Jedro

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da se je za čas dela v tujini s toženo stranko dogovoril za plačo po urni postavki 10,00 EUR neto, je tožniku, ker tožena stranka ni dokazala, da bi dogovorjeno plačo plačala, prisodilo vtoževane zneske.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plačo za obdobje od 21. 1. 2010 do 15. 3. 2010, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter jih nakazati na ustrezne račune pristojnih služb in zavodov, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 200,00 EUR od 19. 2. 2010 do plačila, od zneska 2.320,00 EUR od 19. 3. 2010 do plačila in od zneska 810,00 EUR od 19. 4. 2010 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (razlika do vtoževanih 7.030,00 EUR). V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od 21. 1. 2010 do 15. 3. 2010 obračunati dodatek k plači za nadurno delo, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter jih nakazati na ustrezne račune pristojnih služb in zavodov, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 100,00 EUR od 19. 2. 2010 do plačila, od zneska 360,00 EUR od 19. 3. 2010 do plačila in od zneska 55,00 EUR od 19. 4. 2010 do plačila. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od 16. 3. 2010 do 21. 4. 2010 obračunati nadomestilo plače v višini minimalne plače za leto 2010, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter jih nakazati na ustrezne račune pristojnih služb in zavodov, tožniku pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v posameznem mesecu do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka iz tega naslova (razlika do vtoževanih 3.200,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 22. 4. 2010 do plačila). V IV. odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova dnevnic za delo v tujini plačati znesek v skupni višini 2.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 660,00 EUR od 19. 2. 2010 do plačila, od zneska 1.280,00 EUR od 19. 3. 2010 do plačila in od zneska 900,00 EUR od 19. 4. 2010 do plačila. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova prevoza na delo in iz dela plačati znesek 111,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2010 do plačila. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožnika obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 187,50 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožniku pa plačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila. V drugem odstavku, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka za izplačilo regresa in zakonske zamudne obresti od 22. 4. 2010 dalje. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust v znesku 181,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2010 dalje do plačila. V VIII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za obdobje od 21. 1. 2010 do 21. 4. 2010 prijaviti v obvezna zavarovanja in v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ. V IX. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.203,00 EUR v 8 dneh brezobrestno, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo (smiselno pa zoper njen ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep (pravilno izpodbijano sodbo) spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, s tem, da je dolžna tožena stranka (pravilno tožeča stranka) plačati tožeči stranki (pravilno toženi stranki) njene pritožbene stroške in sicer sodno takso za pritožbo ter stroške za sestavo pritožbe po odvetniku, upoštevaje 20 % DDV. V pritožbi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da sta spremenili pisno pogodbo o zaposlitvi za določen čas 3 mesecev. V tej pogodbi ni navedeno, da se bo delo opravljalo v tujini, temveč le v Sloveniji, kjer je bil tedaj tudi sedež tožene stranke. Delovni čas je bil dogovorjen za 40 ur tedensko in ne za številne nadure, ki jih je konstruiral tožnik. Nesporno dejstvo je, da se pravdni stranki nista nikoli srečali, da tožnik toženke sploh ne pozna in je nikoli ni videl. Sodišče prve stopnje je v celoti ignoriralo pisno pogodbo o zaposlitvi in je razsodilo mimo te pogodbe. Tožena stranka tožnika nikoli ni poslala na delo v Ameriko, sodišču je predložila listinska dokazila in bančniška potrdila, iz katerih izhaja, da je tožnik dobil vse plačano skladno s pogodbo o zaposlitvi. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, ko sodišče zmotno navaja, da bi naj bila na obrazcih v prilogi A3 odtisnjena štampiljka tožene stranke. Tožena stranka tožnika ni videla, ni mu dala nobene odredbe in ga ni poslala v Ameriko, tako da sploh ne ve, kdaj je delal in kakšne nadure je opravil. Tožena stranka ne ve, kdo je M.K., ne ve ničesar o delu v Ameriki in nikoli ni bila v ZDA. Kdorkoli je tožnika zaposloval v ZDA, ga je očitno odpustil zaradi nadlegovanja in negodovanja tožnika, ki izhaja iz njegove izpovedbe. Sodišče prve stopnje je brez pravne argumentacije na podlagi enostranskega pripovedovanja tožnika ugotovilo, da naj bi bila v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorjena plača 10,00 EUR na uro. Takšnega dogovora ni bilo, plača pa je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi, zato bi šla tožniku kvečjemu takšna plača, ne pa plača v skladu z nekakšnim ustnim dogovorom. Izpodbijana sodba nima razlogov glede zneskov 2.320,00 EUR in 810,00 EUR, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka ni imela niti najmanjšega prihodka od domnevnega dela tožnika, tožnik k njenim prihodkom ni prispeval, sedaj pa je tožena stranka obsojena na visok denarni znesek, ki nima pravne podlage ne v pogodbi o zaposlitvi ne v določbah ZDR. Po evidencah tožene stranke tožnik zanjo ni delal ničesar, ves denar, ki ga je imela, pa je bil plačan z blagajniškimi izdatki s šestimi plačilnimi nalogi na TRR tožnikove žene. Tožnik ni opravil nobenih nadur, za toženo stranko ni delal ničesar, kljub temu, pa mu je sodišče prisodilo vtoževane zneske, za nadure pa mu je priznano še 50 % dodatek. Splošna kolektivna pogodba kovinske dejavnosti med strankama ni bila dogovorjena in se tudi ni uporabljala. Nepopolno in neraziskano je ostalo dejansko stanje glede tega, kdo je tožniku sploh dajal navodila za delo in za koga je tožnik v ZDA delal. Tožnik si je letalsko karto izprintal na internetu. Tožena stranka tožnika v ZDA ni poslala. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, potnega naloga ali naloga za službeno potovanje v tujino, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil v tujino zares napoten, zato je tudi obračunavanje dnevnic nepravilno. Med strankama pogodba o delu v tujini ni bila sklenjena. Tožnik vizuma za delo v ZDA ni predložil, v ZDA pa je delo brez delovnega dovoljenja kaznivo dejanje. Tožnik sploh ne navaja, da bi imel kakršnokoli delovno dovoljenje, niti da je zanj sam zaprosil. Tožena stranka predlaga tudi oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik izrecno izpostavlja v pritožbi, kot tudi na preostale bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katero tožnik opozarja v pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal obračun ter izplačilo plače za obdobje od januarja do aprila 2010, izplačilo dnevnic za delo v tujini, izplačilo nadurnega dela, izplačilo dela regresa za letni dopust za leto 2010, izplačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2010 in povrnitev prevoznih stroškov za prevoz na delo in iz dela, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila, za obdobje, ko je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2010 (A2). Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas treh mesecev (za obdobje od 21. 1. 2010 do 21. 4. 2010) in da je za toženo stranko v času trajanja pogodbe o zaposlitvi opravljal tudi delo v tujini. Na podlagi njegove izpovedbe je ugotovilo, da se je skupaj s sodelavcem V.R. sestal s predstavnikom tožene stranke B.J., s katerim sta se dogovarjala o možnosti opravljanja dela v Ameriki. Pogovarjali so se tudi o višini plače, pri čemer jim je B.J. kot predstavnik delodajalca pojasnil, da lahko znaša njuna plača največ 10,00 EUR neto na uro. S tem se je tožnik strinjal. Prav tako je bilo dogovorjeno, da bo delo trajalo minimalno 10 ur na dan in 6 dni v tednu. Tožnik je na delo v ZDA dejansko odpotoval iz letališča ..., kjer je vse do 16. 3. 2010 delal 6 dni v tednu, moral je opravljati nadurno delo in sam poskrbeti za prehrano. S sodelavcem V.R. sta opravljala nekoliko zahtevnejše delo pri vezavi električnih omaric in določenih elektronskih sklopov. Ker nista prejela plač niti povrnitve stroškov prehrane, sta začela razmišljati o vrnitvi v Slovenijo. Po elektronski pošti sta kontaktirala s toženko in M.K. (izpoved tožnika, A5), Američan, ki jih je ob prihodu odpeljal z letališča, pa jim je prinesel letalske karte za domov.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen poseben dogovor o plačilu po urni postavki 10,00 EUR neto (kljub temu, da je bil sicer v pogodbi o zaposlitvi določen bruto znesek plače v višini 538,53 EUR, ki ni ustrezal niti zakonsko določeni minimalni plači). Ker tožena stranka kljub zatrjevanju, da je tožniku poravnala vse svoje obveznosti, dokazov v zvezi s tem ni predložila niti v postavljenem 3-dnevnem roku niti kasneje (listine, na katere se sklicuje tožena stranka, niso bile predložene v spis niti z njeno pritožbo), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožnika ni poravnala. Ob tem je potrebno ugotoviti, da tožena stranka sicer v spis ni vložila nikakršnih listinskih dokazov, dokazni predlog za svoje zaslišanje je umaknila, predlagala je le zaslišanje priče B.J., vendar pa sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni ugodilo (kot tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje prič B.F., V.R. in I.P.), saj je utemeljeno zaključilo, da je možno popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje že na podlagi preostalih izvedenih dokazov. Posledično je tožniku prisodilo vtoževane razlike v plači, vtoževani del nadur glede na evidenco ur dela tožnika pri toženi strani (A3), na kateri se je nahajal tudi žig tožene stranke in podpis vodje gradbišča, s tem, da je sledilo tožnikovi izpovedbi, da je bila za delo v tujini med tožnikom in toženo stranko dogovorjena urna postavka 10,00 EUR neto. Za obdobje, ko tožnik ni bil na delu v ZDA, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo plačo v višini minimalne plače, določeno za leto 2010, v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek za to obdobje zavrnilo, ker je ugotovilo, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila plača med tožnikom in toženo stranko po urni postavki 10,00 EUR neto dogovorjena za celotno obdobje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (temveč le za delo v tujini). Ob upoštevanju že omenjene evidence opravljenih ur tožnika (A3) je tožniku utemeljeno prisodilo tudi vtoževani del nadur, upoštevaje določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.; panožna kolektivna pogodba), kjer je bila v 47. členu določena višina dodatka za delo preko polnega delovnega časa. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila povračila stroškov za prehrano med delom za čas dela v tujini, zaradi česar mu je prisodilo tudi vtoževane dnevnice, kot tudi povračilo potnih stroškov za prevoz na delo in z dela v vtoževani višini. Ker je ugotovilo, da tožnik letnega dopusta ni izkoristil, prav tako pa ni prejel dela regresa za letni dopust, mu je prisodilo tudi del regresa za letni dopust za leto 2010 in odškodnino za neizkoriščen letni dopust, upoštevaje 161. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), 162. člena ZDR, 131. člena ZDR, kot tudi določbe panožne kolektivne pogodbe. Pritožbeno sodišče praktično v celoti soglaša z obširno in podrobno obrazložitvijo sodišča prve stopnje, z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz te obrazložitve in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, tako da v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe tožene stranke.

Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj ne bi obrazložilo svoje odločitve glede zneskov 2.320,00 EUR in 810,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku na 6 strani obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, iz kakšnih razlogov je tožniku prisodilo tudi zneska 2.320,00 EUR in 810,00 EUR ter način preizkusa utemeljenosti višine teh zneskov, ki predstavljata plačo tožnika za mesec februar 2010 in za mesec marec 2010. Pravilna je sicer pritožbena navedba tožene stranke, da med strankama dejansko ni bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta spremenili pisno pogodbo o zaposlitvi za določen čas treh mesecev v smislu, vendar je potrebno ugotoviti, da tak zaključek (o pisni spremembi pogodbe o zaposlitvi) iz obrazložitve izpodbijane sodbe niti ne izhaja. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je prišlo med strankama do ustnega dogovora o višini plače za čas dela tožnika v ZDA (ki je bilo prav tako ustno dogovorjeno). Tožnik je namreč v postopku izpovedal (izpovedba strank pa po določbah ZPP prestavlja dokaz, s katerim se ugotavljajo sporna dejstva – 257. člen ZPP), na kakšen način je potekalo dogovarjanje o višini plače tožnika za čas dela v ZDA in v kakšni višini je bila ta plača tudi dogovorjena med tožnikom in predstavnikom tožene stranke. Nebistvena je pritožbena trditev tožene stranke, da se s tožnikom nikoli ni srečala, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da se je tožnik o višini plače in o delu v ZDA dogovarjal z B.J. kot predstavnikom delodajalca. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku ne dolguje ničesar, ker mu je vse svoje terjatve iz naslova delovnega razmerja poravnala, da tožnik ni upravičen niti do izplačila dnevnic oziroma ostalih terjatev, ki jih vtožuje v tem delovnem sporu. Tožena stranka dokazov za svoje trditve ni predložila, čeprav je bila na podlagi določb Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) dolžna voditi evidenco o stroških dela (16. člen in 17. člen ZEPDSV), kot tudi evidenco o izrabi delovnega časa (18. in 19. člen ZEPDSV). Te listine se na podlagi člena 17/2 in 19/2 ZEPDSV hranijo kot listine trajne vrednosti. Tožena stranka teh listin v spis ni predložila. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnika nikoli ni poslala na delo v ZDA, da od tožnika ni imela niti najmanjšega prihodka, da tožnik k prihodkom tožene stranke ni prispeval ničesar, da za toženo stranko Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (na katero se je skliceval tožnik v tožbi in katero je sodišče prve stopnje uporabilo pri ugotavljanju utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo nadur, odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta in sorazmernega dela regresa za letni dopust) ni veljala za toženo stranko, da je tožnik letalsko karto sprintal na internetu brez vednosti tožene stranke, da je nepravilno obračunaval dnevnice, da tožnik niti ni imel vizuma za delo v ZDA, da naj žig na obrazcih A3 ne bi bil žig tožene stranke in da osebe M.K. sploh ne pozna, pa predstavljajo pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje z ozirom na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo. Za navedene pritožbene trditve sicer tožena stranka tudi ni predložila nikakršnih dokazov.

Z ozirom na to, da tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na del vtoževanega regresa za letni dopust, na odškodnino za neizkoriščen letni dopust in na prevozne stroške za prevoz na delo in z dela tožnika v pritožbi prereka povsem pavšalno in neobrazloženo, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

V zvezi s predlogom tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek na pritožbeni stopnji pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za odločitev o tem predlogu pristojno sodišče prve stopnje (člen 12/1 Zakona o sodnih taksah; ZST-1, Ur. l. RS, št. 20/04 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.