Jedro

Predložena dokumentacija ne izkazuje, kdo je tožniku opravil zaračunane sporne storitve. Računi, s katerimi je slednji dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, so namreč fiktivni. Izdajatelji spornih računov tudi niso imeli realnih možnosti za opravljanje zaračunanih storitev. Dokazi o nasprotnem tako ne obstojajo ne na strani izdajateljev računov, ne na strani tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2008 tožniku naložil plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 14.880,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (točka I izreka). Davčni organ in stranka trpita vsaka svoje stroške postopka, tožnik pa povrnitve stroškov postopka ni zahteval (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka III izreka). Tožnik mora davčne obveznosti po tej odločbi poravnati v roku 30 dni od prejema, sicer bodo zaračunane zamudne obresti in se bo začela davčna izvršba (točka IV izreka). Pri tožniku je bil opravljen inšpekcijski nadzor pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2008 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 15. 6. 2009. V navedenem obdobju je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi prejetih računov, navedenih na strani 10 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. Račune so izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Z navedenimi računi so bile tožniku zaračunane storitve kot npr.: izdelava fasade 10 cm, dobava in montaža stenskega bojlerja in drobnega materiala za centralno ogrevanje, čiščenje in urejanje okolice ter generalno čiščenje prostorov, svetovanje na področju omrežne opreme in vzdrževanje strojne mrežne opreme v obdobju od 1. 1. do 30. 6. 2008, urejanje zunanje okolice, svetovanje in opremljanje na lokaciji Tacenska, generalno čiščenje prostorov itpd. Pri družbah, ki so izdale navedene račune, je davčni organ opravil samostojne davčne inšpekcijske nadzore (v nadaljevanju DIN) in ugotovil, da gre v vseh navedenih primerih za družbe, ki ne razpolagajo s sredstvi za opravljanje dejavnosti, nimajo zaposlenih s potrebnimi znanji, nimajo angažiranih podizvajalcev, niso kupovale blaga za nadaljnjo prodajo, ne opravljajo dejavnosti na sedežu družbe, na TRR pa je razviden zgolj finančni tok. Glede na objektivne okoliščine, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 11 do 14, gre v danem primeru za „neplačujoče subjekte“ oz. „missing traderje“. Sporni računi pa predstavljajo fiktivne račune. Tožnik je v davčnem postopku davčnemu organu poleg spornih računov dostavil delovne naloge, pogodbo o izvajanju vzdrževanja na lokaciji Tacenska in Brnčičeva v Ljubljani ter Spodnje Gorje, Zgornje Gorje, pogodbo o razvoju in vzdrževanju informacijskega sistema informacijskega sistema, kontne kartice in bančne izpiske, račune za prodajo knjig iz leta 2006 ter slike dejanskega stanja opravljenih del. V postopku je davčni organ v zvezi s poslovanjem z družbo A. d.o.o. ugotovil, da predloženi delovni nalogi nimajo navedenega imena in priimka delavca, ki je delo opravil, ni njegovega podpisa, iz česar bi izhajalo, da so bila dela dejansko izvedena, pri čemer pa družba A. d.o.o. nima zaposlenih delavcev in nima materialnih pogojev za izvedbo del, s tem v zvezi pa tudi ni razviden finančni tok in angažiranje podizvajalcev. Iz pogodbe o izvajanju čiščenja z dne 4. 1. 