Jedro

Ker prisilno zadržanje na zdravljenju predstavlja hud poseg v več ustavnih pravic, morajo biti za izrek takšnega ukrepa kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ter pogoj iz 53. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožbi se zavrneta.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje N. K. zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom do 9. 6. 2019 (I. točka izreka) in sklenilo, da se stroški postopka krijejo iz proračuna (II. točka izreka).

2. Pridržana oseba N. K.(pritožnik) po pooblaščencu, ki mu je bil skladno z 61. členom Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) postavljen v tem postopku, izpodbija sklep iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Z odločitvijo sodišča se ne strinja in meni, da niso podani zakonski pogoji za njegovo pridržanje, saj se vse ugotovitve izvedenca v zvezi z njegovim psihičnim stanjem nanašajo na dan 6. 5. 2019 in ne na trenutek izdaje sklepa dne 9. 5. 2019. Dejstvo je, da pri pritožniku ni več podane duševne motnje. Sodišče za zaključek, kot ga je sprejelo, ni imelo dejanske podlage, sklep je v tem delu nezadostno obrazložen. Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, kar pa obravnavani primer ni. Prav tako ne more biti pridržanje osebe način preprečitve ponovitvene nevarnosti. Nezadostno je sklep obrazložen tudi v delu, da je pridržanje potrebno, ker druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, saj je pritožnik izpovedal, da je z mamili zaključil in da sodeluje pri zdravljenju. Predlaga, da sodišče sklep razveljavi in ga izpusti iz zaprtega oddelka psihiatrične bolnišnice, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Najbližja oseba, po 2. členu ZDZdr, to je mati pritožnika, v daljši laični pritožbi navaja, da se z zdravljenjem do 9. 6. 2019 ne strinja, ker je prekratko. Pritožnik potrebuje še eno izvedensko mnenje. Opozarja, da sta ona in njena hčerka, to je sestra pritožnika, zaradi pritožnikovih agresivnih ravnanj že dalj časa ogroženi, zato naj se odredi obvezno zdravljenje s strani sodišča. Če bo pritožnik izpuščen, se bodo agresivni dogodki ponavljali.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V tej zadevi gre za postopek po ZDZdr, ki ureja sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v nujnih primerih. Ker gre za hud poseg v več ustavnih pravic,1 morajo biti za izrek takšnega ukrepa zdravljenja kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr2 ob hkratni izpolnitvi pogoja iz 53. člena ZDZdr.3 Šele če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, zadržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici brez privolitve prestane test sorazmernosti posega v ustavne pravice.4 Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi sebi, bodisi drugim, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jasno in natančno obrazložilo obstoj vseh treh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in dodatnega pogoja iz 53. člena ZDZdr. Pravilnost teh razlogov je ob uradni presoji pravilne uporabe materialnega prava preizkusilo pritožbeno sodišče. 7. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca na podlagi medicinske dokumentacije ter osebnega pregleda na naroku 9. 5. 2019 ugotovilo, da je pritožnik izredno ambivalentna oseba pri svojih odločitvah, saj je pripravljenost k podajanju soglasja za zdravljenje najmanj petkrat spremenil. Iz zdravstvene dokumentacije je izvedenec povzel, da se že več kot eno leto zdravi zaradi duševne motnje, ki sicer ni bila zadostno diagnostično ovrednotena. Pred hospitalizacijo je vzel takšno dozo Apaurinov, da lahko govorimo o letalni oziroma smrtni dozi, zato je bila podana izguba spomina v času, ko je s kanto bencina v roki grozil, da bo zažgal domačo hišo. Poleg tega je v zadnjih tednih, kljub temu, da se je vključil v program metadonske ambulante, začel uživati vse psihotropne substance, do katerih je prišel. Izvedenec je ocenil, da navedena dejstva predstavljajo hudo motnjo v sferi duševnosti, zaradi katere pritožnik ne more pravilno presojati realnosti in je njegova presoja hudo motena. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da je pritožnik 6. 5. 2019 prišel do družinske hiše in izrekel grožnje, da bo stanovanjsko hišo zažgal, pri tem pa je že kupil kanto z gorivom in splezal na streho hiše, kjer je bil zaloten s strani matere in je pobegnil. Sodišče je pravilno ugotovilo, da bi, če bi dejanje izvršil do konca, nastala huda premoženjska škoda, ogroženo pa bi bilo tudi življenje oseb v stanovanjski hiši. V primeru požara bi bil ogrožen tudi on. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je bilo ogroženo življenje in zdravje pritožnika iz razloga, ker je vzel smrtni odmerek Apaurinov. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje, ko je ugotovilo, da je čas zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom potreben za en mesec, da se v tem času iz pritožnikovega telesa izčistijo prepovedane droge, ki preprečujejo uvajanje ali spreminjanje dodatnih zdravil. Zato druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, saj je v tem obdobju potreben celodnevni in vsakodnevni nadzor.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki je povzeto v dokazni oceni izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so za prisilno pridržanje podani pogoji po 1., 2., in 3. alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, podan pa je tudi pogoj po 53. členu ZDZdr. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče izreka do pritožbenih trditev.

