Jedro

Tožniki dejansko ne živijo v Republiki Sloveniji kot izhaja iz njihovih navedb. Zaradi te nesporne okoliščine in vsebine po 40. členu ZDS je sodišče, kljub temu, da tožena stranka ni poslala upravnih spisov, tožbo zavrnilo po 3. odstavku 33. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da ne izpolnjujejo pogojev po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92). Ugotovila je, da ima družina prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji od leta 1987, da pa njeni člani že od leta 1973 dalje živijo v ZR Nemčiji. Ker tožniki torej dejansko ne živijo v Sloveniji, ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona.

Tožniki so s tožbo predlagali, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajali so, da so stalno prijavljeni v Republiki Sloveniji, da imata zakonca osebno izkaznico, ki jo je izdala Republika Slovenija, da pa res družina začasno prebiva v Nemčiji. Tam je na začasnem delu.

Sodišče je z dopisom pozvalo toženo stranko, da odgovori na tožbo in pošlje upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Poučilo jo je o posledicah v smislu 3. odstavka 33. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) katerega določbe je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ni poslala upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo. Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 3. odstavka 33. člena zakona o upravnih sporih sodišče sme odločiti o stvari tudi brez upravnih spisov. To lahko stori med drugim tudi takrat, če bistvene dejanske okoliščine med strankama niso sporne. Iz vsebine izpodbijane odločbe z dne 11.11.1992 in vsebine tožbe z dne 30.12.1992 izhaja, da ni sporno, da tožniki dejansko ne živijo na ozemlju Republike Slovenije, ker sta zakonca zaposlena v ZR Nemčiji, mladoletni sin pa prebiva z njima.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 - ZDS) v 1. odstavku 40. člena določa dva pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoj je, da je prosilec za pridobitev državljanstva na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23. decembra 1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Drugi pogoj je, da prosilec dejansko živi v Republiki Sloveniji. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožniki ne izpolnjujejo drugega pogoja, saj dejansko ne živijo na ozemlju Republike Slovenije. Na dejansko življenje v Republiki Sloveniji ne kažejo okoliščine, na katere se sklicuje tožba, to je prijava stalnega prebivališča in izdana osebna izkaznica, temveč okoliščine, predvsem zaposlitev, ki kažejo na dejansko življenje v določenem kraju oziroma v določeni državi. Prvi odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije določa kot pogoj dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Zakonca delata v ZR Nemčiji, mladoletni tožnik pa živi z njima, kar pomeni, da dejansko ne živijo na ozemlju Republike Slovenije.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona tožbo zavrniti.