

15.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, prvemu tožencu pa so v pritožbenem postopku nastali stroški vsebinskega odgovora na pritožbo v višini 2.125 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 31,25 točk, skupaj 2.156,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.293,75 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.578,37 EUR. Nagrade za posvet s stranko v višini 50 točk pritožbeno sodišče pooblaščencu prvega toženca ni priznalo, ker je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnik dolžan prvemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.578,37 EUR v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Pa tudi skrb tretje toženke, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

2Zaradi posameznih pomot pri imenu tretje toženke ali letnic te niso neverodostojne, kot skuša prikazati pritožnik. Pomoto v prepisu pa je sodišče prve stopnje, kot pove sam, popravilo.

3Kar negira pritožnikovo izpostavljanje, da je druga toženka nenehno pomagala očetu.

4To pa potrjuje, da bi lahko tožbo vložil tudi zoper prvega toženca, če bi to želel.