Jedro

V konkretnem primeru gre za prenos med preživljancem in preživljalcem nastalega pravnega razmerja ob smrti slednjega na njegove dediče, ki so v to privolili (prvi odstavek 563. člena OZ). Ker gre za prenos (v posledici smrti pogodbene stranke), ki je v zakonu posebej urejen, je neprepričljivo tako tožničino sklicevanje na tretji odstavek 122. člena OZ kot tudi na 142. člen ZD (oziroma na obseg dedičeve odgovornosti za zapustnikove dolgove). Dedičeva privolitev za prenos je potrebna prav iz razloga, ker je dolžan (kot novi preživljalec) drugega pogodbenika preživljati ne glede na vrednost podedovanega premoženja in premoženja, ki ga bo prejel s smrtjo preživljanca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.759,24 EUR nadomesti z zneskom 1.527,49 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 6. 2017: - zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da sta vknjižbi lastninske pravice v korist I. Z. pri nepremičnini ID znak 000-275/8, pod Dn vpisa 206146/2012 ter pod Dn vpisa 240133/2015, neveljavni, in njun izbris ter da se pri omenjeni nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se znova vpiše lastninska pravica v korist prejšnjih imetnikov, in sicer I. A. do 1/2 ter J. A. do 1/2 (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica tožencema v roku 15-ih dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v višini 1.759,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico) oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče naj bi ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 1.759,24 EUR, čeprav tožena stranka do njihovega povračila ni upravičena, saj so odmerjeni v nasprotju z določili Odvetniške tarife. Sodišče je toženi stranki za pristop na drugi narok priznalo kar 900 točk, kar je več, kot ji pripada skladno z določili Odvetniške tarife, oziroma tudi več, kot je to priglasila sama. Toženi stranki je neutemeljeno priznalo tudi 300 točk za končno poročilo stranki, čeprav ni izkazano, da bi ji ti stroški res nastali ali da bi bili za to pravdo potrebni. Poudarja, da tožbeni zahtevek, ki je bil zavrnjen, ni enak tožbenemu zahtevku, kot ga je postavila v tej pravdi. Celotni postopek poteka glede vpisov pri nepremičnini ID znak parc. št. 000 275/8 in ne ID znak 000-275/8, kot je naveden v prvem odstavku zavrnjenega zahtevka, ali ID znak 000-257/8, kot je naveden v tretjem odstavku zavrnjenega zahtevka. Tekom postopka je izpostavila, da je prišlo med pravdo do spremembe načina označevanja nepremičnin v zemljiški knjigi, zaradi česar je popravila navedbe v tožbenem zahtevku (in sicer navedla ID znak parcela 000 275/8). Izrek sodbe je neskladen s tožbenim zahtevkom, zaradi česar ne more predstavljati pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče naj bi pri izdaji sodbe povsem zanemarilo njena zatrjevanja, da so vpisi neveljavni tudi iz razloga, ker so bili opravljeni na podlagi predlogov za vpis, ki so bili po smrti I. Z. vloženi v imenu slednje in temeljijo na predpostavki, da je omenjena po svoji smrti sprožila zemljiškoknjižne postopke. To naj bi storila na podlagi zemljiškoknjižnih predlogov, ki so bili izdani v njeno korist, a so z njeno smrtjo zoper njo zgubili vsakršen učinek. Sodišče v dokaznem postopku ni upoštevalo pisnih izjav M. S. J., M .B. ter N. P., in sicer kljub drugačnemu dokaznemu sklepu, sprejetemu na naroku 20. 4. 2017. Pojasnilo sodišča, da tožnica teh oseb ni predlagala za priče, ne nudi podlage, da ni obravnavalo njihovih izjav. V zvezi s tem, katere izjave je moč upoštevati, je zavzelo zmotno stališče. Toženca tem izjavam nista nasprotovala izrecno in obrazloženo, kot je navedeno v sodbi, ampak sta podala zgolj kratko trditev, da izjave ne držijo. Zato stališče, da sta toženca tem izjavam izrecno in obrazloženo nasprotovala, ne drži. Tudi sicer naj bi bila obrazložitev sodbe v tem delu v nasprotju sama s seboj. Pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako. Vse skupaj naj bi temeljilo na zmotnem stališču sodišča, da se šteje pogodba za veljavno vse do