Jedro

Zapisniško ugotovljena vrednost stari oz. premoženja ob podržavljenju je izpodbojna, a le na način, ki ga določa 5. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Ugotavljanje vrednosti z izvedencem oz. mimo Navodila bi bilo materialnopravno zmotno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku odloča o predlogu predlagateljev za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena ZIKS(1), ki je bilo zaplenjeno pokojnemu A. A. s kazensko sodbo tedanjega Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 1945, ki je bila razveljavljena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 284/95 z dne 18. 8. 1998. 2. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo predlog za vrnitev ene polovice zaplenjenega premoženja družbe J. oziroma G. Ljubljani pokojnemu upravičencu A. A. (točka 1. izreka).

3. V točki 2. izreka je odločilo, da je druga nasprotna udeleženca Republika Slovenija dolžna vrniti pokojnemu upravičencu naslednje zaplenjeno premoženje: - ob zaplembi vse premično premoženje družbe G. d.zo.z. v Ljubljani do 1/2, v obliki odškodnine v višini 6.178,05 USD, - ob zaplembi vse premično premoženje (vključno s provizoričnimi zgradbami na vl. št. 0 k. o. X) G. d.zo.z. v Ljubljani – v likvidaciji, do 1/2, v obliki odškodnine v višini 70.544,15 USD in - ob zaplembi vse premično premoženje Tehnične (prav: delniške) G. d.d. v Ljubljani, do 1/2, v obliki odškodnine v višini 113.335,59 USD, vse v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, z obrestmi od 2. 9. 1995 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v RS, od dneva izdaje obveznic naprej do vročitve pa z obrestmi, kot jih določa Uredba o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja.

4. Za skrbnico za posebni primer je določilo odvetnico X. X. (točka 3. izreka) in sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s končnim sklepom (točka 4. izreka).

5. S sklepom z dne 3. 10. 2016 je kot prepozno zavrglo pritožbo prve predlagateljice, vloženo 28. 9. 2016, zoper delni sklep z dne 28. 6. 2016. O pritožbi prve predlagateljice zoper sklep z dne 3. 10. 2016

6. Predlagateljica sklep izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(2) v zvezi s 37. členom ZNP(3) in 145. členom ZIKS. Predlaga spremembo z ugotovitvijo, da je bila pritožba pravočasna in s povračilom pritožbenih stroškov s strani nasprotnih udeležencev. Kot zmotno graja ugotovitev sodišča, da je bila pritožba vročena pooblaščenki predlagateljice s fikcijo med sodnimi počitnicami 27. 7. 2016. Iz vročilnice v spisu izhaja, da je bila opravljena osebna vročitev 13. 9. 2016. Pritožba je bila vložena na zadnji dan pritožbenega roka 28. 9. 2016, torej pravočasno.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča o opravljeni vročitvi delnega sklepa z dne 28. 6. 2016 s fikcijo dne 27. 7. 2016, o izteku pritožbenega roka (30. 8. 2016) in vložitvi pritožbe 28. 9. 2016, so pravilne in skladne s podatki spisa. Zmotno je prepričanje pritožnice, da ji je bil delni sklep vročen šele 13. 9. 2016. Na vročilnici v spisu, na katero se sklicuje, je kot vsebina pošiljke naveden dopis na redni št. 419 spisa in izvedeniško mnenje. Tudi podatki spisa o poteku nadaljnjega postopka po izdaji delnega sklepa potrjujejo, da je sodišče z navedeno vročitvijo pritožnici poslalo druge listine (označene na vročilnici) in ne delnega sklepa. Vročilnica, ki dokazuje vročitev delnega sklepa, je potrjena z vročilnico, pripeto k list. št. 1061 spisa. Vročilnica, na katero se sklicuje pritožnica, pa je pripeta k list. št. 1069 spisa. Pritožba obeh vročilnic z ničemer ne omaje oz. izpodbije. Zato pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Pritožba se neutemeljeno zavzema za štetje pritožbenega roka od 13. 9. 2016 namesto od 27. 7. 2016, kot je pravilno, vključno s štetjem rokov med sodnimi počitnicami, upoštevalo sodišče. Po ugotovitvi, da je bila pritožba vložena po izteku 15-dnevnega roka od opravljene vročitve predlagateljici, in celo po izteku 15-dnevnega roka od opravljene vročitve drugemu predlagatelju (sodišče prve stopnje je v korist pritožnice preširoko razlagalno posebno določilo drugega odstavka 30. člena ZNP), je pritožbo pravilno zavrglo kot prepozno.

9. Ker je odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena s tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je izpodbijani sklep potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 145.č členom ZIKS).