2008 in pogodbe o razvoju in vzdrževanju informacijskega sistema z dne 7. 1. 2008 izhaja, da sta pri nazivih družb z žigi razvidna le dva parafa brez tiskanega izpisa imen in priimkov podpisnikov, tako da pogodbi ne omogočata prepoznavanja identitete oseb. Tožnik ni preverjal identitet oseb, ki naj bi storitve opravile. V zvezi s poslovanjem družbe C. d.o.o. se je tožnik dogovarjal z E.E., ki v spornem obdobju ni bil evidentiran kot direktor družbe in kasneje v njej tudi ni bil zaposlen. Tako ni mogel sklepati poslov v imenu in za račun družbe C. d.o.o. Pri kontroli računov pa so se pojavila dodatna neskladja v zvezi z zaporednimi številkami računov, kar je pri davčnemu organu porajalo dvom v verodostojnost. Glede poslovanja z družbo D. d.o.o. se je tožnik dogovarjal z F.F., ki v uradnih evidencah v spornem obdobju ni bil evidentiran kot direktor družbe in tudi ni mogel sklepati poslov v imenu in za račun družbe. Glede poslovanja z družbo B. d.o.o. pa je davčni organ ugotovil, da se je tožnik dogovarjal z G.G., ki prav tako v uradnih evidencah ni bil evidentiran kot direktor družbe in prav tako ni mogel sklepati poslov v imenu in za račun navedene družbe. Tožnik opravlja dejavnost finančnega inženiringa, torej se ukvarja z odkupom terjatev, kjer je preverjanje bonitete poslovnih strank še posebej potrebno, zato davčni organ meni, da ne gre za neuko stranko s področja gospodarske dejavnosti. Davčni organ tožniku očita, da bi moral in mogel vedeti glede na objektivne okoliščine, ki jih davčni organ tudi navaja, da gre v danem primeru za poslovanje z družbami, ki predstavljajo „neplačujoče subjekte“ oz. „missing traderje“in za transakcije, ki predstavljajo utajo davkov.

Davčni organ je 4. 6. 2009 opravil ogled na sedežu družbe in ugotovil, da se nahaja v stanovanjski hiši, da se dela, zaračunana po računu št. 80/2009 izdajatelja C. d.o.o., ne ujemajo z dejanskim stanjem in da se dejavnost družbe ne izvaja na sedežu družbe. Tu se ne nahaja nobena tabla, delavci ali poslovni partnerji. Direktor družbe se je pripeljal le zaradi ogleda. Kljub temu, da je uradni naslov družbe H. d.o.o., naj bi tožnik opravljal dejavnost na naslovu Brnčičeva, Ljubljana-Črnuče, kjer je v uradnih evidencah evidentiran od 1. 9. 2006 dalje.

Pripombe tožnika na zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora so razvidne iz strani 2 do 8 obrazložitve izpodbijane odločbe, odgovor davčnega organa nanje pa je razviden iz strani 8 in 9. Ker tožnik v davčnem postopku ni predložil dokazov, ki bi nedvoumno potrjevali, da so bile zaračunane storitve oz. dobave blaga, navedene na spornih računih, opravljene prav s strani družb izdajateljic računov oz. da so ta dela opravili njihovi podizvajalci, davčni organ na podlagi 62. in 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1) tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. Naknadni obračun DDV je razviden iz strani 20 obrazložitve izpodbijane odločbe. V nadaljevanju davčni organ navaja določbo 62. člena in 63. člena ZDDV-1, ki urejata pravico do odbitka DDV, določbo 3. člena ZDDV-1 ter 17. člena Šeste direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 – št. 77/388/EGS, sodbi SEU št. C-439/04 in št. C-440/04 – združeni zadevi. Glede na navedeno je davčni organ odločil, da se tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV v višini 14.880,00 EUR ne prizna.

