Jedro

Ker tožnik dejansko živi v ZR Nemčiji, niso izpolnjeni pogoji za pridobitev državljanstva RS po 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določb 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik sicer imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23.12.1990, da pa dejansko živi v tujini. S tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Nesporno dejstvo je, da ima prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, to pa pomeni, da bi moral pristojni organ svojo odločitev dokumentirati in podpreti s konkretnimi dokazi. Ker pa odločba ne navaja konkretnih dokazov, je nezakonita in zato predlaga, da jo sodišče odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe, vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), na katero se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Ker že iz tožnikove vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je vložil 11.11.1991, kot tudi iz njegove kasnejše urgence z dne 14.12.1992 izhaja, kar pravilno ugotavlja tožena stranka, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ampak v ZR Nemčiji, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila njegovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji je namreč eden od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki ga določa zakon o državljanstvu Republike Slovenije.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).