O pritožbi drugega predlagatelja zoper delni sklep z dne 28. 6. 2016

10. Predlagatelj se pritožuje zoper sklep v delih, kjer sodišče ni v celoti sledilo predlogu za vračilo zaplenjenega premoženja (zoper točko 1. izreka v celoti, zoper zavrnilni del glede višine odškodnine v točki 2 in glede obresti v zavrnilnem delu). Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo celotnemu predlogu in povračilom pritožbenih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

11. Navaja, da je napačno zavrnjen predlog za vrnitev polovice zaplenjenega premoženja J. oziroma G. Predlagatelj ni nikoli zahteval vračila podjetja G. ki je vpisano v register pod RG-A-V ..., temveč G. d.zo.z., vpisano v register RG-C-IV/... Edino podjetje, ki je bilo last B. B. od leta 1938, ko mu je A. A. prepustil svojo polovico lastništva, je bila gospodarska družba z neomejeno odgovornostjo, A. A. pa je obdržal svoj delež v d.o.o. To izhaja tudi iz notarske izjave, ki jo je podpisal v Avstriji leta 1969 dipl. ing. C. C. G. d.zo.z. (družba z omejeno zavezano, danes omejeno odgovornostjo) je bila kupljena 18. 8. 1932. Gre za dve različni družbi. Predlagatelj je po ugovoru nasprotnih udeležencev to pojasnil in predložil vse dokaze, zato ne more verjeti, da je sodišče sledilo navedbam udeležencev, ki so podali neresnične dokaze in zoper katere je predlagatelj vložil kazensko ovadbo. Prilaga jo k pritožbi, skupaj s sklepom ODT z dne 8. 7. 2015, ki jo je zavrglo.

12. Nasprotuje tudi vrednotenju odškodnine za vrnjeno premoženje. Predlagatelja sta skladno s 5. členom Navodila zatrjevala, da denarne vrednosti stvari ne ustrezajo realnim vrednostim stvari ob podržavljenju. Predlagala sta izvedenca oziroma cenilca ustrezne stroke. Ker sodišče temu ni ugodilo, je predlagatelj po svoji pooblaščenki sam angažiral predlaganega cenilca. Izdelal je cenilno mnenje, priloženo k pritožbi. Potrjuje, da so bile cenitve ob zaplembah opravljene bolj kot ne na pamet. Določene stvari sploh niso bile ocenjene. Prihaja do bistvene razlike v višini preko 100.000 USD, čeprav je tudi omenjeni izvedenec upošteval Navodilo ter potrebno strokovno literaturo. Že pri vrednostih samih so oškodovanci še enkrat oškodovani. V vmesnem času so bili oškodovani še zaradi spremembe zakonodaje. Pravno nevzdržno je, da se jim ne da niti možnosti, da bi premoženje vrednotili skladno z že tako prirejenimi Navodili.

13. Pritožuje se tudi glede obrestnega dela, ker obresti niso priznane od vložitve zahtevka. Opozarja na neenakost upravičencev, ki jim je bilo zaplenjeno premoženje z izrečeno kaznijo zaplembe premoženja, v primerjavi z denacionalizacijskimi upravičenci. Obrestovanje je različno. Upravičenci, ki so prejeli najprej vrnjeno premoženje, so prejeli bistveno več, ker so se Navodila pričela uporabljati kasneje. Celoten sistem obračuna odškodnine je dejansko ponovno nepravična kazen. Podana je kršitev enakosti pred zakonom, ki jo določa Ustava RS.

