Jedro

Stopnice, na katerih je sneg oziroma led, ne pomenijo nevarne stvari. Sneg in led, ki se je mestoma nahajal na stopnici, ni terjal od lastnika nobenega ukrepanja. Tako spremenjena pohodna površina stopnice, nahajajoče se v spodnjem delu stopnic, ki so omogočale dostop od ceste do stanovanjskih blokov, je v zimskem času in zimskih razmerah v mejah normalnega in sprejemljivega, saj popolnoma očiščene površine stopnice ni mogoče zahtevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 7. 1. 2015 poškodoval na stopnicah, ki vodijo od ceste do stanovanjskih blokov. S tožbo zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.500,00 EUR.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

3. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V predmetni zadevi pritožbeno niso sporna odločilna dejstva: - da se je tožnik, ki je v rokah nosil nakupovalni vrečki, poškodoval na stopnicah, ki vodijo od ceste pred nakupovalnim centrom do stanovanjskih blokov; - da na zgornjem delu stopnic ni bilo snega in ledu, na spodnjem delu stopnic pa se je mestoma nahajal sneg, mestoma pa led; - da se je tožnik poškodoval na spodnjem delu stopnic, ko je stopil na stopnico, na na kateri je bil mestoma led. V posledici zdrsa z desno nogo navzven mu je v kolenu „škrtnilo“, na notranji desni strani pa ga je zapeklo in zabolelo. Zato je nekoliko počakal in nadaljeval pot proti domu; - da je bila pot po stopnicah dolžna vzdrževati zavarovanka toženke; - da je bila pot po stopnicah 7. 1. 2015 posuta s soljo, v predhodnih dneh pa očiščena in posuta s soljo; - da je tožnik pot poznal. 7. Stališče pritožbe, da predstavlja predmetno stopnišče nevarno stvar, ni pravilno. Nevarna stvar je namreč le tista, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način lahko pogostoma in v znatnem obsegu povzroči škodo1. Dejstvo, da stopnice lahko postanejo nevarne zaradi določenih okoliščin, ne more napotovati na uporabo pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Prvostopni zaključek glede neobstoja objektivne odgovornosti je tako pravilen (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

8. Pot po stopnicah, na katerih je do poškodbe prišlo, je bila zaradi delovanja naravnih sil na določenem delu ledena. Vendar pa ta ugotovitev še ne zadošča za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. V zimskem času in zimskih razmerah sta namreč sneg in led na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega ter pričakovanega. Popolna ter absolutna očiščenost pohodnih površin je namreč nenavadna in neživljenjska, takšna zahteva do upravljavcev pohodnih površin pa bi bila pretirano stroga2. Iz ugotovljenega dejanskega stanja res izhaja, da pot ni bila (zadosti) vzdrževana (v smislu odprave vsake zaplate ledu in snega na stopnicah), vendar sama opustitev vzdrževanja stopnic še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost toženke, oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavke odškodninske terjatve. Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer se je tožnik poškodoval, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter, ali je poledeneli del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje toženke oziroma upravljavca pohodne površine. Kljub temu, da pot glede obstoj snega in ledu na določenih delih stopnic ni bila zadosti urejena in vzdrževana, jo je glede na to, da se je na njih le mestoma nahajal sneg, normalno pazljiv pešec prehodil brez težav. To dejstvo kaže, da je kljub opustitvi rednega vzdrževanja poti, ta za povprečnega človeka (še) predstavljala normalno pohodno površino, brez za pešca nepričakovanih, zakritih ali pretiranih zdrsnih mest. Toženki oziroma zavarovanki toženke zaradi navedenega ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, s tem pa tudi ne krivde za nastanek tožnikove škode (10. člen in prvi odstavek 131. člena OZ).

9. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

10. Tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).