Jedro

Stopnja ekonomske skupnosti tudi v zakonski zvezi ni nujno enaka v vseh primerih, saj se težnja po individualnosti in ohranitvi določene stopnje samostojnosti partnerjev vse več kaže tudi na premoženjskem področju, a za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti do določene stopnje prelivanja premoženja med partnerjema le mora priti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 4.462,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Med pravdnima strankama obstoji spor o obstoju zunajzakonske skupnosti med njima, posledično tudi o obstoju in obsegu skupnega premoženja ter deležev na njem. Tožnica (po nasprotni tožbi toženka, v nadaljevanju tožnica) je trdila, da sta v letih od 1989 do začetka leta 2011 živela v zunajzakonski skupnosti, v njej pa je nastalo tudi skupno premoženje, toženec (po nasprotni tožbi tožnik, v nadaljevanju toženec) pa je zanikal že obstoj zunajzakonske skupnosti, posledično pa tudi obstoj skupnega premoženja. Za primer, da bi sodišče menilo drugače, je ocenil, da bi njegov delež dosegel 70 %, tožničin pa 30 %.

2. Sodišče prve stopnje je odločalo dvakrat. Pritožbeno sodišče je prvo odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da sodišče prve stopnje ni napravilo skrbne dokazne ocene, in zato ni moglo preveriti, ali je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost ali ne, posledično pa tudi ne preostalih razlogov in odločitev.

3. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju najprej dopustilo spremembo obeh tožb. Ocenilo je, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, in sicer v vsem s strani tožnice zatrjevanem času, in da sta v njem pridobili tudi skupno premoženje. Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo: − vrstna hiša na naslovu ..., L., na nepremičnini s parc. št. 5111/29, k. o. ...; − denarna sredstva v višini 271.789,92 EUR na toženčevem računu pri Banki Koper; − denarna sredstva v višini 13.252,94 EUR in 8.900,63 USD na tožničinem računu.

Višje tožbene zahtevke glede denarnih sredstev je zavrnilo. Ocenilo je, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, in zavrnilo toženčev zahtevek za njegov višji delež. Odločilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank ne spada stanovanje na ..., D., ker je to tožničino posebno premoženje, poslovna deleža v višini 60 % (glede katerega je ugotovilo tudi, da je toženčevo posebno premoženje) in 30 % v družbi A., d. o. o., (saj ta pripada toženčevemu očetu). Zavrnilo je tudi toženčev zahtevek za ugotovitev solastniških deležev na vrstni hiši, in sicer tožničinega do 1/12 in njegovega do 11/12, ter tožničin zahtevek za vpis v sodni register pri omenjenih poslovnih deležih.

4. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank. Pritrdilo je oceni sodišča prve stopnje o obstoju in trajanju zunajzakonske skupnosti. Razveljavilo pa je odločitev o ugotovljenih enakih deležih pravdnih strank in zavrnitev toženčevega zatrjevanega višjega deleža (do 70 %), odločitev o lastništvu 60 %, poslovnega deleža v družbi A., d. o. o.,, ter o zahtevanemu vpisu tožnice v poslovnem registru pri njem, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je njuni pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu izpodbijano sodbo potrdilo.

**Dejansko stanje**

5. Svojo odločitev sta sodišči nižjih stopenj oprli na naslednje dejanske ugotovitve: − tožnica in toženec sta od leta 1989 živela skupaj, sprva v stanovanju v D.; − kot moža in ženo so ju videle sosede: − leta 1990 sta se odločila za skupnega otroka, tedaj so tožnici odstranili zaščito pred nosečnostjo; − tožnica je že v letu 1990 aktivno sodelovala pri ustanovitvi družbe A., d. o. o., katere formalni ustanovitelj je bil toženec (pomagala je pri zbiranju dokumentov in vlaganju vlog, vpisu v sodni register, sodelovala na sestanku z A. B., nato pri vodenju računovodstva in se je v družbi tudi zaposlila); − od leta 1993 dalje sta se oba aktivno zdravila zaradi neplodnosti; − leta 1993 sta kupila nepremičnino v L. (tudi na tožnico se je z naknadnim pripisom glasila že predpogodba za njen nakup), dogradila vrstno hišo na njej in skupaj s tožničinim sinom od leta 1997 v njej tudi živela; − leta 2000 sta skupaj preživela dopust na jadranju; − tožnica je tožencu leta 1999 in 2001 nudila pomoč ob njegovih težavah s hrbtenico; − denarna sredstva sta imela vsak svoja, a nekatere nakupe sta opravila skupaj (poleg nepremičnine še avtomobil, skupaj sta nakupovala v trgovini); − tožnica je pretežno sama vzgajala sina C., ki ni toženčev otrok, čeprav ga je ta predstavljal kot „svojega“; − decembra leta 2010 oziroma v začetku leta 2011 sta se odtujila, razpadla je tudi njuna življenjska skupnost. **Revizijski postopek**

