Jedro

Tožena stranka tožniku v spornih mesecih ni izplačala plače oziroma mu je izplačala manj, kot mu je dejansko pripadalo, zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna iz naslova neplačanih plač za obdobje od septembra 2011 do maja 2012 plačati neto zneske, obračunane od v izreku navedenih bruto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov po obračunu davkov in prispevkov od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, višji tožbeni zahtevek, na izplačilo konkretnih neto zneskov plač in zamudnih obresti od le-teh, pa je zavrnilo (točka I izreka); da je tožniku dolžna iz naslova neplačanih dodatkov za delo ob nedeljah, na praznike in za delo v popoldanskem času za obdobje od februarja 2008 do septembra 2011 izplačati neto zneske, obračunane od v izreku navedenih bruto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov po obračunu davkov in prispevkov od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, višji tožbeni zahtevek, na izplačilo konkretnih neto zneskov dodatkov in zamudnih obresti od le-teh, pa je zavrnilo (točka II izreka); da je tožniku dolžna iz naslova neplačanih dnevnic za službene poti za obdobje od marca 2008 do marca 2012 izplačati neto zneske, obračunane od v izreku navedenih bruto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov po obračunu davkov in prispevkov od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, višji tožbeni zahtevek, na izplačilo zamudnih obresti od dnevnice za december 2010 od 19. 1. 2010 do 18. 1. 2011 in od dnevnice za december 2011 od 19. 1. 2011 do 18. 1. 2012, pa je zavrnilo (točka III izreka); da je tožniku dolžna iz naslova neplačanega regresa za letni dopust obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR in mu po odvedbi davkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, vse v 8 dneh, višji tožbeni zahtevek, odvod prispevkov od bruto zneska in plačilo zamudnih obresti od konkretnega neto zneska, pa je zavrnilo (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga laično pritožbo tožena stranka in navaja, da je sodišče prve stopnje sodilo v njeni odsotnosti ne glede na to, da je zaprosila za odlog obravnave. Nadalje navaja, da je potne naloge obravnavala mesečno, pri čemer so bili vsi potni nalogi obračunani in izplačani delavcem na njihov tekoči račun. Potni nalogi, katere je predložil tožnik, niso bili obravnavani, ker niso obstajali. Tožnik jih je prvič omenil nekaj mesecev pred prenehanjem njegovega razmerja. Tožniku je res dovolila, da dela več kot 40 ur zaradi priprav na delo, v popoldanskem času, ob sobotah in nedeljah, za kar je bil tožnik tudi plačan. Vendar pa mu je bilo to dovoljeno samo za določen čas, do konca leta 2010. V zadnji četrtini leta 2010 so se začeli problemi zaradi nelojalne konkurence in je zato tožena stranka tako prakso ukinila. Tožnik je kljub temu s takšnim ravnanjem nadaljeval in si je denar iz blagajne sam izplačeval. V zvezi s tem je tožnika tudi opozorila, vendar se ta na opozorila ni oziral. Nadalje pojasnjuje, da so plačilne liste z obračunom plač, dnevnic in prispevkov redno dobivali od računovodskega servisa po e-mailu. E-maile je med drugim moral odpirati tudi tožnik. Njegova obveznost je bila, da plačilne liste natisne in jih razdeli zaposlenim. Vsa dokumentacija mu je bila dosegljiva in zaupana v hranjenje. Tožnik je dobil izplačane vse dodatke, kot so mu pripadali. Prav tako so bile vsem delavcem izplačane dnevnice takrat, ko so bili za to izpolnjeni pogoji. Delavci so bili dolžni potne naloge dostaviti v kontrolo in odobritev takoj po opravljeni vožnji oziroma ne kasneje kot peti delovni dan v naslednjem mesecu. Kontrolo potnih nalogov in pripravo za odobritev je opravljal tožnik. Tožbi priloženih potnih nalogov tožnik ni nikoli predložil v potrditev toženi stranki. