Jedro

Tožniku priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo je tudi po višini primerljiva z odškodninami zapornikov v podobnih primerih in tudi z Golootoškimi ter drugimi. To pomeni, da so bile pri odmeri odškodnine tudi v tožnikovem primeru upoštevane vse pomembne okoliščine, med drugim, da so bile zaradi neutemeljenega zapora prizadete njegove temeljne pravice kot so prostost, dobro ime in čast, dostojanstvo, pravica do neokrnjenega osebnega in družinskega življenja, torej klasične pravice, ki so mu šle kot človeku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval od toženke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 5,000.000,00 SIT ter za premoženjsko škodo v znesku 21,253.687,00 SIT, ki mu je nastala zaradi neupravičene obsodbe leta 1949 in v zvezi s prestanim priporom ter zaporom v skupnem trajanju sedmih mesecev in dvaindvajset dni.

Sodišče prve stopnje dosodilo tožniku celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5,000.000,00 SIT, za premoženjsko škodo pa 1,589.460,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (brez navedbe datuma), medtem ko je višji zahtevek za plačilo premoženjske škode zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na pritožbi obeh pravdnih strank razveljavilo odločitev o premoženjski škodi (tako ugodilni kot zavrnilni del), na pritožbo toženke pa je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 2,500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.04.1999 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu prizna celotna zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 5,000.000,00 SIT. Revident ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo v skladu z 200. členom ZOR, medtem ko je sodišče druge stopnje tako odločitev spremenilo in odškodnino prepolovilo, ker ga je zavedla pritožbena trditev toženke, da je ključno merilo za odmero odškodnine obdobje trajanja nezakonitega odvzema prostosti in domnevno blažji režim v policijskih in sodnih zaporih v Sloveniji kot pa je bil na Golem otoku ali v Bileči. Navedeno izhodišče ni pravilno, ker je zanemarjeno dejstvo, da je tožnik iz uglednega lokalnega funkcionarja, partizana in aktivista, nenadoma postal brez vsake krivde domnevni zločinec, parazit in družbeni škodljivec. S spornim postopkom se je sesul ves njegov vrednostni sistem, obsodba pa je bila povezana z maltretiranjem in trpljenjem, ponižanjem in razočaranjem, kar ga je prizadelo toliko bolj, ker je dal vse za ustvaritev idealov in osvoboditve. Njegovo trpljenje in prizadetost je trajnega značaja in se vleče desetletja. Ob izpodbijani sodbi je občutil vnovično razočaranje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v posledici kazenskega postopka in obsodbe na prostostno kazen v trajanja desetih mesecev s prisilnim delom zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja.

Prostostno kazen je prestajal od 15.01. do 06.09.1949 to je sedem mesecev in enaindvajset dni v različnih krajih, pretežno pa v Ljubljani, kjer je prisilno delal v gramoznici. Leta 1992 je bil navedeni kazenski postopek obnovljen in v nadaljnjem postopku je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen. V kazenskem postopku leta 1949 je bil tožnik večkrat zaslišan na postaji takratne milice in pozneje na sodišču, doživljal je grožnje zasliševalcev ter se je počutil izgubljenega, hudo ponižanega in razočaranega, saj je bil med vojno mlad aktivist in partizan, po vojni pa lokalni funkcionar.

Zaradi obsodbe je bil ločen od družine in komaj eno leto starega sina in v času prestajanja zapora je doživel še dodaten šok, ker so ženo z otrokom izgnali iz lastnega stanovanja. Še po prihodu iz zapora je doživljal prezir in odklonilen odnos družbe ter je doživljal probleme s ponovnim vključevanjem v življenje na prostosti. Na podlagi takih ugotovitev je bila tožniku pravnomočno priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi odvzema prostosti in v zvezi s kazenskim postopkom v znesku 2,500.000,00 SIT.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo ter niso podane v reviziji uveljavljane kršitve. Revizijsko sodišče nima pomislekov o revizijskih izvajanjih, ki se nanašajo na tožnikove duševne bolečine v zvezi s kazenskim postopkom in prestajanjem prostostne kazni, kar je bilo v razmerah leta 1949 zanesljivo težko in povezano z različnimi oblikami trpljenja, saj so takratne razmere v zaporih in položaj takratnih zapornikov oziroma obsojencev neprimerljivi s sedanjimi razmerami. Tudi je razumljivo, da je bil toliko bolj prizadet, ker se je doživetemu pridružilo še razočaranje nad dogajanji v novi družbi, katere nastanku je tudi sam pripomogel. Vse te okoliščine lahko predstavljajo določeno specifičnost tožnikovega položaja. Toda ta ugotovitev samo potrjuje primerljivost njegovega položaja s položajem zapornikov na Golem otoku, Bileči in podobno, kjer so bile razmere nesporno zelo hude. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožniku priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo tudi po višini primerljiva z odškodninami zapornikov v podobnih primerih in tudi z Golootoškimi ter drugimi. To pomeni, da so bile pri odmeri odškodnine tudi v tožnikovem primeru upoštevane vse pomembne okoliščine, med drugim, da so bile zaradi neutemeljenega zapora prizadete njegove temeljne pravice kot so prostost, dobro ime in čast, dostojanstvo, pravica do neokrnjenega osebnega in družinskega življenja, torej klasične pravice, ki so mu šle kot človeku. Prav tako so bile upoštevane druge okoliščine, ki so v izpodbijanih sodbah sodišč nižjih stopenj podrobno naštete.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je priznana odškodnina 2,500.000,00 SIT v tem primeru v skladu z določilom 200. člena ZOR. Po tem določilu se namreč pri odmerjanju odškodnine upoštevajo vse okoliščine posameznega primera, zlasti pa stopnja duševnih bolečin prizadetega (zaradi prizadetosti na časti, dobremu imenu, zaskrbljenosti, užaljenosti, prizadetosti zaradi težkih življenjskih in drugih razmer) in pomen dobrin, ki so bile prizadete kot so ugled, čast, prostost, na drugi strani pa tudi namen odškodnine za tako škodo in socialnoekonomske danosti časa in prostora, ko se odškodnina odmerja. Pri tem se misli tudi na realnost ekonomskega stanja obstoječe družbe oziroma države, na njene možnosti na področju poravnavanja odškodnin. S temi razlogi se poskuša pojasniti, da je morala biti tudi tožniku priznana odškodnina vpeta v vse okvire realnega sveta, kot je bilo to upoštevano pri drugih z njegovim primerom primerljivih zadevah. Tožniku je bila tako priznana odškodnina, pri kateri so bile upoštevane vse ugotovljene okolnosti in ki je tudi v pravilnem razmerju z odškodninami v podobnih primerih kot to terja načelo materialne zakonitosti. V skladu z navedenimi razlogi ocenjuje revizijsko sodišče, da v obravnavanem primeru niso bili podani razlogi za odmero višje odškodnine kot je bila pravnomočno priznana z izpodbijano sodbo v višini 2,500.000,00 SIT. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan. Revizijsko sodišče je moralo zato tožnikovo revizijo zavrniti (378. člen ZPP).