Jedro

Če pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne tako, da se postopek zoper toženo stranko s tem konča, predstavlja takšna sodba pritožbenega sodišča okoliščino, ki povzroči konec postopka zunaj glavne obravnave. Stranka mora zato zahtevati povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu sodbe pritožbenega sodišča.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 12. 2010. Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 12. 2010. Pritožnici krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 20. 12. 2010 zavrglo predlog za povrnitev pravdnih stroškov prvotožene stranke z dne 25. 11. 2010; z izpodbijanim sklepom z dne 21. 12. 2010 pa je zavrglo tudi predlog za povrnitev pravdnih stroškov drugotožene stranke z dne 2. 12. 2010. Prvotožena stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 12. 2010 vložila pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Sodišču prve stopnje je očitala, da je v nasprotju s sedmim odstavkom 163. člena ZPP odločilo, da se mora zahtevati povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, s katero se spremeni prvostopenjska sodba tako, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek. Citirana določba ZPP zavezuje stranko le tako, da mora povrnitev stroškov zahtevati v roku 15 dni od prejema sklepa o ustavitvi postopka, ki pa ga prvotožena stranka v obravnavanem primeru ni prejela. Sodišče prve stopnje se je pri tem poslužilo nedovoljene in nesprejemljive analogije, ko je v okvir odločbe z nazivom „sklep o ustavitvi postopka“ neutemeljeno vključilo tudi odločbo „sodba sodišča druge stopnje, s katero se spremeni prvostopenjska sodba tako, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek“. V obravnavnem primeru ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti. Upoštevaje 163. člen ZPP namreč velja, da petnajstdnevni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov velja le v primeru izdaje sklepa o ustavitvi postopka, ne pa tudi v primeru izdaje druge sodne odločbe ali v drugih primerih končanja postopka brez poprejšnjega obravnavanja, za katere po tretjem odstavku 163. člena ZPP ni predpisan rok za predložitev zahteve za povrnitev stroškov. Sodišče prve stopnje je tako spregledalo, da je prvotožena stranka zahtevo za povrnitev stroškov vložila na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZPP in ne morda na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP in ker o tem ni nobenih razlogov, je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvotožena stranka je nadalje navedla, da je bila z ravnanjem sodišča prve stopnje nedvoumno zavedena, saj je pooblaščenec prvotožene stranke na podlagi odločitve sodišča prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 3. 11. 2009, da bo z vmesno sodbo odločilo najprej o temelju zahtevka, upravičeno štel, da bo stroškovnik vložil na naroku, na katerem bo sodišče dokončno odločilo o zahtevku. Tudi v obrazložitvi drugostopenjske sodbe je navedeno, da bo sodišče prve stopnje moralo odločiti še o stroških prvostopenjskega postopka. Tako je sprva nameravalo storiti tudi sodišče prve stopnje, ko je skupaj s sodbo sodišča druge stopnje vročilo toženi stranki vabilo na narok za glavno obravnavo za dne 22. 11. 2010, nato pa je z dopisom, ki ga je prvotoženi stranki posredovalo po faksu 19. 11. 2010, predhodno razpisani narok za glavno obravnavo preklicalo za nedoločen čas. Ker iz preklica naroka za glavno obravnavo ni bilo razvidno, kaj je vzrok preklica za nedoločen čas, je pooblaščenec prvotožene stranke pri vpogledu v spis ugotovil, da je bila med preostalimi pravdnimi strankami na naroku dne 22. 11. 2010 sklenjena sodna poravnava. Prvotoženi stranki ni znano, zakaj ji sodišče prve stopnje ni omogočilo sodelovanja na naroku, na katerega jo je predhodno vabilo, saj je bilo vabilo na narok sporočilo, da se bo na naroku odločalo o njenem zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov. Če bi sodišče prve stopnje prvotoženi stranki posredovalo le sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, pa bi bilo to nedvoumno sporočilo, da je postopek zoper njo zaključen in bi prvotožena stranka v roku 15 dni uveljavljala povrnitev pravdnih stroškov. Nadalje je prvotožena stranka navedla, da je sodišče v obvestilu, ki ga je 19. 