Jedro

Sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka zoper novega dolžnika ima sicer res naravo procesnega oziroma procesno tehničnega sklepa, ki sam po sebi ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti, vendar pa na drugi strani temelji na predpostavki, da je obveznost prešla na novega dolžnika, zato tudi vsebinsko spreminja sklep o izvršbi. Ko je sklep o izvršbi tudi izvršilni naslov za določeno terjatev (ko torej gre za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), sklep o nadaljevanju postopka z družbenikom torej vsebinsko spremeni tak sklep glede zavezanca za izpolnitev obveznosti. S tem je tako izpolnjen pogoj izkazanega pravnega nasledstva dolžnika glede izterjevane obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I., II. in naložitvenem delu III. točke izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika z dne 18. 8. 2021 zavrne (I. točka izreka sklepa), da dolžnik nosi svoje stroške (II. točka izreka sklepa) in da je dolžnik upniku dolžan plačati 298,66 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v presežku pa se stroškovni predlog upnika zavrne (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper I., II. in naložitveni del III. točke izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Kot bistveno navaja, da dolžnik v izvršilnem naslovu ni označen in ne nastopa kot dolžnik, temveč sklep o izvršbi VL 169913/2009 z dne 19. 11. 2009 predstavlja izvršilni naslov zoper družbo A., d.o.o. Postopek s to opravilno številko je bil 16. 3. 2015 ustavljen. V konkretnem primeru je sporno, ali sklep o nadaljevanju izvršbe VL 169914/2009 predstavlja kvalificirano listino iz 24. člena ZIZ, ki dokazuje prenos obveznosti oziroma dolžnik trdi, da omenjeni sklep ni takšna listina. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tak sklep nima zgolj procesnih učinkov v prejšnjem postopku. V konkretnem primeru upnik ni predložil nobene listine iz sodnega registra, s katero bi izkazoval odgovornost dolžnika za obveznosti družbe. Upnik tudi ni predložil izvršilnega naslova zoper dolžnika. Sklep o nadaljevanju izvršbe ne predstavlja temelja za prehod dolga in ga tudi ne dokazuje oziroma izkazuje. Prav tako ni izvršilni naslov, saj ne vsebuje kondemnatornega dela, niti ne nadomešča dopolnilnega izvršilnega naslova. Prenos terjatve se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Postopanje sodišča v izpodbijanem sklepu nasprotuje načelu stroge formalne legalitete. Upnik bi moral podati ustrezno trditveno podlago ter predložiti ustrezne listine iz sodnega regitstra. Sodišče se je prelevilo v pravdno sodišče, hkrati pa je odločalo mimo trditvene podlage upnika. Vsa dejstva izpodbijani sklep črpa kar iz obrazložitve sklepa o nadaljevanju. Povedano smiselno izhaja tudi iz 25. člena ZIZ. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je upnik predlagal, sodišče prve stopnje pa je dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi (na podlagi verodostojne listine) Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 169913/2009 z dne 19. 11. 2009 v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe VL 169913/2009 z dne 24. 2. 2011 zoper dolžnika kot novega dolžnika.

7. Pravno podlago za dovolitev izvršbe zoper osebo, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot dolžnik, predstavlja drugi odstavek 24. člena ZIZ, ki določa, da sodišče dovoli izvršbo tudi zoper nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila obveznost prenesena ali na drug način prešla nanj. Citirana določba predstavlja dokazno pravilo – prehoda obveznosti upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino.1

8. Dolžnik meni, da sklep o nadaljevanju izvršbe zoper dolžnika kot družbenika izbrisane družbe v izvršilnem postopku VL 169913/2009, v katerem je tudi nastal izvršilni naslov zoper izbrisano družbo, katere družbenik je bil, ne predstavlja takšne kvalificirane listine, ki izkazuje prehod obveznosti nanj kot novega dolžnika, vendar pa navedeno pritožbeno stališče ni pravilno.

9. Sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka ima sicer res naravo procesnega oziroma procesno tehničnega sklepa, ki sam po sebi ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti, vendar pa na drugi strani temelji na predpostavki, da je obveznost prešla na novega dolžnika, zato tudi vsebinsko spreminja sklep o izvršbi – tako že odločba Ustavnega sodišča Up-357/03, U-I-351/04, 9. točka obrazložitve in sodba VSRS II Ips 220/2014. Ko je sklep o izvršbi tudi izvršilni naslov za določeno terjatev (ko torej gre za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), sklep o nadaljevanju postopka z družbenikom torej vsebinsko spremeni tak sklep glede zavezanca za izpolnitev obveznosti. S tem je tako izpolnjen pogoj izkazanega pravnega nasledstva dolžnika glede izterjevane obveznosti in ne drži, da ima v prejšnjem izvršilnem postopku rešeno predhodno vprašanje o tem, da je dolžnik pravni naslednik izterjevane obveznosti izbrisane družbe, učinek samo v tistem izvršilnem postopku (ne glede na to, če je tisti postopek ustavljen). Sodišče prve stopnje torej ni kršilo načela stroge formalne legalitete, niti se ni prelevilo v pravdno sodišče, prav tako ni odločilo mimo trditvene podlage upnika, 25. člen ZIZ pa za obravnavani primer niti ni uporabljiv, saj se nanaša na družbo z neomejeno odgovornostjo in komanditno družbo.

10. Ker je sodišče prve stopnje po povedanem pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor, sta posledično pravilni tudi izpodbijani stroškovni odločitvi, saj dolžniku upnik ni neutemeljeno povzročil ugovornih stroškov (šesti odstavek 38. člena ZIZ), stroški upnikovega odgovora na ugovor pa so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

11. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Takšno listino v teoriji zaradi prebijanja načela stroge formalne legalitete poimenujejo tudi „dopolnilni izvršilni naslov“, glej: S. Triva v: S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 110 in M. Dika, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Opće građansko ovršno pravo, str. 112.