tedaj, dokler ne obstaja pravnomočna ugotovitvena sodba, s katero bi bilo ugotovljeno drugače. Takšno stališče ne upošteva določila 13. člena ZPP. Poleg tega neizpolnjevanje pogodbe ni edini razlog ali način njenega prenehanja. Obrazložitev sodišča v 20. točki obrazložitve, da se v tem postopku ni spuščalo v vprašanje veljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini, ampak je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, je v nasprotju sama s seboj ter izrekom sodbe. Pritožba poudarja, da v primeru pasivnosti preživljavčevih dedičev pogodba o dosmrtnem preživljanju avtomatsko preneha skladno z določilom drugega odstavka 563. člena OZ. Če privolitve ni, pogodba preneha. Potrebne izjave toženca nista podala. Pritožba omenja, kaj naj bi odvetnici M. B. V. povedal I. A. Tudi sicer obstaja nasprotje med tem, kar je zapisano v izjavah tožencev z dne 11. 9. 2012, ter tem, kar naj bi bila vsebina teh izjav po mnenju sodišča. Šlo naj bi za izjavo o tem, kaj naj bi stranki že izjavili, ne pa za izjavo, s katero se podaja soglasje za prenos pogodbe. Sodišče v nasprotju s tem izjavi povzema kot izjavi o tem, da toženi stranki s samo izjavo prevzemata pravice in obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar pa ne drži. Pritožba navaja, kaj naj bi zatrjevala toženca v odgovoru na tožbo oziroma kaj sta izpovedala tekom postopka. Iz njunih navedb je jasno, da nista soglašala z nadaljevanjem pogodbe temveč morda zgolj z občasno skrbjo za deda. Da naj bi obveznosti prevzela kar s prevzemom dediščine po pokojni materi, pa sta navedla šele po prvem naroku z vlogo z dne 25. 1. 2017. Take navedbe so bile podane prepozno. Kljub temu sodišče nepravilno zaključuje, da je prešla pogodba o dosmrtnem preživljanju na dediča kot del zapuščine s sprejemom zapuščine, pri čemer je sledilo prepozno podani trditvi tožencev. Stališče, po katerem bi bile pravice in obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju del zapuščine, je nevzdržno, saj bi bil preživljanec v tem primeru upravičen od dedičev zahtevati le toliko preživljanja, kolikor je znašala podedovana aktiva. Pritožba omenja, kaj določa 142. člen ZD. Takšno stališče naj bi bilo v direktnem nasprotju z naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ta ni del zapuščine, ampak je od nje ločena, tako da njena veljavnost ni odvisna od tega, ali dediči preživljavca zapuščino sprejmejo ali ne. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da se glede izjave za nadaljevanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne uporablja 122. člen OZ, ker naj bi potreba po podaji izjave nastala v posledici smrti preživljavca. Zakaj bi za tovrstne pogodbe veljala izjema, sodišče ni pojasnilo. Sodišče nadalje napačno ugotavlja, da naj bi toženca po smrti I. A. plačala stroške njegove domske oskrbe, saj tega nista storila. Zgolj po njegovi smrti sta poravnala terjatev Občine X, ki jo je ta priglasila v zapuščinskem postopku. To naj bi sodišče povsem zanemarilo. Pritožba omenja, kaj naj bi sodišče navedlo v 17. točki obrazložitve. Pri tem je povsem zanemarilo, da v drugem delu sodbe tudi samo izraža dvom v to, ali sta toženca obveznosti iz pogodbe dejansko izpolnjevala ali ne. Zato je podano nasprotovanje med posameznimi ugotovitvami. Prav tako je povsem zanemarilo izjavo toženca J. Ž., da je za I. A. večinoma skrbela teta tožencev, ki mu je tudi čistila, sam pa naj bi kdaj pa kdaj pokosil ali opravil tako imenovana "moška dela". Sodišče tudi v tem oziru prihaja v nasprotja, saj na eni strani ugotavlja, da sta toženca pogodbo povzela ravno s skrbjo, na drugi strani, pa da skrbi očitno ni bilo, a da se pokojnik pač ni odločil za tožbo, s katero bi zahteval razvezo pogodbe. Sodišče ugotavlja, da sta se toženca z dedom po smrti I. Z. pogovorila o tem, kako bo s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, in sicer kljub temu, da je toženec ob svojem zaslišanju izrecno izjavil, da se o tem z dedom nikoli ni pogovarjal. Da se je pogovarjala z dedom je zatrdila toženka, katere izpovedba glede teh