11. 2010 posredovalo prvotoženi stranki po faksu, še navedlo, da ga preklicuje zaradi rešene zadeve, zato je mogoče šteti, da je bila prvotožena stranka obveščena o zaključku postopka šele takrat, torej 19. 11. 2010, ko ji je lahko začel teči rok 15 dni za priglasitev pravdnih stroškov. Prvotožena stranka jih je priglasila 25. 11. 2010, torej šesti dan po prejemu obvestila, da je postopek končan, torej pravočasno. Iz tega razloga je nesprejemljivo, da bi bila prvotožena stranka, ki je v pravdnem postopku uspela, zaradi neobičajnega in procesno spornega ravnanja sodišča prve stopnje prikrajšana za zakonsko zagotovljeno pravico do povrnitve stroškov postopka. Pritožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Drugotožena stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 12. 2010 vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Navedla je, da je v obravnavani pravdni zadevi sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v prid prvo in drugotožene stranke in izrecno navedlo, da bo sodišče prve stopnje še moralo odločiti o podrejenih zahtevkih in o stroških prvostopenjskega postopka. Drugotožena stranka je potem, ko je hkrati s prejemom odločbe sodišča druge stopnje prejela še vabilo sodišča prve stopnje na narok za glavno obravnavo, razpisan za dne 22. 11. 2010, povsem utemeljeno pričakovala, da bo na naroku odločeno tudi o njenih pravdnih stroških, za katere je bilo na zadnjem naroku sklenjeno, da jih bodo stranke zaradi izdaje vmesne sodbe priglasile naknadno. Razlogi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da pooblaščenec drugotožene stranke svoje poklicne dejavnosti ni opravljal s skrbnostjo, ki se od njega zahteva na podlagi 6. člena Obligacijskega zakonika, so povsem neutemeljene. Drugotožena stranka je bila po faksu dne 19. 11. 2010 obveščena, da je narok za glavno obravnavo, razpisan za dne 22. 11. 2010, preklican za nedoločen čas zaradi rešene zadeve. Drugotožena stranka je bila šele takrat obveščena, da je zadeva zaključena in da je potemtakem dolžna priglasiti pravdne stroške. Seveda bi tako ravnala oz. bi morala ravnati po prejemu odločbe sodišča druge stopnje, če ne bi hkrati prejela tudi vabila na glavno obravnavo, s katerim je bila zavedena. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je odločilo, da bi morala drugotožena stranka zahtevati povrnitev stroškov prvostopenjskega postopka najkasneje v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, to je do 26. 10. 2010, napačno uporabilo določbo 163. člena ZPP in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Prav tako je s tem, ko je štelo začetek roka 15 dni za vložitev zahteve za povrnitev pravdnih stroškov od datuma prejema odločbe pritožbenega sodišča in ne od datuma prejema obvestila, da je glavna obravnava preklicana za nedoločen čas zaradi rešene zadeve, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Drugotožena stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ji prisodijo vsi stroški, nastali pred sodiščem prve stopnje in priglašeni dne 2. 12. 2010. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno ni sporno, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo III Cp 2397/2010 z dne 22. 9. 2010 primarni tožbeni zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko zavrnilo in da je pooblaščenec prvotožene stranke to sodbo prejel 9. 10. 2010, pooblaščenec drugotožene stranke pa dne 11. 10. 2010. Ob tem je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je bil postopek pravnomočno končan za prvo in drugotoženo stranko z izdajo odločbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 9. 2010 in da je zato pravilna materialnopravna podlaga za presojo pravočasnosti priglasitve stroškov sedmi odstavek 163. člena ZPP, ki določa, da če izda sodišče sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Na uporabo citirane določbe je opozorilo že Višje sodišče v Ljubljani (prvi odstavek na strani 4 zgoraj citirane odločbe). Predpostavka za vsebinsko odločanje o stroškovnem zahtevku je, da je stranka le tega pravočasno uveljavila. Rok 15 dni, ki ga določa citirani sedmi odstavek 163. člena ZPP je prekluzivni zakonski rok, zato ga sodišče ne more podaljševati, posledica poteka tega roka pa je izguba pravice zahtevati povračilo stroškov.

