Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da so bila zarubljena pri banki deponirana denarna sredstva, za deponirana denarna sredstva pa ZDavP-2 ne določa izvzetja ali omejitev izvršbe. Sodišče je tudi že (pravnomočno) presodilo, da okoliščina, da so bila ta sredstva dana v zavarovanje kredita, ne predstavlja razloga za izvzetje od izvršbe po drugem odstavku 94. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev je davčni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožečo stranko kot davčnega dolžnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti (glavnice v višini 1.138.190,75 EUR, zamudnih obresti v višini 23.354,77 EUR in stroškov sklepa v višini 25,00 EUR, skupaj 1.161.570,52 EUR) z rubežem dolžnikovih denarnih terjatev, ki jih ima do družbe A. d.d. na podlagi pogodbe o vezavi depozita št. DGKE-02081/12 z dne 30.10.2012 v znesku 1.000.000,00 EUR. V obrazložitvi kot pravno podlago navaja določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe (143. člen), izvršilni naslov (145. člen) ter obračun zamudnih obresti (96. člen) ter 173. člen ZDavP-2, ki določa, da se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.

2. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT-499-29-668/2013-7 z dne 17. 9. 2014. V obrazložitvi ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine kot jih določa 151. člen ZDavP-2 ter kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da so po določbi 11. točke 159. člena ZDavP-2 iz davčne izvršbe izvzeta tudi nepovratna denarna sredstva in denarna sredstva, pridobljena na podlagi ugodnih posojil ali poslov z jamstvi, ki se štejejo kot oblike državnih pomoči po zakonu, ki ureja pomoč družbam v težavah, razen kadar so sredstva pridobljena v zvezi z opravljanjem dejavnosti, kakor kakor je določena v 46. členu ZDoh-2 ali v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kakor je določena v 69. členu ZDoh-2. Pri zarubljeni terjatvi ne gre za sredstva izvzeta iz davčne izvršbe, glede na to, da so se zarubila deponirana denarna sredstva, za deponirana denarna sredstva pa ZDavP-2 ne določa izvzetja ali omejitev izvršbe. Temu kar zatrjuje tožeča stranka pa nasprotuje tudi določba drugega odstavka 166. člena ZDavP-2, ki določa, da na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člen), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člen), ni mogoče seči z davčno izvršbo, če gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec. V skladu s 171. členom ZDavP-2 se 166. do 170. člen tega zakona smiselno uporabljajo tudi za davčno izvršbo na dolžnikove denarne terjatve do ponudnikov plačilnih storitev. Tožena stranka glede na navedeno meni, da je prvostopni organ pravilno postopal, ko je zarubil predmetno terjatev, ki predstavlja depozit, zato po ZDavP-2 ni ovir glede izvršbe. Ne glede na navedeno pa tožena stranka tudi ugotavlja, da navedena terjatev ne predstavlja nepovratnih in namenskih denarnih sredstev, ki predstavljajo obliko državne pomoči, oziroma da bi denarna sredstva tožeče stranke bila dodeljena kot pomoč družbam v težavah. V ta namen citira ustrezne določbe Zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah ter Zakon o vzpodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij. Pojasnjuje tudi, da ZDavP-2 ne določa ovir za to, da davčni organ hkrati opravlja izvršbo iz denarnih sredstev, terjatev in premičnega premoženja ter da je dolžan paziti le, da ni ista obveznost izterjana oziroma poplačana večkrat. Glede na višino obveznosti in glede na to, da je tožeča stranka dolgovala obveznosti za več mesecev, v obravnavni zadevi ni prišlo do kršenja načel davčnega postopka oziroma načela sorazmernosti, kot tudi ne načela gotovosti, seznanjenosti in pomoči. Navedena načela niso načela, ki bi tožeči stranki dopuščala, da ne plačuje davčnih obveznosti, davčni organ pa mora storiti vse, da pride do poplačila davčnih obveznosti. Navedeno pomeni, da se hkrati uvede izvršbo iz več sredstev, kar je bilo po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi tudi potrebno.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo in v njej nasprotuje davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, ter ponavlja pritožbeni ugovor, da naj bi pri zarubljeni terjatvi šlo za denarna sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe po 11. točki 159. člena ZDavP-2. Zatrjuje, da so zarubljena sredstva predstavljala nepovratna denarna sredstva iz naslova državne pomoči in da način vodenja sredstev pri banki (kot depozit) v ničemer ne posega v smisel določbe 159. člena ZDavP-2, ki te denarne prejemke izvzema iz izvršbe. Citira pogodbo št. X.-2011-5343-MD iz katere izhaja, da se pogodba sklepa (med drugim) na podlagi Zakona o vzpodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij in da nakazana sredstva predstavljajo za prejemnika nepovratna sredstva oziroma obliko državne pomoči. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijanega prvostopnega sklepa in odločbe davčnega organa druge stopnje. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakon utemeljena, zato se sodišče v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje na razloge, s katerimi sta svojo odločitev utemeljila davčna organa prve in druge stopnje in se v izogib ponavljanju nanje izrecno sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori še dodaja:

7. V obravnavanem primeru je izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika. Gre torej za davčno izvršbo, ki jo urejajo določbe ZDavP-2, ki so bile po presoji sodišča pravilno uporabljene. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je že v upravnem sporu II U 315/2014, ki ga je začela A. d.d. in v katerem je bil izpodbijan isti prvostopni sklep o davčni izvršbi kot se izpodbija v tem upravnem sporu, pravnomočno odločilo (sodba št. II U 315/2014-12 z dne 19. 8. 2015), da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in da denarna sredstva vezana v obliki depozita pri navedeni banki (na podlagi pogodbe o vezavi depozita št. DGKE-02081/12 z dne 30. 10. 2012 v višini 1.000.000,00 EUR in z zapadlostjo 29.10.2013) predstavljajo rubljivo terjatev davčnega dolžnika (tožeče stranke v tem upravnem sporu), za katero ne velja izjema iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2 (po kateri plačilo davčnih obveznosti nima absolutne prednosti, kadar se poplačuje iz posamezne stvari ali pravice, ki je zavarovana z zastavno pravico, vpisano v ustrezen register), čeprav so bila na podlagi pogodbe o zastavi depozita št. DGKE-02081/12-ZD z dne 30. 10. 2012 dana v zavarovanje kredita iz kreditne pogodbe št. 00404/11 z dne 29. 11. 2011 in aneksa št. 3 z dne 30. 10. 2012. 8. Tako upoštevaje navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača (pri)tožbeni ugovor, da ta sredstva (glede na izvor) sodijo med denarne prejemke izvzete iz davčne izvršbe po 11. točki 159. členu ZDavP-2 (nepovratna denarna sredstva) in da način vodenja teh sredstev pri banki (kot depozit) za postopek izvršbe ni relevanten. Za odločitev v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča bistveno, da so bila zarubljena pri banki deponirana denarna sredstva, za deponirana denarna sredstva pa ZDavP-2 ne določa izvzetje ali omejitev izvršbe. V upravnem sporu II U 315/2014 pa je sodišče tudi (pravnomočno) presodilo, da okoliščina, da so bila ta sredstva dana v zavarovanje kredita, ne predstavlja razloga za izvzetje od izvršbe po drugem odstavku 94. člena ZDavP-2. 9. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.