Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi glede na težo kaznivega dejanja, glede na okoliščine in dejstva konkretne kazenske zadeve in glede na navedena splošna načela kazenskega postopka pravilno presodila, da tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh oziroma da je zadeva nerazumna.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 23. 1. 2014 vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki zastopanja in svetovanja v postopku opr. št. I K 12142/2013 Okrožnega sodišča v Mariboru. Sklicuje se na določbe 11. in 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP morajo biti izpolnjeni vsi pogoji (finančni in objektivni pogoj) izpolnjeni kumulativno. Nato navaja, da v kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti (3. člen Zakona o kazenskem postopku, ZKP), posledica domneve nedolžnosti pa je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv in da mora sodišče v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana. Nasprotno pa se šteje, da so odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, podana, če niso z gotovostjo izključena. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in mednarodno zakonodajo je ta pravica fakultativna ali obligatorna (obramba z zagovornikom ni obvezna v vseh kazenskih postopkih). Ker obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na pojem katere se na abstraktni ravni opira tudi tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Temeljno načelo ZKP je tudi načelo iskanja resnice po 17. členu, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Glede na opis in težo očitanega dejanja (predpisana kazen zapora do 5 let) po mnenju organa v konkretnem primeru ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja (tako tudi sodba Upravnega sodišča IV U 65/2011, IV U 263/2010, IV U 258/2010 in IV U 233/2010). V navedenem postopku, v zvezi s katerim se tožnik zavzema za dodelitev BPP, je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru vložilo obtožnico zoper tožnika zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, storjenega s tem, da je tožnik kot samostojni podjetnik A.A. s.p. pri opravljanju gospodarske dejavnosti opravljanje mizarskih in parketarskih storitev na trgu: dne 9. 2. 2012 v Ljubljani, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe o izvedbi del - izdelavi 12 notranjih vrat s podboji in ključavnicami, 27 stopnic in dva stopniščna podesta, preslepil B.B. s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ko mu je lažno zatrjeval, da bo dela po pogodbi opravil, čeprav tega namena ni imel, saj je vedel, da dogovorjenih storitev ne bo v celoti opravil, ker je njegovo samostojno podjetništvo v finančnih težavah in mu je šlo le za to, da si pridobi znesek avansa, na podlagi njegovih zagotovil pa mu je B.B. dne 14. 2. 2012 nakazal avans v višini 3.010,00 EUR in 25. 2. 2012 izročil še 350,00 EUR, del po pogodbi pa ni v celoti opravil, saj je B.B. izročil le 8 nedokončanih vrat, prav tako prejetega avansa ni vrnil in je tako B.B. zaradi delne neizpolnitve obveznosti nastala premoženjska škoda v skupni višini 2.870,00 EUR; junija 2012 v Slovenski Bistrici, pri sklenitvi in izvajanju posla - ustnega dogovora o izdelavi - oblaganju notranjih stopnic in izdelavi vrat v objektu na naslovu …, preslepil C.C., prokurista samostojne podjetnice D.D. s.p. iz Slovenske Bistrice s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ko mu je zagotovil, da bo opravil dogovorjena dela, čeprav tega namena ni imel, saj je vedel, da dogovorjenih del ne bo opravil, ker je njegovo samostojno podjetništvo v finančnih težavah in mu je šlo le zato, da si pridobi zneska po izstavljenih predračunih, na podlagi njegovih zagotovil pa mu je samostojna podjetnica D.D. po izstavljenih predračunih dne 14. 6. 2012 plačala avans v višini 750,00 EUR, dne 30. 6. 2012 pa v višini 1.480,00 EUR, dogovorjenih del pa ni v celoti opravil, temveč je opravil le montažo stopnic, prav tako prejetega avansa ni vrnil in je tako D.D. s.p., upoštevaje delno obložitev stopnic v vrednosti 75,00 EUR zaradi delne neizpolnitve obveznosti nastala premoženjska škoda v skupni višini 2.155,00 EUR in dne 2. 7. 