Pritožnika sta neutemeljeno očitala sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, saj sedmi odstavek 163. člena ZPP jasno določa, da se lahko zahteva povrnitev pravdnih stroškov v roku 15 dni ne le, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva, ampak tudi v drugih okoliščinah, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Izdaja sodbe, s katero je pritožbeno sodišče v L. (pravnomočno) zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko, predstavlja takšno zakonsko določeno okoliščino. Tudi sodna praksa je izoblikovala jasno stališče, da se lahko zahteva povrnitev pravdnih stroškov po sedmem odstavku 163. člena ZPP npr. tudi v primeru zamudne sodbe (Pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSS 21. 4. 2001) in v primeru izdaje sodbe v sporu majhne vrednosti brez razpisanega naroka (VSL I Cp 1793/2010 z dne 2. 9. 2010; komentar 163. člena ZPP v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Nina Betetto, 2. knjiga, GV Založba, 2006, stran 58 – 59), saj oboje predstavlja druge okoliščine, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave.

Prvotožena stranka pa se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 163. člena ZPP, v skladu s katerim bi morala zahtevati povrnitev pravdnih stroškov do konca glavne obravnave in ne šele v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča oziroma, kot zatrjuje v pritožbi, še kasneje. Ker ta odstavek ne predstavlja pravne podlage za izpodbijano odločitev, je najprej pojasniti, da sodišče prve stopnje s tem, ko se ni posebej opredeljevalo o tej podlagi, ni zagrešilo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s pritožnikoma, da sta bila s prejemom odločbe pritožbenega sodišča skupaj z vabilom na glavno obravnavo za dne 22. 11. 2010 zavedena s strani sodišča prve stopnje, ker sta bila prepričana, da bo sodišče na tem naroku odločalo tudi o njunih pravdnih stroških. Po določbi prvega odstavka člena 163 ZPP sodišče odloči o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Poleg tega iz vabila (list. št. ... - ...) ne izhaja, da je bil narok za glavno obravnavo razpisan zaradi odločanja o pravdnih stroških prvo in drugotožene stranke. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 11. 2009 (list. št. ... – ...) pa tudi ne izhaja, kot zmotno navajata pritožnika, da je bil sprejet dogovor o izdaji vmesne sodbe, ampak je navedbo, da bo zaradi dovolj razčiščenega dejanskega stanja za odločitev o zahtevku po temelju izdalo sodno odločbo o temelju. Slednje pa ne pomeni nujno, da bo tožbenemu zahtevku po temelju ugodeno, ampak je lahko le ta tudi zavrnjen.

Ni pritožbeno sporno, da sta bili prva in drugotožena stranka v postopku kvalificirano zastopani po pooblaščencih, odvetnikih, ki so jima pravila postopka znana in zato je ob tem utemeljeno pričakovanje in zaključek, da je obema strankama moralo biti znano, da je postopek zanju pravnomočno končan z izdajo sodbe pritožbenega sodišča v Ljubljani in da sta v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP dolžni v roku 15 dni od prejema te sodbe priglasiti pravdne stroške (prvotožena stranka do 25. 10. 2010 in drugotožena stranka do 26. 10. 2010, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje). Ker tega nista storili pravočasno, ampak šele po preteku prekluzivnega roka 15 dni (prvotožena stranka dne 25. 11. 2010 in drugotožena stranka dne 2. 12. 2010), je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno njuna predloga za povrnitev pravdnih stroškov zavrglo.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje z dne 20. 12. 2010 in z dne 21. 12. 2010 (2. točka 365. člena ZPP).

Prvo in drugotožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).