6. Toženec vlaga revizijo zoper odločitev o zavrnitvi njegove pritožbe, kolikor se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo vrstna hiša na naslovu ..., L., denarna sredstva v višini 271.789,92 EUR na toženčevem računu pri Banki Koper in denarna sredstva v višini 13.252,94 EUR in 8.900,63 USD na tožničinem računu ter na zavrnitev njegovega zahtevka za ugotovitev, da v njegovo posebno premoženje spada znesek 80.000,00 EUR na njegovem računu pri Banki Koper. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da tožničin tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, podrejeno pa njuno razveljavitev in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov vložene revizije.

Pojasnjuje njeno dovoljenost. Zmotnost pripisuje stališču, da je med njim in tožnico obstajala zunajzakonska skupnost, toliko bolj v ugotovljenem času. Opozarja na drugačno stališče sodišča prve stopnje v prvi izdani sodbi, povzema njegove razloge in razloge sodišča druge stopnje v tokrat izpodbijani odločbi. Tem v nadaljevanju glede spornih 30.000,00 EUR, ki naj bi mu jih izročila oče in teta A. D., pripisuje protispisnost, saj je v svojem zaslišanju potrdil, da denarja ni vložil v prenovo hiše. Prav tako ne more mimo tega, da mu glede preostanka v višini 50.000,00 EUR sodišči nižjih stopenj nista priznali ne vložka v hišo iz posebnega premoženja ne statusa posebnega premoženja na računu. V nadaljevanju omenja odločbe Vrhovnega in pritožbenih sodišč, ki so po njegovi oceni lahko pomembne za odločitev v konkretnem primeru. Podaja tudi analizo dokaznih ocen v prvem in ponovljenem sojenju. Ravnanju sodišč nižjih stopenj pripiše kršitev načela neposrednosti, saj prič, ki jih je zaslišalo v prvotnem sojenju, sodišče prve stopnje v ponovljenem ni še enkrat zaslišalo, čeprav je njihove izjave ocenilo drugače. Poleg tega pa tudi kontradiktornost v smislu bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj kontradiktorna dokazna ocena pomeni pomanjkljivo dokazno oceno. Povzema posamezne izjave, ki jim pripiše vnaprejšnjo naučenost, in po njegovi oceni nelogične zaključke, narejene iz njih, kar naj bi pritožbeno sodišče spregledalo. Predvsem to velja za zaključek, da je med njima zunajzakonska skupnost obstajala že v letu 1989. Vztraja tudi pri oceni, da med njim in tožnico nikoli ni bilo ekonomske skupnosti. Izpostavlja svoje prepričanje, da je dokazal izvor zneska 280.000,00 EUR v svojem posebnem premoženju.

7. Tožnica je na vročeno revizijo odgovorila. Ocenjuje, da toženec v veliki meri nedovoljeno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zahteva povračilo stroškov odgovora.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. **O njeni dovoljenosti**

10. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da je revizija v celoti dovoljena. Obstoj in trajanje zunajzakonske skupnosti je namreč predhodno vprašanje k ugotovitvi in obsegu celotnega skupnega premoženja (nepremičnine in denarnih sredstev), katerih skupen izvor zatrjuje tožnica, sodišči nižjih stopenj pa sta ga tudi ugotovili (prva, druga in tretja alineja II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje). Ker je odločitev o njih odvisna od rešitve skupnega pravnega vprašanja, se izpodbijana vrednost ugotovi s seštevkom njihovih vrednosti (peti odstavek 367. člena ZPP). Že vrednost izpodbijane odločitve o denarnih sredstvih na toženčevem računu dosega 271.789,92 EUR, kar presega revizijski prag (drugi odstavek 367. člena ZPP). To velja tudi za vrednost izpodbijanega dela glede zavrnitve denarnega tožbenega zahtevka, ki ga je toženec uveljavljal z nasprotno tožbo. Sodišči nižjih stopenj sta namreč njegov zahtevek, da so denarna sredstva na njegovem računu njegovo posebno premoženje, zavrnili, kolikor ta presegajo 250.000,00 EUR. Tej odločitvi toženec revizijsko nasprotuje v višini 80.000,00, EUR, kar prav tako zadošča. **O njeni utemeljenosti**

11. Že hiter pregled revizijskih navedb pokaže, da je v njih prepis dobršnega dela pritožbe. Praktično v celoti to velja za 5. točko obrazložitve, čeprav sem ter tja revident kakšno poved obrne, besedilo razporedi v odstavke ali ga brez odstavkov strne, spremeni kakšno besedo in podobno. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), prepis pritožbe za obrazloženost revizijskih razlogov ne zadošča. Že po svoji naravi so namreč pritožbeni razlogi usmerjeni v ravnanje in odločitev sodišča prve stopnje. Ni naloga revizijskega sodišča, da išče posamezne očitke, ki bi se lahko nanašali tudi na ravnanje drugostopenjskega sodišča.1 Njegova primarna vloga kot najvišjega rednega sodišča v državi je skrbeti za enotno sodno prakso in razvoj prava preko nje. To njegovo ustavno vlogo utrjuje institut dopuščene revizije (primerjaj prvi odstavek 367. a člena ZPP), ki je z novelo ZPP-E dobil primarno (pravzaprav edino) mesto. Tudi institut direktne revizije, ki pride v poštev v obravnavanem primeru, ne pomeni, da je revizijsko sodišče tretja instanca sojenja, in mu ne nalaga, da išče morebiti aktualne razloge, še manj, da odgovarja na vse podrobne očitke, ki se v glavnem nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja.2 To potrjuje tudi revidentov zapis na 7. strani revizijskih navedb, da podaja analizo izvedenih dokazov in svoje stališče do obeh dokaznih ocen. Iz nje je razbrati revidentovo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno. Do njega se Vrhovno sodišče ne bo opredeljevalo, saj preizkus dokazne ocene sodi v sfero dejanskega stanja in seže izven revizijskega preizkusa.3

12. Prav tako so preveč splošni tožnikovi očitki o pomanjkljivih odgovorih pritožbenega sodišča, ki jih revident na 11. strani strne v očitek: vse to pritožbeno sodišče spregleda. Očitno se ti nanašajo na celoten do tedaj prepisan del pritožbe. Ob tem bi moralo revizijsko sodišče iskati, kateri pritožbeni očitki so bili dovolj pomembni in obrazloženi, pa tudi, ali je odgovor nanje zadosten. To presega pooblastila, ki mu jih daje zakon. Konkretnih pritožbenih razlogov, na katere mu pritožbeno sodišče kljub pritožbenemu uveljavljanju ni odgovorilo, revident ni podal. Po povedanem tudi ni uspel izkazati, da izvedenih dokazov sodišči nižjih stopenj nista ovrednotili v skladu z napotki, vsebovanimi v 8. členu ZPP, kot zatrjuje.