Pritožbeni organ je pritožbo zoper točko I izreka prvostopne odločbe zavrnil, točko II izreka pa je odpravil in vrnil v ponovno odločanje. Tožnik je bil že s sklepom o začetku davčnega inšpekcijskega postopka seznanjen, da ima pravico in dolžnost, da sodeluje pri DIN v skladu z določbo 139. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik je bil s sklepom 6. 5. 2009 pozvan, da poda pojasnila in predloži dokumentacijo glede poslovanja z navedenimi družbami. Tožnik je podal obrazložitev 13. 7. 2009 in pooblastilo za zastopanje odvetnika I.I., preko katerega je nato podal pripombe na zapisnik in pritožbo. Neutemeljen je tudi ugovor, da je davčni organ v zvezi s poslovanjem z družbo A. d.o.o. prezrl obdobje, v katerem so bile storitve opravljene. Že iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bila pri vseh navedenih družbah inšpicirana davčna obdobja od 1. 1. do 31. 12. 2008. O ugotovitvah, povezanih s tožnikom, je bil tožnik v skladu z določbami 18. člena in 24. člena ZDavP-2 tudi seznanjen. Iz zapisnika o DIN pri navedenih družbah so razvidne ugotovitve davčnih organov. Pavšalni so ugovori tožnika, da so vse navedene družbe njemu dejansko opravile storitve, ki so bile zaračunane v spornih računih v letu 2008 in da je opravljal dejavnost na sedežu družbe. Na pavšalne ugovore pritožbeni organ ni odgovarjal. V zvezi z ugovorom tožnika glede prodaje knjig pa je navedel, da gre za račune, izdane v letu 2006, ki ni bilo obdobje inšpiciranja.

V zvezi z računom, prejetim od družbe D. d.o.o. pritožbeni organ navaja, da je bil predmet računa št. 105/2008 z dne 15. 7. 2008 svetovanje in opremljanje na lokaciji Tacenska, v skupnem znesku DDV 13.596,00 EUR. Ta račun predstavlja neverodostojno listino, ker iz vsebine ni mogoče ugotoviti, za katero vrsto svetovanja in opremljanja je šlo. Glede na to, da je bil račun izdan tožniku v tako velikem znesku je vprašljivo ali je v to všteta tudi oprema, ni pa razvidno katera oprema ter vrsta in količina. Tožnik pa razen računa ni predložil nobene druge listine. Bistveno po mnenju pritožbenega organa je ali je tožnik izkazal, da so storitve oz. dobave po spornih računih opravile prav družbe A. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in B. d.o.o., zato ni odločilna ugotovitev ali tožnik opravlja dejavnost na sedežu ali ne. Računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, so tudi po presoji pritožbenega organa fiktivni. Tožnik pa v postopku ni predložil dokumentacije, s katero bi dokazal resnično izvedbo storitev oz. dobavo blaga po spornih računih s strani izdajateljev računov. Navedena okoliščina je odločilna, ker je potrebno dokazati izvedene dobave oz. storitve s strani izdajateljev računov, kar gre v breme davčnega zavezanca, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz naslova 62. člena ZDDV-1. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga oz. storitve ni bil opravljen, davčni zavezanec, ki prejme tak račun na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Neutemeljeni so tako ugovori tožnika, da naj bi izpolnjeval vse pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, s tem ko razpolaga z računi. Zgolj izdan račun ne zadostuje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV ampak mora biti tudi izkazano, da so bile zaračunane storitve oz. dobave blaga dejansko opravljene prav s strani izdajateljev računov.