14. Nasprotna udeleženka Republika Slovenija je odgovorila na pritožbo predlagatelja. Predlaga njeno zavrnitev.

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, da družba s firmo Javna trgovinska družba oziroma G. v Ljubljani ob zaplembi ni bila (so)last upravičenca. Ne drži, da bi sodišče zgolj verjelo nasprotnim udeležencem. Odločitev je sprejelo po pravilno in popolno ocenjenih listinah v spisu. Že iz komisijskega zapisnika z dne 27. 12. 1945 (priloga A50) izhaja, da je bilo premoženje te družbe zaplenjeno C. C. in B. B., ne pa tudi A. A. V zapisniku o zaplembi premoženja A. A. (priloga A67) premoženja navedene družbe ni. Da je svoj delež na navedeni družbi leta 1938 A. A. prenesel na sina B. B., potrjuje tudi izpisek iz trgovinskega registra z dne 27. 1. 1938 (B41). Končno so te pravilne ugotovitve sodišča potrjene tudi z notarsko izjavo ing. C. C. iz leta 1969, ki jo je predložil predlagatelj in na katero se sklicuje v pritožbi, sodišče pa jo je ocenjevalo pri odločanju o vračanju premoženja Tehnične (prav: delniške) G. d.o.o. v Ljubljani (razlogi na strani 6 sklepa). V njej je namreč pojasnjeno, da je leta 1938 A. A. prepustil svojo polovico lastništva v gospodarski družbi z neomejeno odgovornostjo (G., v katerem sta bila oba udeležena s polovičnim vložkom) dr. B. B., da je obdržal svoj delež v leta 1931 ustanovljenem drugem gradbenem podjetju: G. d.o.o., da sta zanjo družbenika kasneje objavila začetek likvidacije, vendar še naprej delala preko nje kot „d.o.o. v likvidaciji“, in da sta konec leta 1940 ustanovila še tretjo gradbeno družbo, in sicer G. d.d. z namenom, da bi d.o.o. počasi likvidirala. Izjava C. C., ki je skladna z izpisi iz sodnega registra in komisijskimi zapisniki ob zaplembi, torej v celoti potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča, da Javna trgovinska družba oziroma G. v Ljubljani ob zaplembi ni bila več v lasti upravičenca. Ker mu premoženje ni bilo zaplenjeno, je predlog za njegovo vrnitev v obliki odškodnine upravičeno zavrnjen.

17. Tudi odločitev o vrednosti zaplenjenega premoženja in posledično določeni odškodnini je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ugotovljena je na podlagi predloženih listinskih dokazov in upoštevaje materialnopravna merila, na katera napotuje 145.a člen ZIKS: 44. člen ZDen(4) in na njegovi podlagi izdane podzakonske predpise. Za obravnavani primer je to Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo(5)) in Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju: Odredba(6)). Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na ustaljeno presojo Ustavnega sodišča(7) in stališča Vrhovnega sodišča RS(8), da navedena metodologija ne omogoča vrnitve premoženja v polni vrednosti oziroma vzpostavitve prejšnjega stanja s plačilom odškodnine po pravilih civilnega prava. Gre le za obliko satisfakcije, ki po eni strani (le) omili dejansko prikrajšanje upravičencev, po drugi strani pa omogoči državi, da jo glede na svoje zmožnosti poravna. S tako določenim vnaprej omejenim oškodovanjem se v okviru možnosti razmerja urejajo za naprej.

18. Ni bilo sporno, da je bilo ob zaplembi premoženje popisano in v zaplembeni dokumentaciji, ki je v spisu, ugotovljena denarna vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja. Ugovora predlagateljev, da ni bilo popisano celotno zaplenjeno premoženje, na prvi stopnji ni bilo. Zato po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče več upoštevati pritožbenih novot, da niso bile ocenjene bakrene žice pri električnih vodih, bakreni vodniki za elektrifikacijo, transformator (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Postopek vračanja premoženja po določbah ZIKS je predlagalni nepravdni postopek. Po ustaljenih stališčih sodne prakse(9) zanj velja razpravno načelo. Udeležencem nalaga, da sami navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagajo dokaze, s katerimi jih dokazujejo. Prekluzije pri navajanju dejstev in dokazov, ki je vezana na prvi narok, in velja v pravdi, sicer ni mogoče nekritično prenesti v nepravdni postopek(10). Vendar po presoji pritožbenega sodišča smiselna uporaba ZPP ter načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka vendarle narekujeta določeno časovno omejitev pri navajanju relevantnih dejstev in dokazov, in sicer do konca obravnave na prvi stopnji. Taka so tudi že sprejeta stališča v sodni praksi(11). V nasprotnem primeru je onemogočena celovita ureditev obravnavanega razmerja, saj se z navajanjem novot v pritožbi, ki še niso mogle biti obravnavane na prvi stopnji, podaljšuje postopek. Zato novih dejstev v zvezi z obsegom zaplenjenega premoženja v obravnavanem primeru ni mogoče več upoštevati.

19. Vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, se določi praviloma na podlagi teh vrednosti (4. člen Navodila). Zapisniško ugotovljena vrednost stvari oziroma premoženja je izpodbojna, a le na način, ki ga določa 5. člen Navodila.