**O obrazloženo zatrjevanih procesnih kršitvah**

13. Pravzaprav edini obrazložen očitek procesne narave, ki se tiče ugotovljenega obstoja in trajanja zunajzakonske skupnosti in ga je moč jasno izluščiti iz revidentovih obsežnih navedb, je v tem, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati priče, ki jih je zaslišalo že pred prvo razveljavitvijo sodbe s strani sodišča druge stopnje, saj jim je tedaj odreklo verodostojnost, v izpodbijani sodbi pa jim jo je poklonilo. Po njegovi oceni je dokazna ocena s kontradiktornim tolmačenjem istih izjav tako pomanjkljiva, da je prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nerazumljivost in/ali nasprotovanje samemu sebi in drugim razlogom se mora nanašati na konkretno sodbo, torej izpodbijano. Le tedaj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus. Zato revident, ki za tak zaključek na eni strani ponuja razloge v prejšnji, razveljavljeni sodbi na drugi pa v izpodbijani, potrjeni sodbi, ne more uspeti. Pri tem pa mu revizijsko sodišče pojasnjuje še, da je pritožbeno sodišče prvo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ravno zato, ker to ni napravilo skrbne dokazne ocene, in da načelo neposrednosti s takšnim ravnanjem ni moglo biti kršeno.

14. Drugi sklop obrazloženih procesnih kršitev se nanaša na odločitev o toženčevem zahtevku po nasprotni tožbi, in sicer konkretno na zavrnitev njegove zahteve za ugotovitev, da je njegovo posebno premoženje 80.000,00 EUR, za katere trdi, da jih je dobil od svojih staršev in tete. Pojasnilu pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo zaključek o toženčevem neuspehu pri dokazu, da znesek 30.000,00 EUR na njegovem bančnem računu predstavlja posebno premoženje iz naslova darila očeta in tete A. D., pripisuje protispisnost. Ta je lahko le napačen prepis vsebine zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Zaključek o tem, kako prepričljiva je toženčeva izpovedba, pa je lahko le rezultat sodnikove ocene, torej gre za očitek zmotne dokazne ocene, ki v revizijskem postopku ni dovoljen. Pri tem ni odveč dodati, da je njegovo sklepanje, kaj izkazuje izpovedba o tem, da denarja ni vložil v obnovo hiše zaradi prepirov, napačno, saj to še ne pomeni, da ga je pustil na računu. Odveč pa je tudi njegovo opozarjanje, da bi mu na podlagi ugotovitve, da je denar porabil za obnovo hiše, moral pripasti višji delež od polovice na skupnem premoženju. Odločitev sodišča prve stopnje o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju in s tem tudi na nepremičnini je namreč pritožbeno sodišče razveljavilo in ni predmet revizijskega preizkusa.

**O pravilni uporabi materialnega prava**

15. V okviru vprašanja nastanka skupnega premoženja sta sodišči nižjih stopenj kot predhodno vprašanje presojali obstoj in trajanje zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima namreč po določbi prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Po oceni revizijskega sodišča sta navedeni pravni standard pravilno napolnili z okoliščinami konkretnega primera.

16. Vsebina takšne življenjske skupnosti, ki ji pravo v okviru vprašanja skupnega premoženja priznava enake učinke kot zakonski zvezi, je slednji v bistvenem enaka: zadovoljuje naj čustvene, materialne in druge potrebe partnerjev in je navzven zaznavna, kar praviloma potrjujejo skupno bivanje in ekonomska skupnost partnerjev. Prav je, da je presoja stroga in odvisna od konkretnih okoliščin, kot opozarja revident.4 A kot nista skupno prebivanje ali skupen finančni projekt že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti. Vendar to za odločitev v konkretnem primeru niti ni bistveno. Ugotovljena dejstva kažejo nasprotno: stranki sta vse od leta 1989 od konca leta 2010 oziroma začetka leta 2011 živeli skupaj (kako naj bi zato toženčevo opozorilo na sodno prakso, ki je status zunajzakonske skupnosti odrekla partnerstvu, v katerem partnerja nista skupaj prebivala, npr. na odločbo II Cp 2728/2016, in zavzeto stališče, da krog razlogov, zaradi katerih zunajzakonska partnerja ne živita skupaj, ni zaprt, vplivalo na konkretno zadevo, ni razbrati). Nedvomno tako dolgo skupno življenje (21 let) ustreza zakonskemu standardu „dalj časa trajajoča življenjska skupnost“. Njen obstoj sodišče praviloma presoja za nazaj in v tem oziru gre razumeti tudi zahtevo po dalj časa trajajočem skupnem življenju. Ne pa v pomenu, kot ga skuša prikazati revident: da zunajzakonska (in ekonomska) skupnost nastopi šele po določenem obdobju (sam ponuja dvoletno obdobje) in traja od tedaj dalje. Tovrstnih zahtev tudi sodna praksa, na katero se sklicuje, ne postavlja.