V skladu z določili Slovenskih računovodskih standardov 2006 (Uradni list RS, št. 118/05, 10/06, 58/06, 112/06 in 3/07, v nadaljevanju SRS) zlasti SRS 28.45. je dejansko stanje tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami, iz katerih bo tudi resničnost njihovega nastanka jasno in brez dvoma mogla razbrati strokovna oseba, ki ni sodelovala v danem dogodku. Obveznost obračuna DDV nastane z izdajo računa in takrat nastane tudi pravica do odbitka vstopnega DDV, vendar pa sme davčni zavezanec uveljavljati odbitek DDV šele, ko prejme tako listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo. Takšno stališče je razvidno tudi iz 62. člena ZDDV-1 v povezavi s točko a) iz 1. odstavka 63. člena ZDDV-1. Enako stališče je zavzelo tudi SEU v sodbi št. C-153/02 z dne 29. 4. 200. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 dokazuje svoje trditve davčni zavezanec v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo. Glede uporabe sodb SEU pritožbeni organ pojasnjuje, da so te poleg predpisov Evropske Skupnosti obvezujoče za sodišča in za vse druge državne organ. Sodišče s sodbo opravi le razlago predpisa (Šeste direktive Sveta), ki s tem postane del predpisa in je obvezujoča za vse, ki ta predpis uporabljajo.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da ni bil poučen o vseh pravicah v sklepu o uvedbi nadzora 6. 3. 2009. Davčni organ navaja, da je šlo za tipkarsko napako ob navedbi datumov, kar naj ne bi vplivalo na dejanski začetek nadzora z vročitvijo sklepa. Ta navedba je neskladna z navedbo, da se je davčni nadzor vršil v obdobju od 6. 3. do 15. 6. 2009, torej ob vročitvi sklepa o pričetku davčnega nadzora in tako ni mogel biti spoštovan osemdnevni rok iz ZDavP-2. Tudi ni razvidno kdaj je davčni organ končal s postopkom DIN. Davčni organ ni upošteval narave dejavnosti tožnika. Nesprejemljivo je, da davčni organ zaradi nekaterih pojasnil predstavnikov tožnika, kot npr. da mora delati in nima časa hoditi na oglede v Gorje, utemeljuje opustitev izvedbe ogleda poslovnih prostorov. Neutemeljena je ugotovitev davčnega organa, da se v času ogleda dejavnost na sedežu tožnika ni opravljala. Če je davčni organ ob enkratnem obisku ugotovil, da ni bilo poslovnih strank, to ne zadostuje za zaključek, da se dejavnost na sedežu družbe ne opravlja. Davčni organ je spregledal obdobje, v katerem so bile storitve družbe A. d.o.o. opravljene. Če družba A. d.o.o. v obdobju, ko je davčni organ izvajal DIN, ni razpolagala s sredstvi za opravljanje dejavnosti, ne pomeni, da ni razpolagala s potrebnimi sredstvi v obdobju izdaje spornih računov. Neutemeljena je navedba davčnega organa, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, da so bile storitve dejansko opravljene, saj so bile davčnemu organu predložene pogodbe, računi in delovni nalogi, iz katerih izhaja resničnost poslovnih dogodkov. Posredovana je bila tudi pogodba o vzdrževanju informacijskega sistema, saj se v poslovni enoti na Brnčičeva v Ljubljani nahajajo računalniki s programsko opremo. Posredovan je bil dokaz o izvršitvi vzdrževalnih del na področju informacijskega sistema in čiščenja prostorov s strani podjetja B. d.o.o. Ker pa tožnik s storitvami ni bil zadovoljen, je bil izvajalec zamenjan. Neutemeljene so tudi navedbe davčnega organa glede pomanjkljivosti delovnih nalogov. Gre le za formalne pomanjkljivosti, kar pa ne pomeni, da dela niso bila opravljena.

Iz pogodb o izvajanju čiščenja in o razvoju in vzdrževanju informacijskega sistema naj bi bila razvidna le dva parafa brez podpisa in navedbe imena podpisnikov, ter da ni mogoče razpoznati identitete osebe, ki je pogodbo podpisala. Tožnik je davčnemu organu posredoval podatke vseh oseb s telefonskimi številkami, na podlagi katerih bi lahko davčni organ preveril identiteto podpisnikov, kar pa davčni organ ni storil. Tožnik je predlagal davčnemu organu veliko dokaznih predlogov, ki pa jih davčni organ ni izvedel. Z vidika tožnika kot gospodarskega subjekta je bistveno, da je bila storitev opravljena oz. blago dobavljeno in da je bil izdan račun ter da je bil račun tudi plačal. Če storitev ne bi bila opravljena, je tožnik ne bi poravnal. Računi, ki jih je izdala družba C. d.o.o., res niso bili izdani v pravilnem zaporedju, vendar ni stvar tožnika, kako izdajatelj računov navaja njihovo zaporedje. Prav tako ni pomembna ugotovitev, kdaj je bila oseba kot zastopnik vpisana v sodni register. V zvezi s poslovanjem z družbo D. d.o.o. je tožnik davčnemu organu posredoval vse podatke o izvedbi del, ki jih je na terenu opravljala arhitektka J. in o svojih dogovorih z F.F. Nič ni nevsakdanjega, da je tožnik prejel računa s strani družbe D. d.o.o. in družbe A. d.o.o. z enakimi podatki. Račun družbe A. d.o.o. je bil v knjigi prejetih računov evidentiran in kasneje storniran ter nadomeščen z računom družbe D. d.o.o. Davčnemu organu je bilo pojasnjeno, da je zavezanec posloval z obema poslovnima partnerjema in se dogovarjal za izvedbo del na omenjeni lokaciji, vendar se je zaradi večje solidnosti odločil, da bo dela zaupal družbi D. d.o.o., zato je bil račun družbe A. d.o.o. storniran.