2012 v Pesnici, pri sklenitvi in izvajanju posla - pogodbe o izdelavi predelne stene iz masivnega lesa- preslepil E.E. s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ko mu je lažno zatrjeval, da bo dela po pogodbi v celoti opravil, čeprav tega namena ni imel, saj je vedel, da dogovorjenih storitev ne bo opravil, ker je njegovo samostojno podjetništvo v finančnih težavah in mu je šlo le za to, da si pridobi znesek avansa, na podlagi njegovih zagotovil, pa mu je E.E. izročil avans v višini 450,00 EUR, dogovorjenih del po pogodbi pa ni opravil, prav tako prejetega avansa ni vrnil in je tako E.E. zaradi celotne neizpolnitve obveznosti nastala premoženjska škoda v višini 450,00 EUR, z opisanimi ravnanji pa je tožnik iz koristoljubnosti zaporedoma storil več premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na način in druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Glede na navedeno organ ugotavlja, da bi bilo v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, da se tožniku dodeli brezplačen zagovornik, saj tožniku že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti in načelo in dubio pro reo zagotavljajo pošten postopek, saj tožnik očitno razume pravni pouk sodišča, se zaveda svojih pravic in dolžnosti ter je sposoben dati zagovor. Dalje organ ugotavlja, da iz listin v navedenem kazenskem spisu izhaja, da so vse priče - oškodovanci izpovedali enako tako ob podaji kazenske ovadbe, kot tudi ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, in sicer, da so tožniku plačale avans, nato pa se jim tožnik ni več oglašal na telefon, niti ni odgovarjal na SMS-e, del, za katere so bili plačani avansi, pa ni opravil oziroma jih je opravil zgolj delno. Tožnik je sam na policiji povedal, da del ni mogel opraviti, ker je imel blokiran račun in so mu bili zaseženi stroji, potrebni za opravljanje del. Tožnik v prošnji tudi ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom. Glede na to, da so dejstva in dokazi jasni, da ne gre za zapleten kazenski postopek, sodišče pa bo, kot že navedeno, po uradni dolžnosti ugotavljalo odločilna dejstva, tudi tista, ki so obdolžencu v korist in ki jih tožnik zaradi svoje nevednosti sam ne uveljavlja, organ ne dvomi, da je do opisanega dogodka prišlo na način, opisan v obtožnem predlogu, zaradi česar tožnik po oceni organa nima verjetnega izgleda za uspeh v predmetni zadevi oziroma je le-ta nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari, zaradi česar je tožnikova prošnja v smislu 24. člena ZBPP neutemeljena in jo je zato bilo treba zavrniti.
Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke napačna, saj izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP. Zoper tožnika je bila pri Okrožnem sodišču v Mariboru dne 6. 11. 2013 vložena obtožnica zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije, za katerega je zagrožena kazen do 5 let zapora. Gre za hudo kaznivo dejanje in je tožnik prava neuka oseba. V kazenskem postopku bo brez zagovornika v izrazito podrejenem položaju in je napačno stališče tožene stranke, da bo za njegove pravice in obrambo zadostno poskrbelo sodišče. Vloga sodišča ni v tem, da bo poskrbelo za obrambo obdolženca, saj mora delovati objektivno in nepristransko. Stališče tožene stranke je tako zgrešeno in sprejeta odločitev napačna. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v nov postopek.
Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.
Tožba ni utemeljena.
Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnik 23. 1. 2014 vložil prošnjo za dodelitev BPP v kazenskem postopku I K 12142/2013 Okrožnega sodišča v Mariboru. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila zaradi neizpolnjevanja objektivnih pogojev po določbah 24. člena ZBPP.
Po navedeni zakonski določbi se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oz. nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku istega člena, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali je zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, tako da ni razumno začeti postopka oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.
Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi glede na težo kaznivega dejanja, glede na okoliščine in dejstva konkretne kazenske zadeve in glede na navedena splošna načela kazenskega postopka pravilno presodila, da tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh oziroma da je le-ta nerazumna. Svojo odločitev je pravilno oprla na ugotovitev, da bi bila v konkretnem primeru dodelitev BPP v nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Razloge za zavrnitev BPP je v izpodbijani odločbi tudi obsežno in natančno navedla. Sodišče sprejema utemeljitev tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za tako zapleteno dejansko stanje, da se tožnik ne bi mogel zagovarjati sam. Prav tako lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, da že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti, načelo in dubio pro reo zagotavljajo pošten postopek. Zato na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožbeni ugovor, da bo tožnik brez zagovornika v kazenskem postopku v izrazito podrejenem položaju. Sodišče s tem v zvezi pritrjuje toženi stranki, da je sodišče v okviru obtožbe po uradni dolžnosti dolžno popolno ugotavljati vsa dejstva, tudi tista, ki so obdolžencu v korist in ki jih obdolženec zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja.
Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.