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka se sicer pritožuje zoper celotno sodbo, vendar je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče štelo, da ta del odločitve sodišča prve stopnje ni bil izpodbijan.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje, kljub prošnji ni preložilo prvega naroka za glavno obravnavo in ga je opravilo v njeni odsotnosti. V skladu z določbo 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo dne 15. 5. 2014, na narok pa ni pristopila. Dne 8. 5. 2014 je sodišče prve stopnje sicer prejelo prošnjo tožene stranke za odlog prvega naroka za glavno obravnavo s pavšalno navedbo o smrti v družini in bolezni očeta zakonitega zastopnika tožene stranke (list. št. 25), čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo in je prvi narok za glavno obravnavo dne 15. 5. 2014 opravilo v odsotnosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno postopanje sodišča prve stopnje ni v nasprotju z določbo 115. člena ZPP, saj pavšalne navedbe tožene stranke o smrti v družini in očetovi bolezni brez dodatne obrazložitve, zakaj dne 15. 5. 2014 ne bo mogel pristopiti na razpisano glavno obravnavo tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazujejo upravičenih razlogov za izostanek z naroka, kot pogoja za preložitev naroka. Glede na pomanjkljivo obrazložitev v prošnji tožene stranke za preložitev in glede na odsotnost kakršnih koli dokazil, ki bi opravičevale odsotnost, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje o opravičljivosti razlogov za izostanek z naroka. Sodišču prve stopnje tako ni možno očitati, da bi zmotno uporabilo določbo 115. člena ZPP, ko ni sledilo predlogu tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, kot svojega bivšega delodajalca, vtožuje plačilo neizplačanih plač oziroma izplačilo razlik med obračunanimi plačami in dejansko izplačanimi plačami za mesece september 2011, oktober 2011, december 2011, januar 2012, februar 2012, marec 2012, april 2012 ter maj 2012; za obdobje od februarja 2008 do septembra 2011 tožnik vtožuje neizplačane dodatke za delo v izmeni, delo ob nedeljah, na dneve praznikov in druge dela proste dni; za obdobje od marca 2008 do marca 2012 neizplačane dnevnice ter regres za letni dopust za leto 2011. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 6. 2. 2008 do maja 2012 in da ji tožena stranka v spornih mesecih ni izplačala plače oziroma je tožnik dobil izplačano manj, kot mu je dejansko pripadalo ter da mu tožena stranka v spornem obdobju od februarja do septembra 2011 ni izplačala dodatkov za delo v izmeni, v nedeljo, na praznike in druge dela proste dni, v spornem obdobju od marca 2008 do marca 2012 mu ni izplačala dnevnic ter regresa za leto 2011, zato je tožnikovemu zahtevku v tem delu pretežno ugodilo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za izplačilo neizplačanih plač oziroma premalo izplačanih plač v vtoževanih mesecih. Tožnik je razlike v neizplačanih plačah v spornih mesecih izkazoval z tabelarnim izračunom prikrajšanj pri plači (A2), katerega je sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeno sprejelo, tožena stranka pa tudi sicer ni izkazala nepravilnosti izračuna niti ni ponudila nobenega dokaza o nasprotnem. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka kot delodajalec tista, ki bi morala poskrbeti, da so jasno razvidna posamezna plačila oziroma plačila posameznih sestavin plače. Ker tožena stranka kot delodajalec ni uspela dokazati, da je tožniku kot delavcu izplačala vse plače (sicer obračunane) trpi posledice, ki izvirajo iz tega dejstva, saj je dokazno breme na delodajalcu.

