Jedro

Če upravno sodišče ne presodi vseh za odločitev pomembnih dejstev, ki jih je tožnik navajal v tožbi, potem, ko mu je v revizijskem postopku drugostopni upravni organ zavrnil že priznani status, je sodba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 742/99-6 z dne 10.4.2000 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 1.4.1999, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostave V.R. z dne 12.3.1998 in odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka na podlagi ocene tožnikove izjave, izpovedi prič in predloženih listin ugotovila, da je tožnik 20.6.1941 z dovolnilnico, ki jo je dobil od Nemcev, skupaj s sestro odšel iz K. v L. po šolsko spričevalo, kjer je ostal do konca vojne oziroma do vrnitve v K. konec 1945. leta. Že 5.5.1941 je Gestapo zaprl njegovega očeta, ki je bil znan odvetnik in zaveden Slovenec. Iz zapora je oče sporočil, da bodo Nemci izseljevali Slovence z G. v S., zato sta v L. najprej odšla on in njegova sestra, čez kakšen mesec za njima pa tudi mati. Oče se jim je pridružil, ko so ga 29.8.1941 Nemci izpustili iz zapora in ga izgnali iz nemškega R. Tožena stranka na podlagi tožnikove navedbe, da je dobil dovolilnico za potovanje v L. in nazaj, zaključuje, da ni pobegnil pred nasilno izselitvijo, saj je imel dovolilnico za prestop meje. Tudi njegova mati, ki je v L. odšla čez nekaj tednov, v tem obdobju ni bila izpostavljena prisilnim ukrepom okupatorja. Prisilnemu ukrepu je bil sicer izpostavljen njegov oče, vendar tudi iz tega ni mogoče sklepati, da je tožniku in drugim članom njegove družine grozila prisilna izselitev. Tožniku ni mogoče priznati statusa begunca zaradi zapora in izgnanstva, ki ga je doživel njegov oče. Zgolj na podlagi pričevanja tožnikove sestre, da so bili obveščeni, da bodo Nemci izseljevali tudi Slovence z G., pa ni mogoče sklepati, da je tožniku neposredno grozil prisilni ukrep okupatorja. Z uporabo določb 1., 2. in 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 68/96 - odl. US in 70/97), po presoji sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal, da bi njemu grozilo vojno nasilje ali kakšen drug okupatorjev ukrep oziroma prisilna izselitev in da je pobegnil prav zaradi tega. Čeprav je Gestapo 5.5.1941 zaprl njegovega očeta, tožniku ali njegovi družini od tega datuma dalje pa do njegovega odhoda v L. 20.6.1941 ni grozilo vojno nasilje, kakršno obravnava ZZVN. Tožnik sicer navaja, da so njegovo mater Nemci zaslišali, pri tem pa ne pove datuma kdaj, predvideva pa, da matere niso zaprli zato, ker je imel njegov brat šele dve leti. Vendar so to, po presoji sodišča, zgolj domneve in ne prepričajo, saj je okupator v številnih primerih zapiral matere, ne glede na starost njihovih otrok, pogosto tudi skupaj z otroki. Da je tožnik dobil enkratno prepustnico, da je šel iz K. v L. po spričevalo, za presojo pogojev za priznanje statusa begunca po ZZVN niti ni pomembno. Pač pa je pomembno, da iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi jim pred odhodom v L. grozilo vojno nasilje oziroma prisilna izselitev, prav tako ne izhaja, da bi po odhodu tožnika in njegove sestre v L. bilo nad tožnikovo materjo izvajano kakšno nasilje oziroma da jim je to grozilo, nasprotno, po nekaj tednih je celo mati prišla za tožnikom in njegovo sestro v L. Iz tožnikovih navedb izhaja, da se jim je v L. 29.8.1941 pridružil oče, ki je bil izpuščen iz zapora in tudi res izgnan iz nemškega R., vendar mu je bilo s tem omogočeno, da se je pridružil svoji družini v L., ki je bila takrat pod italijansko okupacijo. Tožnik v svoji vlogi in tožbi ne navaja okoliščin, iz katerih bi se dalo zaključiti, da je neposredno njemu in njegovi družini pred izselitvijo v L. grozila prisilna izselitev, ali, da bi jim ta izselitev grozila, ker bi Nemci množično prisilno izseljevali odvetnike oziroma druge izobražence ter njihove družine iz K., ali kakšno drugo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, ki bi bilo uperjeno konkretno proti njegovi družini, ali pa bi se dalo sklepati, da bi takšno dejanje grozilo tudi tožniku in njegovi družini, če ne bi sama odšla v L. V pritožbi tožnik navaja, da je posredoval številne podatke