Jedro

Kršitev načela kontradiktornosti, ko sodišče ni upoštevalo odgovora obsojenca na stališče višjega državnega tožilca v zvezi s pritožbo, ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 8.12.2004, ki je postala pravnomočna dne 24.12.2004, je bil obsojeni I.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen pet mesecev zapora. Sodišče je obsojencu upoštevalo kazen osem mesecev zapora, določeno v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 30.9.2003, ki je postala pravnomočna dne 8.10.2004 in v kateri je bila določena preizkusna doba štirih let in ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora, določenih v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 9.7.2004, ki je postala pravnomočna dne 14.7.2004 in v kateri je bila določena preizkusna doba treh let. Na podlagi določil o steku kaznivih dejanj je sodišče določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Poleg splošnega pogoja, da obsojenec v tem času ne sme storiti novega kaznivega dejanja, mu je bil naložen še dodatni pogoj, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu M.P. 150.000 SIT.

Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo po 4. odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) navedeno pogojno obsodbo preklicalo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo obsojenčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega I.P. je dne 29.5.2006 vložil zoper navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da obsojenec v pritožbenem postopku ni imel možnosti, da bi se pravočasno pisno izrekel o pisnem stališču Višjega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju, na vloženo pritožbo. Poleg tega po mnenju zagovornika izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ali je bil obsojenec zmožen poravnati svoj dolg. Objektivna nezmožnost ne more pomeniti še razloga za preklic pogojne obsodbe, obsojenec pa od 1.4.2005 prejema socialno pomoč. Iz teh razlogov predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi obe sodbi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo menil, da zagovornik v zahtevi uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritrjuje pa zahtevi, da je kršeno načelo kontradiktornosti s kršitvijo 16. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo obsojenčevega stališča glede odgovora državnega tožilca, vendar to ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlagal je, da Vrhovno sodišče deloma ugodi zahtevi in ugotovi kršitev 16. člena ZKP, v ostalem pa zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišči sta v izpodbijanih sodbah preklic pogojne obsodbe utemeljili s tem, da obsojenec oškodovancu M.P. v postavljenem roku ni povrnil zneska 150.000 SIT, ki izvira iz dolga, nastalega že v letu 2001. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja, da tega obsojenec ni mogel storiti, s čimer izpodbija ugotovitve v pravnomočnih sodbah, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Iz spisnih podatkov je razvidno, da je v pritožbenem postopku sodnik poročevalec F.D. z dopisom z dne 3.2.2006 obsojencu posredoval pisno stališče višjega državnega tožilca o pritožbi in v dopisu obsojenca poučil, da lahko v roku 8-dni po prejemu stališča na to odgovori. Iz povratnice izhaja, da je obsojenec ta dopis Višjega sodišča v Celju prejel 20.2.2006. Dne 27.2.2006 je Višjemu sodišču poslal priporočeno pismen odgovor na stališče višjega državnega tožilca. Višje sodišče v Celju je o obsojenčevi pritožbi z izpodbijano sodbo odločilo že 14.2.2006, torej v času, ko pravočasno poslanega odgovora obsojenca pritožbeno sodišče še ni prejelo. S tem je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev določbe 16. člena ZKP, ki postavlja načelo kontradiktornosti postopka, vendar ta kršitev glede na 3. točko 1. odstavka 420. člena ne predstavlja takšno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi v konkretnem primeru vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje. Že preveritev odgovora višjega državnega tožilca na obsojenčevo pritožbo pokaže, da v tem odgovoru ne navaja ničesar novega, temveč le ponavlja, da bi obsojenec vsaj delno plačilo oškodovancu zmogel, opozarja pa tudi na obsojenčevo prejšnjo kaznovanost. Vse to je razvidno že iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, zoper katero se je obsojenec pritožil. Tudi iz odgovora na pisno stališče višjega državnega tožilca, ki ga sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ni ničesar takšnega, kar obsojenec ni uveljavljal v sami pritožbi. Iz teh ugotovitev torej sledi, da neupoštevani odgovor na stališče višjega državnega tožilca ni v ničemer vplival na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje. V postopku za varstvo zakonitosti se lahko upoštevajo le tiste relativne kršitve določb kazenskega postopka, ki so imele neposreden vpliv na zakonitost sodne odločbe.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka ter obsojenčevo pridobitno sposobnost, ugotovljeno že v samih izpodbijanih sodbah.