pogovorov je v sodbi povzeta nepravilno. Pritožba pojasnjuje, kaj naj bi slednja izpovedala. Nepravilno je tudi povzemanje sodišča, da naj bi se toženca z dedom dogovorila, da bo šel strošek za domsko oskrbo "iz hiše". Da temu ni tako, izhaja iz izjave toženca, katere vsebino pritožba navaja. Tudi toženka je glede tega izpovedala drugače, kot je njeno izjavo bistveno bolj v njeno korist interpretiralo sodišče. Slednje kljub jasnosti izpovedb povsem brez podlage zaključuje, da naj bi se I. A. ter toženca dogovorili o tem, da se plačilo domske oskrbe zagotovi "iz hiše", pa čeprav iz izjav tožencev izhaja, da sta pravzaprav onadva zavrnila plačilo domske oskrbe. Povsem nepravilna je tudi ugotovitev o tem, kako naj bi toženec skrbel za I. A. Pritožba navaja, kaj naj bi toženec izpovedal. Kljub takšni njegovi izpovedbi sodišče zaključuje, da naj bi bil slednji pri dedu skoraj vsak dan. Izpovedba naj bi bila po mnenju sodišča celo tako prepričljiva, da omaja pisno izjavo odvetnice M. B. V., v kateri je pokojni I. A. izpovedal, da toženca zanj ne skrbita. Sodišče naj bi pri tem popolnoma zanemarilo tudi vsebino v dokaz predložene odločbe CSD št. 1233-75/20114-61, ki jo je sicer prebralo, ne pa tudi upoštevalo. Pritožba navaja, kaj iz te odločbe izhaja. Prav tako je drugačen pomen pripisalo pisni izjavi odvetnice M. B. V., in to kljub temu da ji je to I. A. osebno povedal. Zakaj meni, da je potrebno izjavo razumeti drugače, kot se glasi, v sodbi ni pojasnjeno. Sodišče pravilno zaključuje, da pokojni s tožnico ni želel govoriti o svojih vnukih, a pri tem povsem izkrivljeno meni, da kaže to na odnos med pokojnim in tožnico. Pritožnica pojasnjuje, zakaj naj bi bilo takšno naziranje zmotno. Poudarja, da živimo v svetu, v katerem so prijateljstva, sklenjena na jesen življenja, sumljiva. V tako razmišljanje naj bi bilo ujeto tudi sodišče prve stopnje, saj pritožnica sicer ne vidi razloga, zakaj bi v sodbi izpostavljalo pomen njenega odnosa s pokojnim ter v obrazložitev povzemalo (nepreverjene) grde čenče, ki naj bi jih toženka slišala v domu starejših. Sodišče naj bi tudi spregledalo, da poteka ta pravda o neveljavnosti vpisov v zemljiško knjigo ter da tožnica glede sporne pogodbe ni postavila ugotovitvenega zahtevka, temveč je podala trditve ter postavila dokaze, iz katerih izhaja, da je predmetna pogodba prenehala veljati na podlagi samega zakona. Sodišče bi moralo to upoštevati v okviru odločanje o predhodnem vprašanju, katerega pa se ni lotilo. Kljub temu, da je sama večkrat zatrdila, da so stranke pogodbo o dosmrtnem preživljanju sporazumno razvezale, sodišče ugotavlja, da iz navedb strank ne izhaja, da bi pogodbo razvezale. Sodišče naj bi pri odločanju upoštevalo le tiste navedbe strank, ki so jih te podale v ustni obliki, tistih, ki so bile podane v vlogah, pa nato v ustni obliki niso bile izrecno ponovljene, pa ne. Slednje je tudi nepravilno ugotovilo, kaj je med strankama sporno in kaj ne. Okoliščina, da sta zemljiškoknjižna predloga za izvedbo izpodbijanih vpisov oddala toženca, nikakor ni nesporna. Sama je ves čas postopka izpostavljala, da so kot vlagatelji zemljiškoknjižnih predlogov nastopale osebe, ki so bile tedaj pokojne, torej le I. Z. in A. I., toženca pa ne. Sodišče je kljub temu, da je tožnica trdila in dokazala, da so bili vsi predlogi za vpis vloženi po smrti I. Z. in vloženi v njenem imenu ter na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila v korist tedaj že pokojne I. Z., ki glede nje zaradi njene smrti ni imelo več pravnega učinka, presodilo, da so vpisi veljavni. Tako stališče je v nasprotju z določilom materialnega in procesnega prava. Sodišče bi se moralo bolj posvetiti vprašanju neveljavnosti vknjižb v zemljiško knjigo, pa se mu ni. Toženca tekom postopka nista niti zatrjevala niti dokazovala, da oporočna razpolaganja I. A. niso veljavna, a je sodišče to vprašanje vsaj v sodbi kljub temu obravnavalo in nanj oprlo tudi svojo odločitev. Brez trditvene podlage in dokaznih predlogov strank je zavzelo stališče, da I. A. z oporoko zaradi vknjižene prepovedi ni mogel razpolagati s svojo nepremičnino, nato pa na tako stališče oprlo svojo odločitev, da tožnici z izpodbijano vknjižbo nobene stvarne pravice niso bile kršene in se zato v vprašanje veljavnosti vknjižbe lastninske pravice ne bo spuščalo. Povsem naj bi spregledalo, da sta oba toženca povedala, da sta se strinjala, da lahko pokojni razpolaga s svojo hišo, s čimer je bilo (če je bilo sploh potrebno) podano soglasje za razpolaganje. Sodišče v obrazložitvi tudi samo povzema, da naj bi se pokojni in toženca dogovorili, da bi šel strošek domske oskrbe "iz hiše", v drugem delu pa obenem, da pokojni z nepremičnino zaradi vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve ni smel razpolagati. Šlo naj bi za protislovna stališča, ki obenem predstavljajo podlago, na kateri temelji izpodbijana sodba. Sodišče v 21. Točki obrazložitve nepravilno meni, da bi morala tožnica že kar v tem postopku postaviti ustrezne zahtevke v skladu z določili 221. do 223. člen ZD. Glede na vsebino obrazložitve iz 21. točke je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožnica poleg izbrisne tožbe hkrati ni postavila zahtevka, da sta ji toženca dolžna izročiti sporno nepremičnino. Pritožnica poudarja, da takšno stališče nima pravne podlage in pojasnjuje, zakaj ima pravni interes za tožbo, ki jo je vložila.

3. Toženca sta v odgovoru predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Kot (pravilno) ugotavlja tudi sama pritožba, predstavlja opredelitev ID znaka predmetne parcele v delu izreka izpodbijane sodbe kot 000-257/8 in ne (pravilno) 000 275/81 očitno pomoto, ki jo je moč sanirati (v skladu s 328. členom ZPP2) s popravnim sklepom. Ne predstavlja pa ta okoliščina upoštevnega razloga za izpodbijanje sodbe z dne 20. 6. 2017. 6. V okoliščini, da sta toženca na podlagi v njeno korist izdanega zemljiško-knjižnega dovolila po materini smrti predlagala3 in dosegla vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini na njeno ime (v nadaljevanju pa se kot njena pravna naslednika sama vknjižila kot lastnika), ni nič nedopustnega, oziroma ta ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bil tak vpis neveljaven. Da je šlo le za realizacijo pogodbenega dogovora s strani tožencev kot dedičev I. Z. (hkrati pa tudi subjektov, na katera so zaradi njune privolitve prešle materine obveznosti/pravice iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v okviru katere je bilo zemljiško-knjižno dovolilo dano),4 je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje (glej npr. 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem pa je posredno (a jasno) odgovorilo tudi na vse (v zvezi s tem) v postopku na prvi stopnji podane tožničine navedbe. Pritožbeni očitek o njihovem neupoštevanju zato ne drži. Izbrisno tožbo, ki jo je vložila tožnica, je moč v skladu z 243. členom ZZK-15 uveljavljati zaradi materialno-pravnih razlogov za neveljavnost vknjižbe.6 Okoliščina, da je bila I. Z. v času, ko sta bila predloga zanjo (v njeno korist) kot tudi sporna vpisa (vknjižbi) na njeno ime dosežena, že pokojna, sama za sebe takšnega razloga ne predstavlja. Pritožba, ki stališču sodišča prve stopnje (da iz tega razloga zemljiško-knjižni vpis ni neveljaven) nasprotuje navaja, da naj bi bilo le-to v nasprotju z določilom materialnega in procesnega prava, a tega ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti. Prav take ne drži (splošen) očitek, da se sodišče prve stopnje ni (zadosti) posvetilo vprašanju neveljavnosti vknjižb v zemljiško knjigo. Natančno in prepričljivo je namreč pojasnilo, da tožnica razlogov za neveljavnost materialno-pravne podlage izpodbijanih vknjižb, ni uspela izkazati.7 Upoštevaje to pojasnilo8 je potrebno razumeti tudi navedbo sodišča prve stopnje podano v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ki jo zato neupravičeno kot protislovno izpostavlja pritožba), in sicer da se v postopku ni spuščalo v vprašanje veljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini (ampak je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo).