17. Ves ta čas je med pravdnima strankama obstajala tudi določena stopnja ekonomske skupnosti. Ta tudi v zakonski zvezi ni nujno enaka v vseh primerih, saj se težnja po individualnosti in ohranitvi določene stopnje samostojnosti partnerjev vse več kaže tudi na premoženjskem področju, a za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti do določene stopnje prelivanja premoženja med partnerjema le mora priti.5 Do te je prišlo tudi v konkretnem primeru, ko sta pravdni stranki s skupnimi sredstvi leta 1993 kupili nepremičnino, na njej dokončali stanovanjsko hišo, očitno z namenom, da bodo v njej kot družina skupaj s tožničinim sinom tudi živeli, kar se je leta 1997 tudi uresničilo, skupaj kupili osebni avtomobil in nakupovali gospodinjske potrebščine. Okoliščina, da revident tožnice na svojem računu ni pooblastil, sama po sebi ne narekuje drugačnega zaključka. Kot tudi ne dejstvo, da sta ob skupnih projektih partnerja ohranila samostojnost pri razpolaganju s finančnimi sredstvi. Ob revizijsko izpostavljenem vprašanju obstoja skupnega premoženja glede stanovanja v D. pa velja izpostaviti pojasnilo pritožbenega sodišča: da je to tožničino posebno premoženje, je zatrjeval in zahteval toženec (tožnica je menila nasprotno), takšne odločitve prvostopenjskega sodišča pa revident ni izpodbijal s pritožbo.6

18. Na medsebojno čustveno navezanost pravdnih strank kažeta odločitev za skupnega otroka, ki sta jo partnerja sprejela že kmalu po nastopu skupnega življenja, leta 1990, tri leta pozneje pa tudi pričela z zdravljenjem neplodnosti, in dolgoletno skupno življenje. Toženčevo drugačno revizijsko zatrjevanje in opozarjanje na to, da med elemente take skupnosti spadajo tudi intimni odnosi, je ob tem neresno in ne zasluži podrobnejšega odgovora. Okoliščina, da je tožnica pretežno sama vzgajala sina C., ob tem, da ta ni njun skupen otrok, ne pokaže, da med njima ni bilo volje za skupno življenje v skupnosti, v bistvenem podobni zakonski zvezi. Ugotovljeno dejansko stanje pa potrjuje tudi, da so pravdni stranki sosedje videli kot moža in ženo, torej notornost njune skupnosti.

19. Ker podrobnejšega pojasnila, v čem naj bi izpodbijana odločba odstopala od obsežno citirane obstoječe sodne prakse oziroma kako naj bi ta vplivala na odločitev v konkretnem primeru, toženec ni podal, se revizijsko sodišče do nje ne bo nadalje opredeljevalo.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

20. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Zavrnitev toženčeve revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa gre povračilo stroškov, ki jih je imela z odgovorom na revizijo. Revizijsko sodišče ji je priznalo 4.462,76 EUR (3.638,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če toženec stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Revizijsko sodišče namreč revizijo preizkusi le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). 2 Več o vlogi Vrhovnega sodišča v njegovi odločbi II Ips 212/2016. 3 Tretji odstavek 370. člena ZPP. 4 Za strogo presojo se zavzema tudi sodna praksa, primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 264/2010. 5 To potrjuje tudi izpostavljena odločba Vrhovnega sodišča II Ips 104/2003, v kateri je to potrdilo zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti kljub temu, da sta imela partnerja ločene finance za svoje potrebe in za svoje stanovanje, skupen denar pa za skupno gospodinjstvo in stroške v zvezi s solastno nepremičnino. 6 Primerjaj obrazložitev pritožbenega sodišča v 14. točki.