20. Predlagatelja sta zapisniško ugotovljeni vrednosti ugovarjala s splošnimi ugovori, da ni bila ustrezna, ker ni bila opravljena vrednostno oziroma je bistveno prenizka. Predlagala sta postavitev izvedenca, ki naj oceni premoženje ob času zaplembe ob upoštevanju sedanje vrednosti. Dokazni predlog je sodišče obrazloženo in pravilno zavrnilo na strani 6 do 7 sklepa, ker ni šlo za primeren dokaz. Smiselno zatrjevane procesne kršitve načela kontradiktornosti in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ni. Ugotovljene denarne vrednosti bi lahko ovrgla zgolj z verodostojnimi listinami, iz katerih bi bile razvidne realne vrednosti takih stvari oziroma premoženja ob podržavljenju. Za verodostojne listine štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari oziroma premoženja (5. člen Navodila). Kljub opozorilom nasprotnega udeleženca na navedene možnosti izpodbijanja ugotovljenih vrednosti premoženja ob podržavljenju, predlagatelja nista predložila verodostojnih listin niti se nanje sklicevala, tudi v okviru dokaznega predloga za postavitev izvedenca ne. Ugotavljanje vrednosti stvari z izvedencem oziroma mimo meril iz Navodila bi bilo materialnopravno zmotno in je bilo pravilno zavrnjeno.

21. Iz enakih razlogov pritožnik ne more omajati sprejete odločitve niti s k pritožbi priloženim izvedenskim mnenjem izvedenca dr. K. Gre za dokaz, ki je bil pridobljen šele po zaključku postopka na prvi stopnji in se sodišče prve stopnje do njega ni moglo opredeliti. Tudi vsebinsko je neprimeren, ker ne upošteva materialnopravnih izhodišč za določitev vrednosti premoženja, ki so opredeljena z Navodilom. Pritožbene navedbe, da je cenilec pri vrednotenju upošteval merila iz Navodila, namreč ne držijo. Iz priloženega mnenja in pojasnil izvedenca samega izhaja, da je pri cenitvi uporabil tudi Nomeklaturo osnovnih sredstev cenikov iz leta 1953 in lastno oceno vrednosti sredstev, kar ne ustreza tretjemu odstavku 5. člena Navodil. Ob pregledu tistih cenitev, ki jih je izvedenec opravil na podlagi upoštevnih cenikov, pa je treba v odgovor pritožbi ugotoviti, da se njegove ugotovitve bistveno ne razlikujejo od ugotovljenih vrednosti v zaplembenih zapisnikih. Tako se izkaže, da predlagatelj z ničemer ne more omajati pravilne odločitve sodišča. Nenazadnje je ta enaka kot cenitev drugega izvedenca, ki jo je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v spis predložil predlagatelj sam z vlogo z dne 23. 6. 2006 (priloga A125).

22. O obrestih je odločeno ob pravilni uporabi petega odstavka 3. člena ZIOOZP(12). Gre za specialni predpis, ki ureja obrestovanje v zadevah razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Zato predpisi, ki urejajo obrestovanje odškodnin, določenih upravičencem po ZDen, niso upoštevni. Pritožbeno zavzemanje za izenačevanje obrestovanja odškodnin, določenih v različnih vrstah postopka, je zmotno. Obresti po petem odstavku 3. člena ZIOOZP so nadomestilo za donos denarne vrednosti neupravičeno zaplenjenega premoženja in začnejo teči od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. Zahteva za uravnoteženje položajev vseh upravičencev do poprave povojnih krivic po presoji Ustavnega sodišča ne pomeni tudi popolne izenačitve njihovih položajev glede na različno pravno naravo njihovih zahtevkov(13). Za uveljavljanje pravic sta primerljiva trenutek pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja in trenutek uveljavitve ZDen(14).

23. Drugih pritožbenih očitkov ni. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sklep pa je pravilen in ni obremenjen z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 145.č členom ZIKS).

24. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. l. SRS, št. 17/1978 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami.

Op. št. (4): Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 23/1992 s spremembami.

Op. št. (6): Ur. l. RS, št. 24/1992 s spremembami.

Op. št. (7): Odločbe U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98, U-I-169/2002, Up-896/2005, U-1-6/2010. Op. št. (8): Odločbe II Ips 164/2011, X Ips 243/2010, II Ips 42/2015, II Ips 287/2015. Op. št. (9): Odločbe VSRS II Ips 321/2006, II Ips 210/2013, II Ips 68/2014, II Ips 185/2015. Op. št. (10): VSRS II Ips 68/2014 in II Ips 185/2015 Op. št. (11): Primerjaj npr. sklep VSRS II Ips 90/2012 z dne 24. 5. 2012 z v opombi 2 in 3 navedeno sodno prakso in stališči teorije.

Op. št. (12): Zakon o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, Ur. l. RS, št. 49/1999 s spremembo.

Op. št. (13): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-156/99. Op. št. (14): Odločbi VSRS II Ips 628/2003 z dne 20. 5. 2004 in II Ips 520/2003 z dne 22. 4. 2004.