7. Sodišče je na naroku 20. 4. 2017 res sprejelo dokazni sklep z vpogledom listin v spisu. A to ne spremeni dejstva, da s strani tožnice predloženih pisnih izjav M. S. J., M. B. ter N. P. iz razloga, ker so bile podane v nasprotju z 236.a členom ZPP (kot je to samo pojasnilo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), pri odločanju ni smelo upoštevati. Iz omenjenega člena je jasno razvidno, da gre lahko zgolj za izjave oseb, ki so predlagane za priče. V konkretnem primeru pa tožnica omenjenih oseb (katerih izjave je predložila) ni predlagala za takšno zaslišanje.9 Že zato je (povsem) brezpredmetno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje s pojasnilom (podanim v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič (ki naj bi izpovedale o tem, kako naj bi I. Z. ne skrbela za J. A. ter kako so pravdne stranke (ne)skrbele za pokojnega očeta) prišlo samo s seboj v nasprotje. Pritožba v tem okviru nadalje ne upošteva, da sta tudi sama toženca v vlogi z dne 8. 9. 2016 glede trditve, da je I. Z. skrbela za pokojnega, po njeni smrti pa onadva, predlagala več prič.10

8. Pritožnica upravičeno ugovarja, da naj bi bilo naziranje sodišča prve stopnje (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) o tem, da bi morala v zvezi s svojim sklicevanjem na neizpolnjevanje obveznosti preživljalca (I. Z.) po dne 28. 9. 2004 sklenjeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju (v nadaljevanju pogodba o dosmrtnem preživljanju) s preživljancema I. A. in J. A., postaviti ustrezen tožbeni zahtevek, napačno. Kot je to Vrhovno sodišče RS obrazložilo v sodbi II Ips 55/2011 z dne 24. 4. 2014, OZ11 v tretjem odstavku 561. člena za primer, kot je predmetni (in za razliko od primera spremenjenih okoliščin), sodnega uveljavljanja odstopne pravice ne zahteva. Vendar ta okoliščina vpliva na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nima. Tožnica namreč v predmetnem postopku ni podala ustreznih (to je pravočasnih in jasnih) trditev o tem, da bi kateri od preživljancev iz razloga njenega neizpolnjevanja predmetno pogodbo o dosmrtnem preživljanju izven pravde (enostransko) razvezal oziroma v zvezi s tem podal enostransko izjavo volje. Tožnica je zatrjevale „le“, da naj bi prišlo do sporazumne razveze (skleniteljev pogodbe),12 glede česar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz izpovedb pravdnih strank kaj takega ne izhaja,13 oziroma (z drugimi besedami) da dokazni postopek tega ni potrdil14 (11. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Zakaj ne drži tožničina trditev, da toženca kot dediča I. Z. (v skladu s prvim odstavkom 563. člena OZ) nista privolila v nadaljevanje predmete pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je sodišče prve stopnje (prav tako) natančno in prepričljivo pojasnilo v točkah 15 – 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru gre za prenos15 med preživljancem in preživljalcem nastalega pravnega razmerja ob smrti slednjega na njegove dediče, ki so v to privolili (prvi odstavek 563. člena OZ). Ker gre za prenos (v posledici smrti pogodbene stranke), ki je v zakonu posebej urejen (kot je to v 16. točki obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje), je neprepričljivo16 tako tožničino sklicevanje na 3. odstavek 122. člena OZ kot tudi na 142. člen ZD17 (oziroma na obseg dedičeve odgovornosti za zapustnikove dolgove). Dedičeva privolitev za prenos je potrebna prav iz razloga, ker je dolžan (kot novi preživljalec) drugega pogodbenika preživljati ne glede na vrednost podedovanega premoženja in premoženja, ki ga bo prejel s smrtjo preživljanca.18

10. Sodišče prve stopnje je v točkah 15 – 17 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo svoj zaključek, da sta toženca izjavi o prevzemu obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju podala.19 V zvezi s tem se je upravičeno sklicevalo tudi na vsebino njunih izjav z dne 11. 9. 2012, pri čemer ob navajanju (povzemanju) njune vsebine ni zagrešilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to očita pritožba. Nikjer namreč ne ugotavlja, da ti pisni izjavi predstavljata izjavi o prevzemu, ampak (zgolj), da iz njiju izhaja (da torej - kar je v tem oziru tudi edino pomembno - dokazujeta), da sta toženca te obveznosti (po pogodbi o dosmrtnem preživljanju) prevzela.20

