Jedro

Pogodba o dosmrtnem preživljanju po 557. členu OZ je odplačna pogodba. Zgrešeno je prepričanje pritožnikov, da ima „pravno veljavo darila“. Lahko pa pogodba o dosmrtnem preživljanju v konkretnem primeru prikriva darilno pogodbo. Pritožnikoma zato ni mogoče odrekati pravice, da zahtevata vrnitev domnevnega darila v zapuščino zaradi prikrajšanja svojega nujnega dednega deleža. Prav tako jima po 3. odstavku 561. člena OZ kot pravnima naslednikoma zapustnika pripada pravica zahtevati razvezo pogodbe zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ... in posledično vrnitev zapustnikovega premoženja, ki je bilo predmet te pogodbe, v zapuščino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek, ker je med dediči prišlo do spora o obsegu zapuščine. Zapustnikova vnuka R. G. in V. G. je napotilo na pravdo, naj s tožbo zoper E. P. uveljavita zahtevek zaradi vrnitve darila v zapuščino, oziroma, da celotno nepremično premoženje, zajeto s pogodbo SV .../10 z dne 11. 6. 2010, sodi v zapuščino.

2. Zoper takšno odločitev sta se pritožila nujna dediča R. G. in V. G. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo napoti dedinjo E. P., podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Obrazložitev sklepa je protispisna. Dediča namreč nista zatrjevala le, da ima pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 11. 6. 2010 pravno veljavo darila, ampak prvenstveno trdita, da so podani razlogi za razvezo navedene pogodbe in da celotno nepremično premoženje, ki je bilo zajeto s pogodbo, spada v zapuščino. Dediča samo podrejeno uveljavljata prikrajšanje nujnega deleža. Poleg tega sklepa zaradi pomanjkljivo obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč ni pojasnilo, zakaj šteje njuno pravico za manj verjetno, s tem pa je bila dedičema kršena tudi ustavna pravica do pravnega sredstva.

3. Odgovora na pritožbo ni bilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor med dediči o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino ali ne, ima po 1. točki 212. člena Zakona o dedovanju (ZD) za posledico obligatorno prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev strank na pravdo. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z navedenim zakonskim določilom. Pritožnikoma je omogočilo, da s tožbo uveljavita svoja upravičenja, ki jih opirata na tezo, da premoženje, ki je bilo predmet sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju med zapustnikom in E. P., spada v zapuščino. Pritožnikoma je prepuščeno, kako bosta oblikovala svoj tožbeni zahtevek zoper E. P., ki je na podlagi navedene pogodbe postala lastnica spornega premoženja.

6. Pogodba o dosmrtnem preživljanju po 557. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je odplačna pogodba. Zgrešeno je torej prepričanje pritožnikov, da ima „pravno veljavo darila“. Lahko pa pogodba o dosmrtnem preživljanju v konkretnem primeru prikriva darilno pogodbo. Pritožnikoma zato ni mogoče odrekati pravice, da zahtevata vrnitev domnevnega darila v zapuščino zaradi prikrajšanja svojega nujnega dednega deleža. Prav tako jima po tretjem odstavku 561. člena OZ kot pravnima naslednikoma zapustnika pripada pravica zahtevati razvezo pogodbe zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti E. P. in posledično vrnitev zapustnikovega premoženja, ki je bilo predmet te pogodbe, v zapuščino. Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa te njune zatrjevane pravice ni posebej omenilo, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Sicer pa je za določitev varstva, ki ga bosta pritožnika uveljavljala v pravdi, relevanten predvsem izrek sklepa.

7. Po prvem odstavku 213. člena ZD napoti sodišče na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je v obravnavanem primeru manj verjetna pravica, ki jo zatrjujeta pritožnika. Res je sicer, da te svoje presoje v izpodbijanem sklepu ni izrecno obrazložilo, vendar ostali podatki spisa omogočajo njen pritožbeni preizkus, zato navedena pomanjkljivost sklepa, zaradi katere pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni razlog za njegovo razveljavitev. Tako je bilo na zapuščinski obravnavi ugotovljeno, da se je E. P. na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju že vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica spornih nepremičnin. Njena pravica, ki se opira na pogodbo in zemljiškoknjižno stanje, je verjetnejša kot pravica pritožnikov, čeprav sta nujna dediča. Kot že navedeno, je namreč pogodba o dosmrtnem preživljanju odplačni pravni posel, pritožnika pa razen posplošenega očitka o domnevnem neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti E. P. ne navajata nobene tehtne okoliščine, ki bi morebiti lahko kazala na zapustnikov darilni namen pri sklepanju navedene pogodbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je na pravdo napotilo oba pritožnika in ne E. P. 8. Razlogi, ki sta jih za svoje nasprotovanje izpodbijanemu sklepu navajala pritožnika, torej niso utemeljeni. Pravico do pritožbe sta pritožnika izkoristila, zato je pritožbeni očitek o kršitvi te njune ustavne pravice brez podlage. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, ki bi terjale razveljavitev sklepa, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo.

9. V skladu s prvim odstavkom 174. člena ZD morata pritožnika svoje pritožbene stroške kriti sama. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa.