Jedro

V predmetni pravdi imata obe pravdni stranki stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zato lahko mednarodni značaj pravnega razmerja izhaja le iz temelja spora, saj sta sklenili prodajno pogodbo za nakup nepremičnine v Republiki Hrvaški. Mednarodni značaj pravnega razmerja lahko v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji izhaja iz kraja izpolnitve obveznosti.

Ker je denarne obveznosti potrebno izpolniti v kraju, v katerem ima upnik prebivališče (prvi odstavek 195. člena OZ), to je v Republiki Sloveniji, navedeno pravno razmerje nima mednarodnega elementa, zato se pravila BU I ne uporabijo.

Če za spor ni treba uporabiti pravnih aktov EU, se uporabi ZMZPP. V skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZMZPP se smeta stranki sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le, če je vsaj ena od njiju tuj državljan ali pravna oseba s sedežem v tujini in ne gre za spor, za katerega je po določbah tega ali drugega zakona izključno pristojno sodišče Republike Slovenije. Ker sta obe pravdni stranki državljana Republike Slovenije, sporazuma o pristojnosti po ZMZPP ne bi mogli veljavno skleniti, zato se vprašanje pravne narave obligacijskega razmerja med pravdnima strankama v primeru uporabe ZMZPP sploh ne pojavi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločitev o sporu ter razveljavilo opravljena pravdna dejanja in tožbo z dne 4. 4. 2017 zavrglo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in izreče, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za razsojo v tem pravdnem postopku ter vrne zadevo sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da sta pravdni stranki ob sklepanju prodajne pogodbe dogovorili tudi klavzulo o izključni pristojnosti sodišča v Pulju. Pogodbe nista nikoli podpisali, priložena pogodba predstavlja zgolj osnutek, ki ga je na obeh mestih podpisala tožena stranka. Nadalje navaja, da je iz vsebine tožbe razvidno, da sta se stranki sporazumeli, da se vsi učinki prodajne pogodbe razvežejo in da vrneta druga drugi vse, kar sta na podlagi pogodbe prejeli. Gre za popolnoma nov dogovor, ki ne vsebuje določbe o pristojnosti sodišča v Pulju. Sodišče v Pulju tako nima nobene povezave s predmetnim sporom. Sploh ni podan mednarodni element, saj sta obe pravdni stranki slovenska državljana, sporno obligacijsko razmerje pa je dogovorjeno na ozemlju Republike Slovenije. Za takšne primere se uporablja notranji pravni red posamezne države članice, zato Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju BU I), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, sploh ni uporabljiva.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pritožnici pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sta pravdni stranki 17. 6. 2017 sklenili prodajno pogodbo za nepremičnino, kar v tožbi priznava tudi tožeča stranka. Ne drži, da naj bi se sporazumeli, da se vsi učinki prodajne pogodbe razvežejo in da bi stranki druga drugi vrnili vse, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo. Ker ni prišlo do soglasja volj za razvezo pogodbe je slednja še vedno veljavna in je še vedno veljavna klavzula o pristojnosti sodišča v Pulju. Tožena stranka je bila pripravljena na vračilo dela kupnine pristati zgolj pod pogojem, da sama obdrži prejeto aro v višini 7.000,00 EUR. Zavrača pravno naziranje tožeče stranke, da v sporu ni podan mednarodni element. Nepremičnina, ki je predmet prodajne pogodbe, se namreč nahaja v drugi državi članici, zato je tudi predmet izpolnitve v drugi državi članici.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo (29. člen ZPP). Mednarodna pristojnost je procesna predpostavka, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (tretji odstavek 18. člena ZPP). Vprašanje mednarodne pristojnosti nastane v primeru, ko gre za spor iz razmerja, ki se navezuje na pravne rede več držav.1

7. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom in v skladu z načelom primarnosti uporabilo pravila o mednarodni pristojnosti iz BU I. 8. BU I v celoti nadomešča zakonodajo držav članic EU, če sta izpolnjena pogoja ratione personae (toženec mora imeti prebivališče v državi članici) in ratione materieae (iti mora za civilno ali gospodarsko zadevo). Sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU)2 in pravna teorija3 sta zavzeli stališče, da uporaba pravil o pristojnosti iz BU I zahteva obstoj mednarodnega (tujega) elementa.4 Z drugimi besedami, BU I se ne uporablja v primerih, ko v pravnem razmerju ni nobenega mednarodnega elementa. BU I sicer ne vsebuje definicije pojma mednarodni element. Gre za avtonomni pojem prava EU, ki ga je treba razlagati v skladu z načelom avtonomnosti, to je izključno v skladu s pravili samega prava EU, neodvisno od nacionalnega prava. Pojem mednarodni element se lahko razlikuje od primera do primera. Mednarodni značaj pravnega razmerja lahko izhaja iz vpletenosti več pravnih redov bodisi glede na temelj spora, bodisi glede na stalno prebivališče strank, pri čemer razlaga SEU ta kriterija izjemno široko.5 Pravno razmerje lahko vsebuje mednarodni element na primer že zato, ker imata stranki stalno prebivališče v eni državi članici, sporna dejstva pa bi bila omejena na drugo državo.

9. V predmetni pravdi imata obe pravdni stranki stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zato lahko mednarodni značaj pravnega razmerja izhaja le iz temelja spora, saj sta sklenili prodajno pogodbo za nakup nepremičnine v Republiki Hrvaški. Mednarodni značaj pravnega razmerja lahko v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji izhaja iz kraja izpolnitve obveznosti.6 Zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji je avtonomni pojem, zato ga je potrebno razlagati v skladu s ciljem in namenom BU I.7 Iz namena BU I izhaja, da mora obstajati povezava med postopki, za katere se uporablja BU I in ozemljem držav ter da je za obstoj pravne varnosti nujno potrebna povezava med sodiščem in sporom (13. in 16. točka predhodnih določb BU I).

10. Tožeča stranka navaja, da sta pravdni stranki pogodbo sporazumno razvezali, zato je na podlagi zakona nastal vrnitveni zahtevek za vračilo že plačanega zneska, tožena pa stranka navaja, da ni pristala na razvezo pogodbe, temveč je bila pripravljena na vračilo dela plačane kupnine pod pogojem, da obdrži prejeto aro. Predmet pravde je denarna terjatev. Ker je denarne obveznosti potrebno izpolniti v kraju, v katerem ima upnik prebivališče (prvi odstavek 195. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), to je v Republiki Sloveniji, navedeno pravno razmerje nima mednarodnega elementa, zato se pravila BU I ne uporabijo.

11. Če za spor ni treba uporabiti pravnih aktov EU, se uporabi Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). V skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZMZPP se smeta stranki sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le, če je vsaj ena od njiju tuj državljan ali pravna oseba s sedežem v tujini in ne gre za spor, za katerega je po določbah tega ali drugega zakona izključno pristojno sodišče Republike Slovenije. Ker sta obe pravdni stranki državljana Republike Slovenije, sporazuma o pristojnost po ZMZPP ne bi mogli veljavno skleniti, zato se vprašanje pravne narave obligacijskega razmerja med pravdnima strankama v primeru uporabe ZMZPP sploh ne pojavi.

12. Ker ni podana izključna pristojnost tujega sodišča, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 365. člena ZPP). O tem je odločalo v senatu, ker gre za pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče zavrglo tožbo, ki je že bila vročena toženi stranki (2. alineja drugega odstavka 366.a člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Primerjaj D. Wedam Lukič v L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2005, str. 184. 2 Primerjaj 25. in 26. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-281/02 z dne 1. 3. 2005 in 26. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-478/12 z dne 14. 11. 2013. Sodbi se sicer nanašata na Bruseljsko konvencijo z dne 27. 9. 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ter Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, vendar je zagotovljena kontinuiteta med slednjima in BU I (34. točka predhodnih določb BU I). Kadar je mogoče določbe teh instrumentov šteti za enakovredne, velja glede razlage BU I razlaga določb Bruseljske konvencije in Uredbe št. 44/2001 (primerjaj sodbo SEU v zadevi C-533/08 z dne 4. 5. 2010). 3 Primerjaj A. Galič, Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 („Bruseljska uredba“), Pravosodni bilten, št. 1/2007, str. 187-216. 4 SEU uporablja termin international element. 5 Primerjaj 26. točko sodbe SEU v zadevi C-281/02 z dne 1. 3. 2005. 6 BU I določa specialno pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji. Kot okoliščino, ki utemeljuje mednarodno pristojnost določa kraj izpolnitve zadevne obveznosti (1. točka 7. člena BU I). 7 Primerjaj sodbo SEU v zadevi C-34/82 z dne 22. 3. 1983.