Jedro

Tožnika sta za zahtevek na izpraznitev in izročitev premičnine navedla očitno previsoko vrednost spora, saj zahtevata vrnitev oziroma izročitev stanovanja v posest, ki ga toženec uporablja brez pravnega temelja in ne gre za spor o lastninski pravici. Pravilno se je skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje oprlo tudi na to, da je interes tožnikov za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo toženec uporablja brez pravne podlage, mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku, bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij, in se pri tem sklicevalo na 22. člen ZST-1 in 42. člen ZPP, ki določa, da se, če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oziroma zakupnina.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je vrednost spornega predmeta za tožbeni zahtevek, s katerim tožnika od toženca zahtevata izpraznitev in izročitev stanovanja v 10. nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu ..., z ID znakom: ...-69, 8.400,00 EUR (I. točka izreka sklepa), da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku iz prve točke izreka tega sklepa (II. točka izreka sklepa) in da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v delu iz prve točke izreka tega sklepa odstopi v odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožujeta tožnika. Navajata, da 111. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1) ni relevantna materialnopravna podlaga zahtevkom. Ta določba ureja pravni položaj, ko nekdo brez najemne pogodbe uporablja tuje stanovanje, torej da v njem biva. SZ-1 namreč ne ureja lastninskopravnih oz. stvarnopravnih razmerij, pač pa stanovanjska razmerja, ki so po svoji naravi najemna oz. zakupna. V I. odstavku tožbenega izreka uveljavljata rei vindicatio, torej strogo stvarnopravni zahtevek, ki temelji na določbi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja zahtevek iz naslova neupravičene uporabe tuje stvari. Četudi ni sporno, da je obravnavano stanovanje po podatkih zemljiške knjige last tožnikov, pa je sporno, ali sme toženec zadrževati posest in rabo njune stvari oz. ali je do tega upravičen. Če ni upravičen, je dolžan stanovanje vrniti in je torej za neupravičeno uporabo dolžan plačati uporabnino. In obratno: če je vrnitveni zahtevek neutemeljen in se izkaže, da sme toženec stanovanje obdržati v posesti in rabi, bosta tudi zahtevka iz naslova uporabnine zavrnjena. To pa pomeni, da vsi trije zahtevki temeljijo na isti pravni (zahtevki iz naslova varstva lastninske pravice) in predvsem dejanski (posest in raba tujega stanovanja) podlagi. Sodišče, ki odloča o obveznosti plačila uporabnine zaradi neupravičene uporabe tuje stvari, bo torej moralo o utemeljenosti vrnitvenega zahtevka odločati v vsakem primeru. To pa pomeni, da so zahtevki tako povezani, da odločitev o prvem pogojuje odločitev o drugih dveh. Povsem nesmiselno je, da se zahtevek rei vindicatio odstopi v obravnavo okrajnemu sodišču, naslovno sodišče pa bi nato o vprašanju neupravičene uporabe in torej dolžnosti vrnitve v tem postopku odločalo kot o predhodnem vprašanju. Priglašata pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnika v tožbi zatrjujeta, da sta lastnika sporne nepremičnine, toženec pa je sin A. A., ki je na njem imela dosmrtno služnost stanovanja. Toženec take strogo osebne služnosti nima in zato nima pravnega temelja za izvrševanje posesti na stanovanju. Najemnino za predmetno stanovanje ocenjujeta na 700,00 EUR mesečno in zahtevata izročitev stanovanja, iz naslova kondikcije oziroma uporabnine za zadnjih 5 let (ker kondikcija v toliko letih zastara) zahtevata 42.000,00 EUR, od 15. 6. 2024 do izpolnitve izročitve stvari pa še 700,00 EUR mesečno. Izpodbijani sklep se nanaša na vrednost spornega predmeta in pristojnost glede zahtevka za izpraznitev in izročitev stanovanja.

5.Na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnika trdita, da lastninska pravica niti ni sporna. Z vrnitveno tožbo (rei vindicatio, v tem sklepu tudi: "izpraznitveni zahtevek") se varuje lastninska pravica, vendar pa se z njo ne zahteva vrnitev lastninske pravice, temveč vrnitev stvari. Pogoj za tovrstni vrnitveni zahtevek je, da lastninska pravica ni prešla na drugega. Kot stvarnopravna tožba se ne obrača primarno na posestnikovo osebo, ampak zasleduje stvar samo. Zahtevek za plačilo uporabnine pa je obogatitveni in temelji na 198. členu OZ. 111. člen SZ-1 v tej zadevi torej sicer res ni relevantna materialnopravna podlaga, vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva. Po drugi strani pa po pojasnjenem tudi ne drži, da zahtevki temeljijo na isti pravni podlagi.

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta tožnika za zahtevek na izpraznitev in izročitev premičnine navedla očitno previsoko vrednost spora, saj zahtevata vrnitev oziroma izročitev stanovanja v posest, ki ga toženec uporablja brez pravnega temelja in ne gre za spor o lastninski pravici. Pravilno se je skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje oprlo tudi na to, da je interes tožnikov za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo toženec uporablja brez pravne podlage, mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku, bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij, in se pri tem sklicevalo na 22. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in 42. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da se, če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oziroma zakupnina. Glede na poizvedbe/navedbe tožnikov o najemnini, ki naj bi znašala okoli 700,00 EUR mesečno, upoštevaje površino in lokacijo stanovanja, je sodišče prve stopnje tak znesek utemeljeno ocenilo kot realen in pravilno ugotovilo, da potemtakem znaša letni znesek uporabnine največ 8.400,00 EUR, kar predstavlja vrednost spornega predmeta glede izpraznitvenega zahtevka.

7.Če tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. Člena ZPP). Če pa imajo imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, pa se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot izhaja iz prej pojasnjenega, imata izpraznitveni in obogatitveni zahtevek različni pravni podlagi, zato je treba določiti pristojnost po vrednosti vsakega zahtevka posebej.

8.Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno vrednost spornega predmeta glede izpraznitvenega zahtevka skladno s prvim odstavkom 30. člena ZPP pravilno odločilo, da je za odločanje o tem zahtevku pristojno okrajno sodišče, ne glede na subjektivno oceno tožečih strank o smotrnosti le-tega.

9.Pritožba zato ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP.

-------------------------------

1A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 475.

2VSC Cp 704/2014, VSL II Cp 1102/2013, VSL I Cp 3173/2012, II Cp 1501/2013.