Glede poslovanja z družbo B. d.o.o. tožnik navaja, da od njega ni mogoče pričakovati, da bo preverjal dejansko funkcijo posameznih oseb pri poslovnih partnerjih. Res je, da tožnik opravlja dejavnost finančnega inženiringa, vendar je davčni organ spregledal, da gre v tem primeru za drugo vrsto poslovnih dogodkov. Glede storitev asfaltiranja na računu izdajatelja C. d.o.o. je bilo davčnemu organu pojasnjeno, da se je izvajalec najverjetneje zmotil pri poimenovanju dela. Glede fasade v beli barvi davčni organ navaja, da ni bilo možno nesporno ugotoviti ali je bila ta dejansko narejena na podlagi storitev iz inšpiciranega računa. Fasado si je ogledal in navedel, da je bila narejena v redu. Enako velja za stensko peč, ki ob ogledu nikakor ni bila sporna, in tudi kasneje ne more biti. V zvezi z urejanjem zunanje okolice na objektu Spodnje Gorje in čiščenjem poslovnih prostorov je tožnik pojasnil, da je bila urejena okolica hiše ter da je dela nadziral njegov oče. Davčni organ je ugotovil, da se na sedežu družbe obdavčljiva dejavnost ne izvaja in naj bi se predstavnik K.K. glede na predhodni dogovor pripeljal na sedež družbe izključno zaradi ogleda. Glede na dejavnost, ki jo opravlja K.K., je ta velikokrat na terenu. Tudi ugotovitev, da na sedežu družbe živi oče K.K., je nepravilna, saj ima drug naslov stalnega prebivališča. Davčni organ je spregledal, da se oče K.K. ukvarja s prodajo knjig, kot dokaz pa je tožnik predložil tudi izdane račune. Preusmeritev pošte pomeni le lažjo obliko poslovanja. Sicer pa pošta prihaja tudi na naslov sedeža družbe. Zgolj iz dejstva, da je bila davčnemu organu poslana dokumentacija iz podružnice v Črnučah, ne more biti podlaga za zaključek, da se obdavčljiva dejavnost na sedežu družbe ne opravlja. Prav tako je neutemeljena razlaga davčnega organa, da bi se lahko stanovanje čistilo le v primeru, ko je na objektu podnajemnik oz. bi najemna pogodba vključevala čiščenje, če pa se objekt prenavlja pa ni potrebe za čiščenje. Neutemeljen je tudi zaključek, da je družba celotno poslovanje prenesla na poslovno enoto. Gre izključno za poslovno odločitev, da del dejavnosti opravlja tudi preko poslovne enote.

Tožniku niso poznani rezultati DIN pri družbah, ki so izdajali sporne račune tožniku. Zatrjevane nepravilnosti pri poslovanju teh družb pa ne morejo bremeniti tožnika. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki naj bi bil del utaje DDV. Davčnih organ ni ugotovil nobenih objektivnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sklepal, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki naj bi bile del utaje DDV. Davčni organ je dolžan postopati v skladu z načelom materialne resnice in nepristransko. Dejstva mora ugotavljati z vsemi dokaznimi sredstvi. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da je dolžna povrniti tožniku vse stroške postopka.

