Jedro

Tožena stranka je sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z negotovostjo, ali bo obdržala poslovnega partnerja, kar pa ni eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje 31.5.2003 ni zakonito prenehalo in ji še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da jo je dolžna pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico, z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače, zmanjšano za sredstva, ki jih je tožeča stranka prejela na Republiškem zavodu za zaposlovanje iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, in plačati druge prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ter druge pravice iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 179.992,00 SIT pravdnih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2004 dalje do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da kar deset pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih iz istega razloga (povečan obseg dela) in v kratkem obdobju od 16.8.2000 do 30.4.2003, ni bilo sklenjenih v skladu z zakonom, prav tako pa ni bil podan zakoniti razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi. Če bi šlo le za začasno povečanje obsega dela, ne bi bilo sklenjenih toliko pogodb o zaposlitvi. Vprašanje delovnega razmerja tožeče stranke za določen ali nedoločen čas tudi ne more biti odvisno od (ne)zadostnega obsega dela s strani tujega partnerja. Iz razpredelnice zaposlenih izhaja, da je bilo na delovnem mestu (kompletirec) na lokaciji Trbovlje, kjer je delala tožeča stranka, na dan 30.10.2000 zaposlenih 31 delavcev, prav toliko pa tudi na dan 31.12.2002. Tožena stranka je za izdelavo naročenega dela na tej lokaciji v povprečju očitno potrebovala približno 30 delavcev. Tudi v obdobju po 31.5.2003, ko je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje, je tožena stranka zaposlovala približno enako število delavcev. Razpredelnica tako ne dokazuje, da je bil obseg dela na začetku obdobja začasno povečan nato pa zmanjšan, pač pa je pri toženi stranki šlo za običajen ali pričakovan obseg dela. Tožena stranka je zato že prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas v letu 2000 kot tudi vse naslednje pogodbe sklenila v nasprotju z zakonom, za takšen primer pa velja zakonska domneva, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (prvi odstavek 18. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji oziroma 54. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR/02 - Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Ob navedenem pravnem razlogovanju je bilo tožbenemu zahtevku, da tožeči stranki delovno razmerje (pravilno: pogodba o zaposlitvi) dne 31.5.2003 ni zakonito prenehalo in pa ostalim vtoževanim zahtevkom, s prvostopenjsko sodbo v pretežnem delu ugodeno.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo, potrdilo izpodbijani (ugodilni) del prvostopenjske sodbe in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Izpostavilo je, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je povezan z negotovostjo, ali bo delodajalec obdržal poslovnega partnerja ali ne. Negotovost glede sprotnih naročil ne predstavlja nobenega izmed zakonsko dopustnih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišči nista pravilno uporabili določb zakona, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Drugostopenjsko sodišče se ni izjasnilo o nekaterih pritožbenih navedbah (da prvostopenjsko sodišče brez utemeljenega razloga ni zaslišalo priče B.M., o neskladju obrazložitve prvostopenjske sodbe z zapisniki o zaslišanju priče A.K. in tožeče stranke ter o ponudbi tožeči stranki, da se z njo sklene pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dnem 3.5.2004, katero je ta zavrnila). Obstoj zakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela) je dokazan. Obrat, v katerem je delala tožeča stranka, je izdeloval izključno blago po naročilu tujega partnerja J.M., ki je bil edini naročnik. Tožena stranka je dokazala, da je glede na naročila lahko ugotovila potrebe po delavcih za največ en mesec vnaprej. Ker ni mogla predvideti obsega dela za dlje časa vnaprej, je z delavci sklepala pogodbe za določen čas za krajše obdobje. Spomladi 2003 je ugotovila, da se naročila iz meseca v mesec zmanjšujejo, zato tožeči stranki ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru ni šlo za ekonomski riziko, ampak za to, da je tožena stranka lahko v določenem mesecu zagotovila delo določenemu številu zaposlenih, v naslednjem mesecu pa manjšemu ali pa tudi večjemu številu delavcev. Obseg dela ni bil običajen, ampak spreminjajoč. Iz preglednice števila zaposlenih v obratu Trbovlje izhaja, da je od 30.10.2000 do 31.7.2003 tu delalo od 29 do 37 zaposlenih, kar predstavlja do 30 % razlike v številu zaposlenih, zato je nepravilen sklep nižjih sodišč, da je bilo povprečno število zaposlenih 30 delavcev. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani odločbi razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident navaja, da je bila v postopku pred sodiščem druge stopnje storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, torej da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V reviziji sicer ni izrecno navedeno, katero določbo ZPP naj bi sodišče druge stopnje kršilo, vendar je iz obrazložitve izrednega pravnega sredstva nedvoumno razvidno, da revident uveljavlja kršitev tistega dela prvega odstavka 360. člena ZPP, ki nalaga drugostopenjskemu sodišču, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Obravnavani revizijski očitek ni utemeljen, saj iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče zavzelo stališče do vseh tistih pritožbenih navedb, ki so bile za presojo zakonitosti prvostopenjske sodbe odločilnega pomena. V nasprotju z revizijskim zatrjevanjem tako velja ugotoviti, da se je drugostopenjsko sodišče izjasnilo o pritožbenem ugovoru, češ da v postopku na prvi stopnji brez utemeljenega razloga ni bila zaslišana priča B.M.. Opredelitev do tega ugovora je vsebovana v ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebe dokaze. S takšno ugotovitvijo je drugostopenjsko sodišče pritrdilo pravilnosti razlogovanja nižjega sodišča, da te priče po izostanku z naroka ne bo ponovno vabilo na glavno obravnavo, saj je za dokazovanje primeren tudi njen pisni zaznamek, poleg tega pa je bilo dejansko stanje raziskano že z drugimi dokazi.

Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da se sodišče druge stopnje ni izjasnilo o pritožbenem ugovoru glede neskladja obrazložitve prvostopenjske sodbe z zapisniki o zaslišanju priče A.K. in tožeče stranke. Kot izhaja iz pritožbe je tožena stranka uveljavljala, da sodišče ni dokazno ocenilo izpovedb priče A.K. in tožeče stranke. Odgovor pritožbenega sodišča na ta očitek je smiselno zajet v že zgoraj omenjeni ugotovitvi, da so bili v postopku izvedeni vsi potrebni dokazi ter da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno - drugostopenjsko sodišče je torej soglašalo z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da izpovedb navedene priče in tožeče stranke podrobno ne povzema in ocenjuje, da pa nista v nasprotju s tožbenimi trditvami. Sicer pa izpodbijana sodba izrecno ugotavlja, da pri obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju.

Nenazadnje pa je neuspešno tudi zatrjevanje revidenta, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča o ponudbi tožeči stranki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dnem 3.5.2004, katero je ta zavrnila. Pritožbenih navedb v zvezi s to ponudbo sodišče druge stopnje utemeljeno ni preizkušalo, saj se v smislu prvega odstavka 360. člena ZPP ne štejejo kot odločilnega pomena za sprejem odločitve v obravnavani zadevi. Ker tožeča stranka predmetne tožbe ni umaknila niti ni bilo tekom postopka razpolagano s tožbenim zahtevkom v skladu s 3. členom ZPP, je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno izvesti dokazni postopek in o postavljenem tožbenem zahtevku materialnopravno odločiti. Pri tem pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je bila tožeči stranki ponujena tekom sodnega postopka, ne predstavlja dejanske podlage za odločitev o spornem razmerju med strankama.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ter dodaja: Revizija navaja, da je obrat, v katerem je delala tožeča stranka, izdeloval blago izključno po naročilu tujega partnerja J.M., ki je bil tudi edini naročnik, in še, da je tožena stranka glede na naročila lahko ugotovila potrebe po delavcih za največ en mesec vnaprej, za dlje časa vnaprej pa ni mogla predvideti obsega dela, zato je z delavci sklepala pogodbe za določen čas za krajše obdobje. Na podlagi takšnih zatrjevanj, ki jih je tožena stranka podala tudi v okviru trditvenega bremena tekom postopka na prvi stopnji, izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z negotovostjo, ali bo tožena stranka obdržala poslovnega partnerja, kar pa ni eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 17. členu ZDR/90 oziroma 52. členu ZDR/02. Revident neuspešno ugovarja, da v konkretnem primeru ni šlo za ekonomski riziko, ampak je tožena stranka lahko v določenem mesecu zagotovila delo določenemu številu zaposlenih, v naslednjem mesecu pa manjšemu ali pa tudi večjemu številu delavcev. Slednje in pa nadaljnja revizijska navedba, da je spomladi 2003 tožena stranka ugotovila, da se naročila iz meseca v mesec zmanjšujejo, zato tožeči stranki ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, potrjuje pravilnost zaključka, da je bilo vodilo pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas prav upoštevanje ekonomskega rizika.

Za odločitev je temeljnega pomena dejanska ugotovitev, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko niso bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, saj je pri toženi stranki šlo za običajen, pričakovani obseg dela. Revident sicer tej ugotovitvi nasprotuje, vendar neuspešno, saj s tem izpodbija dejansko podlago presojane odločbe, kar pa v reviziji ni dovoljeno. Revizijsko sodišče je namreč pri svoji presoji vezano na tisto dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako stališče je potrebno zavzeti tudi glede revizijskega očitka o nepravilnosti ugotovitve sodišča, da je bilo v obratu, v katerem je delala tožeča stranka, povprečno število zaposlenih 30 delavcev.

Upoštevaje vse obrazloženo tožena stranka ni dokazala, da je s tožečo stranko sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z zakonom, zato izpodbijana sodba materialnopravno pravilno zaključuje, da tožeči stranki delovno razmerje z dnem izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (31.5.2003) ni prenehalo, ampak je na podlagi 54. člena ZDR/02 šteti, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas. Reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku je bilo zato v obsegu, ki ga je presojalo revizijsko sodišče (ugodilni del), utemeljeno ugodeno.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.