9. Ob zgoraj navedenem so neutemeljene pritožnikove pritožbene navedbe, da pogoji za pridržanje niso podani, neutemeljene pa so tudi navedbe, da je sklep sodišča nezadostno obrazložen. Res gre za ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, a so pogoji za izrek takšnega ukrepa v konkretnem primeru podani. Ne drži, da se ugotovitve izvedenca o stanju pritožnika nanašajo na dan 6. 5. 2019, saj je bil narok, na katerem sta izvedenec in sodnica s pritožnikom opravila razgovor, opravljen 9. 5. 2019. Iz izvida in mnenja izvedenca na tem naroku jasno izhaja, da je prav na ta dan5 podal mnenje o pritožnikovem zdravstvenem stanju. Ni res, da je sklep nezadostno obrazložen v delu, kjer je sodišče zaključilo, da je prisilno zadržanje potrebno, ker druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev. Sodišče se je pri tem pogoju pravilno oprlo na izvedensko mnenje, kar je obrazloženo zgoraj. Zgolj izpovedim pritožnika, da je z mamili zaključil ter da bo sodeloval pri zdravljenju, pa glede na izvedenčeve ugotovitve ni moglo slediti.

10. Tudi pritožba pritožnikove matere ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ne minimalizira obstoja ogroženosti pritožnikovih matere in sestre zaradi njegovega agresivnega obnašanja v preteklosti. A pojasnjuje, da ukrep psihiatričnega pridržanja brez privolitve ni namenjen preprečitvi ponovitvene nevarnosti, ampak se takšen ukrep, kot je obrazloženo zgoraj, lahko izreče pod strogimi zakonskimi pogoji, za katere je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenca zaključilo, da so podani za čas enega meseca. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima po 70. členu ZDZdr direktor psihiatrične bolnišnice možnost, če oceni, da je nujno potrebno nadaljnje zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom, najmanj 14 dni pred potekom roka iz sklepa sodišča, predlagati sodišču, da se zadržanje podaljša. Mati in sestra pritožnika imata možnost do zaščite po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Predložen je bil tudi zapisnik 1. multidisciplinarnega tima, kjer so jima bili s strani strokovnjakov svetovani določeni ukrepi. V smeri morebitne nejasnosti izvedenskega mnenja pa se mati pritožnika ne pritožuje.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr). Ker pogoji za pravnomočnost izpodbijanega sklepa še niso izpolnjeni, saj do dneva seje senata pritožbenega sodišča v sodnem spisu ni podatkov o vročitvi sklepa sodišča prve stopnje vsem naslovnikom, pritožbeno sodišče sklepa ni potrdilo. Učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa bo nastopil bodisi po izteku roka za pritožbo, bodisi tedaj, ko bo sodišče o pritožbah odločalo.6 1 Gre za posege v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), v pravico do varstva duševne integritete (45. člen Ustave RS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). 2 Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa pogoje za prisilno pridržanje: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega člena ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 3 53. člena ZDZdr določa, da se ukrep prisilnega pridržanja izreče, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona. 4 Z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava RS dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). 5 Izvedenec je uporabil besedo „danes“. 6 VSL sklep I Cp 1610/2007, II Cp 357/2017, I Cp 1757/2015 in I Cp 2086/2014.