Jedro

Zapuščino si dediči lahko razdelijo tudi tako, da sklenejo dedni dogovor. S takšnim dogovorom posamezni dedič nekaj da zato, da nekaj drugega sprejme v izključno last. Če je dedič s sredstvi, ki jih je štel za svoja, razpolagal tako, da je z ostalimi dediči sklenil dedni dogovor, je ta sredstva štel za dediščino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka M. A. dolžna nerazdelno plačati tožnikom 32.500 ATS, 5.420 DEM, 6.000 CHF, 3.780 UDS in 369.000 LIT v tolarski protivrednosti po srednjem deviznem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila, s tolarsko protivrednostjo deviznih obresti po obrestni meri, po kateri banke v kraju izpolnitve obrestujejo devizne vloge na vpogled. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene oz. nasprotne tožeče stranke kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena oz. nasprotna tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da bi toženka (nasprotna tožnica) morala sporno terjatev uveljavljati v zapuščinskem postopku ali pa v izvršilnem postopku na podlagi razvezne sodbe. Meni, da nasprotna tožba temelji na 133. členu ZZZDR in je zato nasprotni tožbeni zahtevek utemeljen. Tožbeni zahtevek tožnikov pa ni utemeljen. Sodišči sta zagrešili kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Devizna sredstva, ki jih je toženka dvignila po smrti očeta, niso bila predmet dednega dogovora. Iz zapisnika o sklenitvi tega dogovora ni razvidno, za katere devizne vloge gre, niti kolikšna sredstva so bla vložena. V sklepu o dedovanju je sicer številka devizne knjižice, vendar s pripisom "v neznanem znesku". Toženka še trdi, da je dvigovala svoj denar, saj je pokojni oče devizna sredstva hranil zanjo. Ta sredstva torej niso bila del zapuščine. Zato jih pokojni oče tudi ni omenjal v oporoki. Zaradi vsega navedenega toženka (nasprotna tožnica) predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, ugodi pa nasprotnemu tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o njej ni izjavil, nasprotna stranka pa na revizijo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP sodišči nista zagrešili. Nikakršnega nasprotja ni med ugotovitvami v razlogih izpodbijane sodbe in listinami oz. zapisniki v zapuščinskem spisu. Če v zapisniku ni naveden znesek na devizni hranilni knjižici in tudi ne njena številka, knjižica pa je bila samo ena, ne more biti sporno, za katero hranilno knjižico gre. Zato toženka ni mogla sklepati dednega dogovora glede kakšne druge hranilne knjižice in tega tudi nikoli ni trdila. Na naroku pri sklepanju dednega dogovora pa sta bili navzoči tako ona kot njena pooblaščenka (list.št. 97 zapuščinskega spisa, št. I D 188/90 po pok. P.A. A.). Da je vedela, za katero hranilno knjižico gre, izhaja tudi iz sklepa o dedovanju, zoper katerega se ni pritožila. Nobenega neskladja zato ni med ugotovitvami v listinah in razlogih prvostopne in drugostopne sodbe.

Ob ugotovljenem dejstvu, da je toženka s temi sredstvi razpolagala tako, da je sklenila s tožniki dedni dogovor, pa dejstvo, da je pokojni oče sredstva za njeno preživljanje hranil na sporni hranilni knjižici oz. da ji jih je podaril, za razsojo ni več pomembno. Iz enakih razlogov tudi ni več pomembno, ali bi tožnica lahko s posebno tožbo uveljavljala svojo terjatev na podlagi 133. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - preč.besed.).

Zapuščino tvori premoženje, ki ga je zapustnik imel v času smrti (primerjaj 28. člen zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 16/76 in 23/78). Zapuščino si dediči lahko razdelijo tudi tako, da sklenejo dedni dogovor. S takšnim dogovorom posamezni dedič nekaj da zato, da nekaj drugega sprejme v izključno last. Toženka je s tem dednim dogovorom dobila v last počitniško hišo z zemljiščem v celoti, ostali dediči pa hranilno vlogo za sporni knjižici. Če toženka zatrjuje, da sporna devizna sredstva niso bila predmet dednega dogovora, bi morala izpodbijati dedni dogovor v celoti. Če bi bil dedni dogovor razveljavljen, bi bila razdelitev zapuščine med dediči tudi glede ostalega premoženja drugačna.

Ker je dedni dogovor ostal v veljavi, je tožbeni zahtevek tožnikov utemeljen, tožbeni zahtevek nasprotne tožeče stranke pa neutemeljen. Zaradi vsega navedenega reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).