Jedro

Podlago za odškodninsko odgovornost predstavlja kršitev razmerja iz pogodbe o prevozu – in se v luči tega razmerja in pogodbenih ter zakonskih določb, ki ga urejajo, presoja tudi upravičenost, uveljavljati zahtevke zaradi kršitve tega razmerja. Pozitivni pogodbeni interes v tem primeru predstavlja vrednost blaga, danega na prevoz. Za obstoj škode, ki je nastala naročniku prevoza, ni pomembno, kakšne so njegove morebitne obveznosti do tretjih v zvezi z blagom, ki ga je dal na prevoz. Tožba, v kateri je tožeča stranka kot naročnica prevoza zatrjevala, da je dala na prevoz blago določene vrednosti, prevoznik pa ga v namembnem kraju ni izročil prejemniku, zato ni nesklepčna, četudi naročnik ni navedel, da je bilo blago njegovo. Sodišče mora materialno pravo sicer uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pri tem lahko upošteva le dejstva, ki so jih navedle stranke (7. člen ZPP). Tožena stranka ni navedla, kolikšna je bila vrednost zlatega franka teže 10/31 grama in finosti 0,900 v času in na kraju, ko je bilo blago dano na prevoz, kar bi šele omogočilo presojo, ali zahtevana odškodnina morebiti presega omejitev, ki jo določa CMR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in sodišča prve stopnje v delu glede obresti spremenita tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki evrsko protivrednost zamudnih obresti v višini 5% od zneska 14.374.102,00 SIT preračunano po tečaju zamenjave od 28. 3. 2002 do 31. 12. 2006, in s 5 % obrestmi od zneska 59.982,06 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

V preostalem delu, to je glede glavnice v znesku 59.982,06 eurov, in glede stroškov, se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 908,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to odločilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 59.982,06 eurov s pripadki, kot škodo, ki jo je kot avtoprevoznik povzročila tožeči stranki kot naročniku prevoza zaradi izgube blaga, danega na mednarodni prevoz.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - pravdni stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka za tožečo opravila cestni prevoz blaga v vrednosti 64.287,77 eurov iz Italije v Rusijo; - tožena stranka blaga ni izročila prejemniku, navedenemu v mednarodnem tovornem listu.

B.

Revizijske navedbe

6. Revident zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi se bilo postavilo na stališče, da nastanek škode ni ena od predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti. Zato naj bi sodišče ne bilo ugotavljalo, ali je tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda z izgubo blaga, ki ni bilo njena lastnina. Po stališču revidenta bi bila tožeča stranka upravičena do povračila vrednosti izgubljenega blaga (še)le, če bi dokazala, da je lastniku blago tudi plačala. V nasprotnem bi bila z morebiti prisojeno odškodnino neupravičeno obogatena.

7. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker sodišči nista upoštevali določbe tretjega odstavka 23. člena Konvencije o pogodbah za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR – Uradni list SFRJ – Medjunarodni ugovori i drugi sporazumi, 11/58), ki omejuje višino odškodnine na znesek največ 25 (posebnih) frankov za kilogram teže izgubljenega blaga.

8. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, s čimer naj bi prekršilo načelo proste presoje dokazov, določeno v 8. členu ZPP.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Sodišči s tem, ko sta tožeči stranki priznali upravičenje do povrnitve škode, nastale zaradi izgube blaga, danega na prevoz, nista zmotno uporabili materialnega prava. Stališča, izraženega v četrtem odstavku obrazložitve prvostopenjske sodbe, ni mogoče razumeti tako, da bi pri pogodbeni odškodninski odgovornosti med predpostavkami ne bilo treba ugotavljati obstoja škode. Gre le za (pravilno) stališče, da podlago za odškodninsko odgovornost predstavlja kršitev (dvostranskega) pogodbenega razmerja – v tem primeru razmerja iz pogodbe o prevozu – in se v luči tega razmerja in pogodbenih ter zakonskih določb, ki ga urejajo, - v tem primeru 17. člena CMR - presoja tudi upravičenost, uveljavljati zahtevke zaradi kršitve tega razmerja. Za to, da je pogodbeniku zaradi kršitve pogodbe nastala škoda, zadostuje ugotovitev, da je bil kršen njegov (pozitivni) pogodbeni interes – gre za premoženje, ki bi ga pogodbenik imel, ko bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Tega tretji (domnevni lastnik blaga), ki ni pogodbena stranka, zoper kršitelja pogodbe na pogodbenem temelju ne more uveljavljati. Pozitivni pogodbeni interes v tem primeru predstavlja vrednost blaga, danega na prevoz. Za obstoj škode, ki je nastala naročniku prevoza, ni pomembno, kakšne so njegove morebitne obveznosti do tretjih v zvezi z blagom, ki ga je dal na prevoz. Tožba, v kateri je tožeča stranka kot naročnica prevoza zatrjevala, da je dala na prevoz blago določene vrednosti, prevoznik pa ga v namembnem kraju ni izročil prejemniku, zato ni nesklepčna, četudi naročnik ni navedel, da je bilo blago njegovo. V spornem primeru tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka naročila prevoz kot špediter, torej v svojem imenu in na račun naročitelja (največkrat lastnika blaga). Besedna zveza „v svojem imenu in na račun ...“ pomeni razmerje posrednega zastopništva, kar pomeni, da takšen zastopnik stopa v pravno razmerje s tretjim (v tem primeru prevoznikom), učinke iz tega razmerja pa mora poračunati z naročiteljem pač v skladu z njunim razmerjem, katerega vsebina pa se tretjega ne tiče. 10. Tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ki naj bi jo bilo sodišče zagrešilo, ker ni upoštevalo omejitve višine odškodnine po določbi tretjega odstavka 23. člena CMR, ni utemeljen. Sodišče mora materialno pravo sicer uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pri tem lahko upošteva le dejstva, ki so jih navedle stranke (7. člen ZPP). Tožena stranka ni navedla, kolikšna je bila vrednost zlatega franka teže 10/31 grama in finosti 0,900 v času in na kraju, ko je bilo blago dano na prevoz, kar bi šele omogočilo presojo, ali zahtevana odškodnina morebiti presega omejitev, ki jo določa CMR.

11. V obširnih revizijskih navedbah, s katerimi uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, revident ne navaja nobenih okoliščin, ki bi nakazovale na kakršno koli procesno kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja. Gre za navedbe, s katerimi skuša revident izpodbiti dejansko stanje, na katero sta sodišči oprli svojo odločitev. Pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa sodišče v revizijskem postopku ne more presojati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Pač pa sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo pri odločitvi o obrestnem delu zahtevka. Po kogentni določbi 27. člena CMR pripadajo upravičencu na znesek odškodnine obresti v višini 5 % letno od pisne zahteve za povrnitev škode oziroma od vložitve tožbe dalje. Glede na to je sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo v obrestnem zahtevku spremenilo tako, da je prisodilo na dolžni znesek 5 % obresti od vložitve tožbe dalje. V preostalem delu pa je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo drugih napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka v pretežnem delu z revizijo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške. Znesek 908,82 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).