o osebnosti njegovega očeta in njegove matere, na podlagi česar bi lahko sodišče ocenilo, v kolikšni meri je bila družina ogrožena po očetovi aretaciji. Presoja sodišča, da Gestapo ni zaprl matere zato, ker je bil najmlajši brat star šele dve leti, je samovoljna in ne more služiti kot dokaz za neogroženost od Nemcev. Nemci so v maju in juniju 1941 zapirali moške poglavarje družin, ki so bile predvidene za izselitev. Žene in otroke teh družin pa so zaprli in nasilno pripeljali v Š. v taborišče le nekaj dni pred izselitvijo v mesecu juliju. Seveda je Gestapo kasneje zapiral tudi matere z otroki, vendar iz drugih, političnih vzrokov. Njegova mama je bila profesorica francoščine, v K. je vodila krožek prijateljev F., ki je bil zaradi simpatiziranja s F. vedno protinacistično usmerjen. Zato ni čudno, da so takoj po svojem prihodu Nemci prostore krožka zapečatili in vso bogato knjižnico odpeljali v papirnico K. na uničenje. To so dejstva, ki jih ni mogoče zanikati. S tem v zvezi je Gestapo mater zasliševal. Ponovno poudarja, da je imel njegov oče izredno močno odvetniško pisarno, ki so jo Nemci zaplenili. Zato ni presenetljivo, da je Gestapo očeta zaprl že 5.5.1941 in sicer kot prvega v K. Bil je vsekakor na listi nezaželjenih osebnosti v okupirani G. Sezname nezaželjenih oseb so Nemci pripravljali že nekaj let pred napadom na staro Jugoslavijo in dejstvo, da je bil oče prvi aretiran v K., potrjuje, da je bil kot močno vplivna slovenska osebnost in zato za nemškega okupatorja nezaželjena javna osebnost, vsekakor na tem seznamu. Nemški okupator je sistematično izslil zavedne Slovence, slovenske odvetnike, sodnike, učitelje, duhovnike, trgovce in uradnike, o čemer je na razpolago zadosti dokumentacije. Ko je oče izvedel, da bodo Nemci izseljevali tudi z G., jim je poslal obvestilo, naj se zaradi možne nasilne izselitve umaknejo iz K. Zato so ob prvi priložnosti, ki se je ponudila, pribežali v L. Nekaj pred začetkom izselitev v mesecu juliju, po tem ko so že bili v L., pa so očeta premestili v taboriščno pisarno, kjer so urejali sezname, predvidenih za izselitev in v tem prvem valu izselitev ni bil izseljen ali izgnan. Ostal pa je zaprt. Nemci so sicer pripravljali tudi drugi val izselitev, vendar so izseljevanje v S. opustili. Konec avgusta so Nemci taborišče v Š. razpustili in kot zadnji je bil 24. avgusta 1941 izgnan tudi njegov oče. Njegovi mami se je z mnogo truda posrečilo, da je dobila dovoljenje italijanskih oblasti, da pride oče v L., sicer bi ga izgnali nekam v Nemčijo, ker se v K. ni smel vrniti. Pred tem pa je opravil še pogumno dejanje. Sozaprte tovariše, ki so v pisarni taborišča urejali kartoteke izseljenih oseb, je prepričal, da so tipkali tudi šesti izvod seznamov izseljencev, ki ga je skril in se je po osvoboditvi našel v skrivališču v Š.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo sledilo toženi stranki, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker tožnik ni dokazal, da je njemu in njegovi družini pred odhodom v L. grozilo kakšno vojno nasilje, kot ga obravnava ZZVN. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da dovolilnica za prestop ozemlja, ki ga je zasedel nemški okupator, še ne dokazuje takšnega nasilja. Vendar pa okupatorjevo ravnanje nad tožnikovimi starši, predvsem pa nad očetom, znanim odvetnikom v K., ni bilo samo aretacija dne 5.5.1941, temveč tudi zaplemba odvetniške pisarne, predvsem pa zapor in kasnejši izgon iz nemškega R. Teh navedb pa niti upravno sodišče in ne tožena stranka nista presodila. Tožnik je okoliščine o izgonu navajal že v vlogi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, obširneje pa v tožbi v upravnem sporu potem, ko mu je bil status v reviziji zavrnjen. Po presoji pritožbenega sodišča pa so te pomembne za presojo odločilnega dejstva, ali je tožnik pobegnil pred vojnim nasiljem okupatorja, ali ne.

V zvezi s temi tožbenimi trditvami izpodbijana sodba nima razlogov in je zato tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. S tem je bila storjena bistvena kršitev določbe 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaradi nje je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.