11. Toženca sta v odgovoru na tožbo jasno navedla, da sta prevzela (pogodbene) obveznosti, tako da sta v soglasju z I. A. zanj skrbela v okviru svojih finančnih zmožnosti in njegovih potreb.21 V kolikor bi jih v manjšem (ožjem) obsegu kadarkoli izpolnjevala22 brez njegovega soglasja, bi bil to razlog za razvezo s strani preživljanca (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).23 Da bi zato do razveze prišlo, pa tožnica ni izkazala (niti ni tega ustrezno zatrjevala). Zato za presojo pravilnosti sprejete odločitve ni odločilno ne pritožbeno izpostavljanje, kaj naj bi o (ne)skrbi tožencev zanj odvetnici M. B. V. izjavil I. A. in naj bi bilo razvidno iz njene izjave z dne 6. 2. 201724 (priloga A26), niti sklicevanje na odločbo CSD št. 1933-75/20114-61 (priloga A5), ki naj je (kot to očita pritožba) sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo.25

12. Prav tako ni razvidno, kje v drugem delu sodbe (kot to navaja pritožba), naj bi sodišče prve stopnje izrazilo dvom v to, ali sta toženca obveznosti iz pogodbe dejansko izpolnjevala.26 Posledično tudi ni moč slediti očitku o nasprotju med posameznimi ugotovitvami. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve nadalje jasno (na podlagi izpovedbe tožencev) ugotovilo, da sta stroške oskrbe plačala (šele) kot dolg (do) zapuščine (po dedovi smrti). Ugotavlja torej podobno, kot to navaja pritožba, zaradi česar je njen očitek o nepravilni ugotovitvi neutemeljen, njeno navajanje, da sta to storila zaradi dedovanja čiste zapuščine pa ne le neizkazano, ampak tudi sicer novo (glej prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker tako dejansko izvajanje le-teh kot tudi njuni prej omenjeni izjavi dokazujejo voljo (soglasje) tožencev, da s prevzemom soglašata, je pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da naj bi se omenjena z dedom o izpolnjevanju obveznosti pogovorila, in sicer iz razloga ker naj bi (kot izpostavlja pritožba) toženec (za razliko od toženke27) ob zaslišanju izrecno izjavil, da se o tem z dedom nikoli ni pogovarjal, nebistveno.28 Pomembno namreč je (in to je iz toženčeve izpovedbe jasno razvidno), da je obveznosti prevzel in jih tudi izvrševal.29 Za to presojo (oziroma samo odločitev o tožbenem zahtevku) sklicevanje sodišča prve stopnje na tožničino izpovedbo o tem, da I. A. z njo ni želel govoriti o vnukih in da naj bi na pomen vezi med njim in tožnico kazalo tudi dejstvo, da slednje nikoli ni omenjal tožencema, prav tako ni bistveno, posledično pa to velja tudi za pritožbeno oporekanje tem zaključkom.30 Ker so razlogi, zaradi katerih je utemeljilo zavrnitev njenega zahtevka, jasni in pravno utemeljeni, pa je brezpredmetno (tudi sicer neizkazano) pritožbeno navajanje o tem, da naj bi sodišče prve stopnje podleglo „grdim in nedokazanim čenčam“.

13. Z ozirom na to, da je lahko „končno poročilo stranki“ pisna kot tudi (zgolj) ustna odvetnikova seznanitev stranke s potekom zadeve, je sodišče prve stopnje toženi stranki iz tega naslova upravičeno priznalo povračilo nagrade.31 Pritrditi pa gre pritožbi glede povračila odvetniške nagrade za zastopanje na drugem naroku. V skladu z drugim odstavkom Tar. št. 20 Odvetniške tarife32 (kot sta toženca to tudi priglasila) gre stranki za vsak nadaljnji narok za glavno obravnavo 50% iz Tar. št. 18, kar v konkretnem primeru znaša 450 točk. Ker je sodišče prve stopnje iz tega naslova priznalo 900 točk, je bilo potrebno priznano nagrado znižati za 450 točk, kar ob upoštevanju 10% povečanja zaradi zastopanja dveh strank, 2% iz naslova materialnih stroškov ter vrednosti točke (0,459 EUR) skupaj znaša 231,75 EUR. V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi glede stroškovne odločitve delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeniti tako (358. člen ZPP), da se znesek 1.759,24 EUR nadomesti z zneskom 1.527,49 EUR.

14. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo v preostalem zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker je tožnica s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženca sama nosita svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glej tudi opombo št. 1 izpodbijane sodbe. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitev o nespornosti okoliščine (ki jo sodišče prve stopnje kot tako izpostavlja v 6. točki obrazložitve), da je bil zemljiškoknjižni predlog za izvedbo izpodbijanih vpisov oddan s strani tožencev. V tem oziru je namreč potrebno ločiti (kakor je to jasno storilo sodišče prve stopnje) med osebo, ki tak predlog odda (v konkretnem primeru toženca), in osebo, v imenu (korist) katere je bil ta oddan/vložen (v konkretnem primeru pokojne I. Z.). 4 Pritožba (neutemeljeno) navaja, naj so zemljiško-knjižni predlogi, ki naj bi bili izdani v korist I. Z., s smrtjo slednje (zoper njo) izgubili vsakršen učinek. 5 Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003 s kasnejšimi spremembami. 6 Kar je v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. 7 Z ozirom na to, sta okoliščini (ne)veljavnosti oporočnih razpolaganj I. A., kakor tudi ali sta se toženca z njegovim razpolaganjem (kot takim) strinjala ali ne, za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku nebistveni. Tudi sicer ne drži pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev o neveljavnosti oporočnega razpolaganja I. A. oziroma da slednji z oporoko zaradi vknjižene prepovedi ni mogel razpolagati s svojo nepremičnino (v tem oziru gre prvenstveno za pravno naziranje, ki z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta se toženca z dedom dogovorila, da bo šel strošek domske oskrbe „iz hiše“, že na načelni ravni ne more biti v nasprotju). Kot je to namreč razvidno iz zadnjega dela 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je bil odločilen razlog ta, da tožnica ni uspela izkazati neveljavnosti materialno-pravne podlage izpodbijanih vknjižb. Upoštevaje navedeno za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistveno niti (premalo obrazloženo) pojasnjevanje sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica (kot nova dedinja, ki ni sodelovala v postopku) tožbene zahtevke postaviti v skladu z določili 221. – 223. člena ZD. V zvezi s tem pa je nerelevantno tudi pritožničino pojasnjevanje, da naj bi imela (in zakaj) pravni interes za vloženo tožbo. Tega ji sodišče prve stopnje ne oporeka, saj bi v takem primeru njeno tožbo zavrglo (česar pa ni storilo). Kot je bilo poudarjeno, je njen tožbeni zahtevek vsebinsko obravnavalo in ga na podlagi zaključka, da zatrjevane neveljavnosti materialno-pravne podlage izpodbijanih vknjižb ni izkazala (in da posledično tudi njene pravice niso bile kršene), zavrnilo. 8 Oziroma celotni zadnji stavek (pravilno poved) 20. točke obrazložitve (ki temu jasno pritrjuje), v katerem je poudarilo, da bi o postavljenem zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice odločilo, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da ni (kot je to slednja zatrjevala) materialnopravne podlage za vknjižbo in so bile (bi bile) zato tožničine stvarne pravice z vknjižbo kršene. 9 Pri tem tudi ni prepričljivo pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta toženca tem izjavam izrecno in obrazloženo nasprotovala. Da sta jim, je razvidno iz njune vloge z dne 8. 9. 2016, v kateri sta glede vseh treh prič obrazloženo navedla, zakaj se z njihovimi izjavami ne strinjata. 10 Kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. 11 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 12 Oziroma da naj bi I. A. pogodbo želel razvezati, a mu ni uspelo vložiti tožbe. 13 Temu (dokaznemu) zaključku pritožba ustrezno (konkretizirano) ne oporeka. 14 In torej (kot to neutemeljeno očita pritožba) ne ugotavlja, da trditve o sporazumni razvezi sploh ne bi bile podane. Zato tudi ni moč slediti očitku, da naj bi sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo le tiste navedbe strank, ki so jih te podale v ustni obliki (glej 11. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 15 Glej B. Podgoršek, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 564. 16 OZ v 563. členu namreč za takšno privolitev dedičev (ki je lahko dana izrecno ali pa s konkludentnim ravnanjem) ne zahteva nobene obličnosti (glej Milan Kreč in Đuro Pavić, Komentar Zakona o nasleđivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, str. 406, kot tudi sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 3152/2016 z dne 29. 3. 2017). 17 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami. 18 Glej B. Podgoršek, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 564. 