Pravilno in skladno z določbo 40. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, 35/09 in nadaljnji) je sodišče prve stopnje tožniku za obdobje od februarja 2008 do septembra 2011 priznalo prikrajšanje pri plači iz naslova dodatkov za delo v popoldanski izmeni, za delo v nedeljo, za delo na dneve praznikov in dela proste dneve. Tožnik je delo v popoldanski izmeni, delo v nedeljo, na dneve praznikov in druge dela proste dneve izkazoval s predloženo tabelo, ki potrjuje tožnikovo izpoved, da je v času od 8. 2. 2008 do 26. 12. 2011 opravljal delo ob praznikih, od februarja 2008 do decembra 2008 izmensko delo ter da je v času od 10. 2. 2008 do 4. 12. 2011 opravljal tudi delo ob nedeljah. Prikrajšanje iz naslova neplačanih dodatkov pa je tožnik dokazoval s predloženim izračunom prikrajšanja, iz katerega je razvidno, da je tožnik opravljene ure v manj ugodnem delovnem času izračunal upoštevaje predložene plačilne liste za vtoževeno obdobje ter upoštevaje višino posameznega dodatka, določenega v kolektivni pogodbi. Na podlagi teh podatkov je izračunal pripadajočo plačo za posamezni mesec, kakršna bi mu pripadala in jo primerjal z obračunano plačo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da znaša skupni znesek prikrajšanja iz naslova neplačanih dodatkov 3.782,69 EUR bruto. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da predložene listine predstavljajo verodostojen dokaz. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo pretežnemu delu tožnikovega zahtevka iz naslova neplačanih dodatkov. Navedbe tožene stranke, da si je tožnik dodatke sam izplačal iz blagajne, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljene, saj tožena stranka v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazov. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku na začetku sicer dovolila, da dela več kot 40 ur zaradi priprav na delo, v popoldanskem času, ob sobotah in nedeljah, za kar je bil tožnik tudi plačan, pri čemer naj bi to dovolila tožniku le do konca leta 2010, tožena stranka prvič uveljavlja šele v pritožbi, zato te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in so neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pravilno je sodišče prve stopnje pretežno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neplačanih dnevnic za službene poti za obdobje od marca 2008 do marca 2012. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 130. člena ZDR, 44. člen Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije, Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 in nadaljnji) in Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nadaljnji). Upravičenost do povračila dnevnic za službeno pot je tožnik izkazoval s predloženimi potnimi nalogi, katere sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeno sprejema, saj tožena stranka njihove verodostojnosti ni uspela izpodbiti. Pritožbene navedbe, da so bili delavci dolžni potne naloge dostaviti v kontrolo in odobritev takoj po opravljeni vožnji oziroma ne kasneje kot peti delovni dan v mesecu, tožnik pa predloženih delovnih nalogov ni nikoli dostavil v odobritev, tožena stranka prvič uveljavlja šele v pritožbi, zato te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto in so neupoštevne. Predloženi potni nalogi potrjujejo tožnikovo izpoved, da je v določenih mesecih odšel na pot v tujino 5 do 10 x mesečno, kasneje pa je bilo teh voženj 15 do 20 na mesec. Da je toženec izvajal linijske prevoze na mednarodnih relacijah izhaja tudi iz voznorednega obrazca za obdobje od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011. Pri ugotavljanju višine dnevnic, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku za obdobje od marca 2008 do marca 2012 je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikov izračun pripadajočih dnevnic iz priložene listine „prikrajšanje iz naslova neizplačanih dnevnic od 2. 3. 2008 do 12. 3. 2012“ in je ob nadaljnji ugotovitvi, da je navedeni izračun skladen z določbami Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja in Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo, da znaša znesek neplačanih dnevnic v spornem obdobju 9.444,58 EUR bruto. Glede na to, da je tožnik za določene mesece prejel povračilo stroškov za prehrano in ob dejstvu, da delavec ne more istočasno prejeti regresa za prehrano ter dnevnice, je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova neplačanih dnevnic v spornem obdobju utemeljeno dosodilo znesek 8.415,75 EUR bruto.

Tožena stranka v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o priznanju regresa za letni dopust za leto 2011 ne navaja pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu preizkusilo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča pravilna. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 6. 2. 2008 do maja 2012 in neprerekanih trditvah, da tožena stranka tožniku regresa za leto 2011 ni izplačala, je sodišče prve stopnje tožniku, upoštevaje določbo 131. člena ZDR, pravilno prisodilo regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo tudi zakonske zamudne obresti od navedenih zneskov od 2. 7. dalje, glede na določbo 2. odstavka 131. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.