Tožnik v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 10. 2. 2011, sodišču predlaga, da zaradi ugotovitve dejanskega stanja opravi glavno obravnavo in na njej zasliši davčnega inšpektorja L.L. iz Davčnega urada Kranj, saj je davčni zavezanec v postopku večkrat pojasnil in posredoval konkretne telefonske številke oseb, s katerimi je v inšpiciranem obdobju komuniciral in sodeloval in tako tožniku ni jasno ali je davčni organ sploh poskušal ugotoviti identiteto navedenih oseb. Predlaga pa tudi zaslišanje K.K. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali davčni organ tožniku v letu 2008 utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in B. d.o.o., za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“, tožniku pa predvsem očita, da ne razpolaga z verodostojno poslovno dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane sporne storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov. Iz objektivnih okoliščin prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Navedeno je skladno tudi s stališčem SEU v zadevi Halifax Plc. (sodba št. C-255/02), po katerem je Šesto direktivo Sveta treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Načelo prepovedi zlorabe velja tudi na področju DDV. Iz sodbe SEU v zadevi Genius Holding BV (C-342/87) izhaja, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden, temveč mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija. Glede na navedeno je tako neutemeljen ugovor tožnika, da je zanj bistveno le, da je bila storitev opravljena oz. blago dobavljeno in da je bil izdan račun ter da je račun tudi plačal. Davčni organ je podrobno navedel razloge zakaj tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so izdajatelji računov resnično opravili tudi zaračunane storitve. Predložena dokumentacija, ki jo je povzel v svoji obrazložitvi prvostopenjski organ in se je do nje opredelil pritožbeni organ, tudi po mnenju sodišča ne izkazuje, kdo je tožniku opravil zaračunane sporne storitve. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvami obeh davčnih organov, na podlagi katerih temelji pravilni zaključek, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni, kar izhaja iz okoliščin, ki jih je prvostopenjski organ natančno navedel in se z njimi strinja tudi sodišče. Pravilno je sklepanje prvostopenjskega organa, da izdajatelji spornih računov tudi niso imeli realnih možnosti za opravljanje zaračunanih storitev (niso imeli kadrovskih in materialnih pogojev za izvajanje spornih del) in tudi po mnenju sodišča tožniku niso mogli opraviti zaračunanih storitev. Dokazi o nasprotnem tudi ne obstojajo ne na strani izdajateljev računov, ne na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Po 3. odstavku 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da ni bil poučen o vseh pravicah v predmetnem davčnem postopku. Kot je tožniku opravilno pojasnil že prvostopenjski organ je bil tožnik že s sklepom o začetku davčnega inšpekcijskega postopka seznanjen, da ima pravico in dolžnost, da sodeluje pri DIN skladu z določbo 139. člena ZDavP-2, na kar kaže tudi dejstvo, da je preko svojega pooblaščenca podal pripombe na zapisnik in kasneje tudi pritožbo. V postopku pa je tudi predlagal posamezne dokaze.

Po presoji sodišča je prav tako neutemeljen ugovor tožnika, da mu niso poznani rezultati DIN pri družbah, ki so izdajali sporne račune tožniku ter da ga zatrjevane nepravilnosti pri poslovanju teh družb tudi ne morejo bremeniti, saj ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki naj bi bil del utaje DDV. O ugotovitvah DIN pri navedenih družbah je bil tožnik v skladu z določbami 18. člena in 24. člena ZDavP-2 seznanjen. Pritožbeni organ je tudi povsem utemeljeno zavrnil ugovor tožnika, da če družba A. d.o.o. v obdobju, ko je davčni organ izvajal DIN, ni razpolagala s sredstvi za opravljanje dejavnosti, to ne pomeni, da ni razpolagala s potrebnimi sredstvi v obdobju izdaje spornih računov. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bil pri navedeni družbi izveden DIN za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2008, sporni računi navedene družbe pa so bili izdani v mesecu juniju in septembru 2008. Tako je davčni organ po mnenju sodišča pravilno upošteval materialne in kadrovske razmere družbe A. d.o.o. v času izdaje računov.

Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da gre le za formalne pomanjkljivosti delovnih nalogov in da ni dolžan preveriti pooblastila zastopnikov družb, s katerimi sklepa posle. Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z določbo 31. člena ZDavP-2. Na podlagi 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in spremembe, v nadaljevanju ZGD-1) morajo družbe voditi poslovne knjige v skladu s tem zakonom in SRS ali MRS, če zakon ne določa drugače. Tožnik je nesporno organiziran v pravno-organizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo. Na podlagi določbe 32. člena ZGD-1 posle v imenu in za račun družbe lahko pravno veljavno sklepa le njen zakoniti zastopnik (oseba, določena z zakonom ali z aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona), vpisana v sodni register v okviru pooblastil. Navedeno velja tudi za izdane sporne račune družbe C. d.o.o. in D. d.o.o. Iz predmetnih računov, delovnih nalogov in predloženih pogodb in ostale dokumentacije, pa tudi po presoji sodišča ni razviden natančen opis del oziroma ni razvidna vsebina poslovnega dogodka, kot to zahtevajo SRS 21 in SRS 22 oz. ni mogoče ugotoviti, kako se je ugotovila količina opravljenega dela in oblikovala cena, zlasti pa ni razvidno, da so storitve izvedli prav izdajatelji računov. Iz predloženih pogodb so razvidne le storitve in cena storitev, za katere so se stranke dogovorile, iz njih pa tudi ne izhaja dejanska izvedba pogodb. Iz priloženih računov in predložene dokumentacije tako tudi po presoji sodišča ni mogoče ugotoviti, kdo je dela, zaračunana z predmetnimi računi, tudi dejansko opravil. Tako se sodišče v celoti strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da na podlagi predložene dokumentacije ni mogoče nesporno ugotoviti, da so bile storitve opravljene prav s strani izdajatelja računov.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da gre za kršitev določb postopka, ker v davčnem postopku ni bilo izvedeno zaslišanje prič (inšpektorja L.L., K.K. in drugih prič, ki bi potrdile identiteto podpisnikov pogodb). Na podlagi 85. člena ZDDV-1 mora davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da je omogočeno pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa med obračunavanjem in plačevanjem DDV, podrobneje pa pojasnjuje 5. odstavek 107. člen Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 in spremembe). Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu z ZDavP-2 ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Vendar so glede na specifiko davčnega postopka dokazna sredstva v davčnem postopku omejena. Dokazuje se lahko z verodostojnimi listinami, ki so sestavljene v skladu z veljavnimi SRS in brez dvomov izkazujejo naravo poslovnih dogodkov. Tožnik je tisti, ki mora z verodostojnimi listinami dokazati, da so storitve navedene v spornih računih tožniku izvedli prav izdajatelji spornih računov, saj tožnik na podlagi teh računov uveljavlja davčne ugodnosti. V skladu z navedenim bi moral tožnik v predmetnem davčnem postopku izkazati, da so storitve oz. dobave po spornih računih opravile prav družbe A. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in B. d.o.o. Vendar okoliščin, da so bile storitve, navedene na predmetnih računih, dejansko izvedene prav s strani izdajateljev računov tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo verodostojno dokazati. Glede na navedeno tožniku utemeljeno ni bil priznan odbitek vstopnega DDV, saj niso bili izpolnjeni pogoji 62. člena in a). točke 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 ter tudi ni izkazan promet storitev, izveden s strani izdajateljev predmetnih računov.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave in ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo glavne obravnave in zaslišanju davčnega inšpektorja L.L. iz Davčnega urada Kranj in K.K. Relevantne okoliščine v danem primeru po presoji sodišča niso sporne, saj ne gre za to da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, marveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o njihovem pomenu.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.