19 V tem okviru pa se opredelilo tudi do izjave M. B. V. o tem, kaj naj bi ji v zvezi s tem povedal I. A. 20 Prav tako ne drži, da naj bi toženca navedbe v zvezi z izjavo o prevzemu obveznosti (kar s prevzemom dediščine po pokojni materi) podala šele po prvem naroku z vlogo z dne 25. 1. 2017. Trditve o tem, da ju je glede tega (zapuščinsko) sodišče napotilo k notarju, sta podala že na prvem naroku dne 12. 1. 2017 (sodišče prve stopnje pa ju je nato pozvalo k predložitvi listi, kar sta nato v danem roku tudi storila). 21 Da sta se z dedom o tem izvajanju pogovarjala (pri čemer je sam povedal, kaj naj bi zanj storili), je toženka ob zaslišanju tudi izpovedala (glej 8. in 9. stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo dne 20. 4. 2017). 22 Samo izpolnjevanje pa (poleg njunih izjav) prav tako izkazuje, da sta v prevzem privolila. 23 V tem oziru sodišče prve stopnje tudi ni prišlo samo s seboj v nasprotje (kot to neutemeljeno očita pritožba). Eno je, da sta toženca s svojo izjavo kot tudi z izvrševanjem obveznosti izkazala, da sta jih prevzela, drugo vprašanje pa je ali, sta jih (ves čas) izvrševala v pogodbeno (dogovorno) predvidenem obsegu. Tudi sicer pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo izjavo toženca J. Ž., češ da je za I. A. večinoma skrbela teta tožencev, ki mu je tudi čistila, ni moč slediti. Slednji je namreč teto omenjal zgolj v zvezi s pospravljanjem. Zase pa je jasno povedal, da je za deda opravljal (predvsem) „moška dela“ (in to ne le kdaj pa kdaj, kot to omenja pritožba). 24 Ki jo je sodišče prve stopnje presojalo (razlagalo) ob upoštevanju vsebine izpovedbe toženca (torej v kontekstu 8. člena ZPP), kar je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo (pritožbeni očitek, da tega ni storilo, zato ne drži). 25 V zvezi z vsebino omenjene odločbe (glej tretji odstavek obrazložitve na 3. strani), kot jo izpostavlja pritožba, velja poudariti, da gre za ugotovitve omenjenega CSD. A tudi če bi te temeljile na prav taki izjavi (mnenju) preživljanca, da torej nima zavezancev, ki bi ga bili dolžni preživljati na podlagi zakona, izvršljivega naslova ali pravnega posla, to (samo za sebe) še ne bi pomenilo, da je temu res tako (in da je predmetna pogodba o dosmrtnem preživljanju prenehala veljati). Enako velja glede pritožbenega sklicevanja na izjavo odvetnice M. B. V. o tem, da naj bi ji I. A. povedal, da toženca (dediča) izjave/privolitve glede nadaljevanja pogodbe nista podala. Da sta (očitno) jo, je namreč sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. 26 Enako ni razvidno, kje naj bi sodišče prve stopnje navedlo, da sta se preživljanec in toženka dogovorila, da se zaradi neobstoja sredstev in časa pogodba ne bo izpolnjevala. Izpostavilo je zgolj toženkino izpoved, da se je gleda na dva majhna otroka in enega v najstniških letih s pokojnim dedom pogovorila o nadaljnji skrbi (zanj), oziroma njeno izpoved o dogovoru glede financiranja stroška domske oskrbe (glej 17. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) . 27 Na katerem mestu naj bi slednja izpovedala (kot se to navaja v pritožbi, ki v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita izkrivljeno povzemanje njene izpovedbe), da naj bi deda obvestila, da zanj ne bo mogla skrbeti, prav tako ni razvidno. Ob zaslišanju je omenila zgolj, da sta se z dedom o izpolnjevanju pogovarjala, pri čemer je sam povedal, kaj naj bi zanj storili (glej 8. in 9. stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo dne 20. 4. 2017). 28 To velja tudi glede očitka, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno povzelo, da naj bi se toženca z dedom dogovorila, da bo šel strošek za domsko oskrbo "iz hiše." Očitek tudi sicer ni utemeljen. Toženec (glej str. 14 stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo dne 20. 4. 2017) je omenjal hipoteko na bajto, medtem ko je toženka (kar je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve korektno povzelo) jasno povedala, da sta se glede pokrivanja stroškov domske oskrbe z dedom najprej pogovarjala o (morebitni) prodaji hiše, potem pa naj bi slednji v tem oziru predlagal občino (ker toženka tega ni bila sposobna sama finančno kriti, naj bi se po lastnih besedah z obema možnostma strinjala). 29 Pri čemer je (kot vse to pravilno v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje) izpovedal, da je bil pri dedu (ko je bil ta doma) skoraj vsak dan in mu takrat kaj naredil, in sicer predvsem moška dela. V tem okviru ni dejal (kot to napačno navaja pritožba), da naj bi teta skrbela za deda, ampak (zgolj), da mu je (največkrat) prišla pospravit (glej str. 13, 14 in 17 stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo dne 20. 4. 2017). 30 Da se I. A. ni dobro razumel s tožencema, tožnica v postopku ni zatrjevala, niti kaj naj bi to pomenilo za presojo pogodbenega razmerja, ki je med njimi obstajalo. 31 Povsem splošni pa so pritožbeni pomisleki o potrebnosti takega poročila. 32 Uradni list RS, št. 2/2015.