Jedro

Določba 31. člena ZDen omogoča vzpostavitev lastninske pravice le v korist upravičenca - prejšnjega lastnika, ki ima na takšnem zemljišču še vedno pravico uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2001, s katero je le-ta spremenila delno odločbo Upravne enote L. tako, da je v drugi in tretji vrstici 1. točke izreka besede "do 4/8 celote" nadomestila z besedami "do 3/8 celote", pritožbo tožnic pa zavrnila. Prvostopni upravni organ je z delno odločbo z dne 5.10.1998, odločil: da se na podržavljenih zemljiščih (navedenih v 1. točki izreka) pri vl. št. 67 k.o. R. vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenk V.F.Z. do 4/8 celote in D.T. do 4/8 celote; da se na podržavljenih zemljiščih pri vl. št. 70. k.o. R. (navedenih v 1. točki izreka) vzpostavi lastninska pravica v korist J.Z. do 2/8 celote, V.F.Z. do 3/8 celote in D.T. do 3/8 celote; da so zavezanci za vrnitev zemljišč Občina L. oziroma Občina R. ter Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije; da po pravnomočnosti te odločbe izvrši Okrajno sodišče v Celju - zemljiška knjiga po uradni dolžnosti vknjižbo lastninske pravice, kot je navedeno v 1. točki izreka; da so stroški postopka poravnani; da bo o preostalem delu zahtevka odločeno s posebno dopolnilno odločbo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožena stranka v izvrševanju sodbe tega sodišča, št. U 212/99-21 z dne 22.11.2000, na katero se tožeče stranke niso pritožile, ob ponovnem reševanju pritožbe pravilno upoštevala pravno mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi in spremenila delno odločbo prvostopnega organa tako, da se upravičenkama D.T. in V.F.Z. vrne zemljišče pri z.k. vl. 67 k.o. R. z vzpostavitvijo lastninske pravice vsaki le do 3/8. Pravni temelj lastninske pravice v navedenem deležu (3/8) je določba 31. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Tožnici D.T. in V.F.Z. sta upravičenki v postopku denacionalizacije po navedenem temelju, saj sta bili ob podržavljenju v letu 1958 solastnici do 3/8 deleža (torej tudi le v obsegu podržavljenja), ob vrnitvi pa imetnici pravice uporabe. J.Z., ki je bila ob podržavljenju tudi solastnica vl. št. 67 k.o. R., pa zaradi razpolaganja pravice uporabe ob izdaji prvostopne odločbe ni več imela in zato do denacionalizacije po 31. členu ZDen na tem zemljišču ni upravičena. Že v sodbi št. U 212/99-21 je sodišče tožnicama pojasnilo okvir denacionalizacijskega postopka in pravni temelj za vračilo v tem postopku, kar je upravni organ upošteval. Upravni organ je, glede na podatke in listine v upravnih spisih, tudi pravilno določil solastninske deleže (do 3/8), do katerih je vzpostavil lastninsko pravico na spornih zemljiščih. Po presoji prvostopnega sodišča je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba tožene stranke.

Tožnice vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovijo tožbene navedbe in med drugim navajajo, da so bile prvotno vse tri solastnice oziroma imetnice pravice uporabe nepremičnin, ki so predmet tega postopka, kasneje pa so na podlagi sklepa o razdružitvi skupnega premoženja ostali le še drugo in tretje tožnica. S sklepom o razdružitvi skupnega premoženja so tožnice razdelile njihovo solastno premoženje, ki so ga med drugim sestavljale nepremičnine, vpisane v vl.št. 67 k.o. R. in na katerih so imele določene solastniške deleže (prvotožnica do 2/8, drugo in tretje tožnica pa vsaka do 3/8) tako, da je prvotožnica postala izključna lastnica oziroma imetnica uporabe parc. št. 237, 238 in 221/1 , drugo in tretjetožnica pa sta postali skupaj izključni lastnici oziroma imetnici uporabe nepremičnin, vpisanih pod vl.št. 67 k.o. R. Po njihovem mnenju je treba šteti, da so bile sporne nepremičnine v celoti podržavljene drugo in tretje tožnici. Kolikor se sodišče ne bi strinjalo s takšno dejansko in pravno razlago predmetne zadeve, pa bi se morala vzpostaviti solastninska pravica do 2/8 tudi v korist upravičenke J.Z. Ponovijo tudi tožbeno navedbo, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe storila procesno kršitev, ko je po odpravi njene odločbe (s sodbo U 212/99-21 z dne 22.11.2000), spremenila odločbo upravnega organa prve stopnje.

Predlagajo, da Vrhovno sodišče RS njihovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka in stranke z interesom (Občina R. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS), na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišče pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Svojo odločitev v obravnavani zadevi sta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka pravilno oprla na določbo 31. člena ZDen. Po navedeni določbi se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Določba torej omogoča vzpostavitev lastninske pravice le v korist upravičenca - prejšnjega lastnika, ki ima na takšnem zemljišču še vedno pravico uporabe. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in potrjujejo podatki v upravnih spisih sta imeli pravico uporabe na spornih podržavljenih zemljiščih ob izdaji prvostopne odločbe le upravičenki (bivši solastnici) V.Z.F. in D.T. roj. Z., ne pa tudi J.Z. Zato je skladno z 31. členom ZDen tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče vzpostaviti lastninsko pravico na spornem podržavljenem premoženju le v korist upravičenk V.Z.F. in D.T., roj. Z. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s prvostopnim sodiščem, da je bil v obravnavani zadevi pravilno določen tudi solastninski delež (3/8), do katerega je vzpostavljena lastninska pravica v korist navedenih upravičenk.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati ugovori tožnic, ki so jih uveljavljale že v tožbi in jih je utemeljeno zavrnilo že prvostopno sodišče. Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 72. člena (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.