Jedro

Vzročna zveza bo v situacijah, ko je neko ravnanje s škodnim dogodkom v tesni, na pogled očitni povezavi, praviloma podana. Če sodišče ob izsledkih dokaznega postopka in pravnega vrednotenja vendarle oceni, da vzročne zveze ni, mora svoj sklep še bolj jasno in konkretno obrazložiti. Zdravemu razumu se namreč upira misel, da ni nečesa, kar se zdi očitno, da je. Smisel obrazložitve je ravno v tem, da pri naslovniku dosežemo t.i. pomiritveni občutek – da naslovnik ve, zakaj je sodišče odločilo tako in ne drugače.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik, zaposlen kot monter vodovodnih naprav, se je poškodoval v delovni nesreči. S sodelavcem sta bila zadolžena za menjavo vodovodne cevi v vodohranu v lasti Občine Sevnica. Zaradi težav pri odvijanju cevi sta jo začela segrevati s plinskim gorilnikom. Prišlo je do eksplozije, zato sta morala vodohran naglo zapustiti. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je pri tem spodrsnilo na mokrem in spolzkem okviru vrat vodohrana, zato je izgubil ravnotežje in padel v nezaščiteno, približno meter globoko jamo pred vrati vodohrana. Od zavarovalnic, pri katerih imata delodajalec in občina zavarovano svojo odgovornost, je zahteval odškodnino za nastalo škodo.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja zavarovank, ki bi bilo vzročno povezano z nastalo škodo. Menilo je, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi zdrsa na mokri pločevini vhodnih vrat, ne zaradi padca v jamo; zavarovanki v zvezi s spolzko pločevino nista ravnali protipravno, nezavarovana jama pa ni bila vzrok nastanka škode. Zavrnilo je tudi relevantnost drugih očitkov o pomanjkljivi varnosti na delovnem mestu (odsotnost pisnih navodil delodajalca, opozorilo o spolzkosti tal, odsotnost oprijemala ali stopnice, neustreznost službene obutve).

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališčem prvostopenjskega sodišča in zaključilo, da gre za nesrečen splet okoliščin, posledice svoje majhne in razumljive nepazljivosti pa mora trpeti tožnik sam.

4.Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o neobstoju krivdne odškodninske odgovornosti zavarovancev prvo in drugo tožene stranke?2. Ali obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje (in prve stopnje) glede neobstoja odgovornosti zavarovancev toženk zadostuje standardu obrazložene sodne odločbe?

5.Tožnik se v reviziji sklicuje na predpise s področja varnosti in zdravja pri delu ter meni, da sta jih sodišči napačno razlagali, zato jim odločitev o neobstoju odškodninske odgovornosti nasprotuje. Opozarja, da sta bili zavarovanki dolžni poskrbeti za varne delovne pogoje, vključno z varnim izstopom iz vodohrana, še posebej v primeru nevarnosti. Navaja, da okvir vrat ne bi smel drseti, jama pa bi morala biti ustrezno zavarovana; tako do škodnega dogodka ne bi prišlo. V zvezi s tem izpostavlja ugotovitve izvedenca in drugostopenjskemu sodišču očita, da se do njih ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj jim ne sledi. Zaključek, da se ni poškodoval ob padcu v jamo, temveč (že) ob stopanju na pločevino vhodnih vrat, se mu zdi neobrazložen. Zatrjuje, da je vseskozi navajal, da je bila nezaščitena jama poglavitni vzrok za nastanek škodnega dogodka, sodba pa glede tega - odločilnega dejstva - nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico; podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

6.Revizija je bila vročena obema toženkama. Nanjo je odgovorila prva toženka. V odgovoru povzema razloge, ki sta jih navedli sodišči prve in druge stopnje. Odločitev o neobstoju odškodninske odgovornosti se ji zdi pravilna, obrazložitev pa po njenem mnenju zadosti standardu obrazložene sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne.

7.Revizija je utemeljena.

8.Pravica do obrazložene sodne odločbe je sestavni in nepogrešljiv del pravice do poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije; URS). Ne gre le za odsev drugih ustavnih pravic (pravica do izjavljanja, do pravnega sredstva) ali zgolj sredstvo njihovega uresničevanja. Obrazložena sodna odločba je vrednota sama po sebi. Odločba mora nujno razodeti miselni tok sodišča - stranki, pa tudi javnosti, morajo biti razpoznavni konkretni in jasni razlogi, ki so ga vodili k odločitvi. Razumna, izčrpna in prepričljiva argumentacija odločilno prispeva k uresničevanju strankine pravice do poštenega sojenja in krepi zaupanje v sodstvo nasploh. Pomanjkljivi (toliko bolj odsotni) razlogi onemogočajo preizkus sodne odločbe. A ne zgolj v smislu njene materialnopravne pravilnosti, temveč tudi v smeri sodniške samovolje.

9.Vsebina obrazložitve je vselej odvisna od okoliščin konkretnega primera. Pomembno je pogojena tudi s stopnjo sojenja, na kateri se zadeva obravnava. Sodišče prve stopnje v hierarhiji prvo opravlja nalogo sodniškega silogizma - ob upoštevanju navedb in dokazov strank vzpostavi t. i. spodnjo premiso (ugotovi, kaj se je zgodilo - dejanski stan) in zgornjo premiso (v množici pravnih pravil poišče tisto, ki ureja prej ugotovljeno - abstraktni zakonski stan), nato pa obe premisi poveže, ju preprede (v resnici je že oblikovanje obeh premi soodvisno) in iz njiju izpelje končni sklep, ki tlakuje končno odločitev. Če že sodišče prve stopnje to nalogo opravi dobro in za vsakega od opisanih korakov ponudi razumne, izčrpne, prepričljive in pravilne razloge, je pravica do obrazložene sodne odločbe že tedaj v veliki meri izčrpana. Stranka in javnost sta že dobili odgovore, zakaj je odločitev takšna, kot je. Pravica do obrazložene sodne odločbe nato res živi bolj v odsevu strankine pravice do izjavljanja - sodišču druge stopnje ostane le, da se seznani s strankinimi pritožbenimi (pravnimi in dejanskimi) navedbami, jih pretehta in se do njih, če so dopustne, odločilne in niso očitno neutemeljene, tudi opredeli. Ker odločbi sodišč prve in druge stopnje tvorita smiselno celoto, se lahko pri tem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Ponavljanje argumentov, če ti že vsebujejo odgovore na pritožbene očitke, v takšni procesni situaciji ne pripomore. Odtod izvira že večkrat ponovljeno stališče o tem, da je stopnja obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje lahko nižja.

10.Drugače je, ko sodišče prve stopnje svojo, prej opisano nalogo opravi pomanjkljivo. Takrat je naloga sodišča druge stopnje zahtevnejša in obsežnejša. To terja kontrolna funkcija, v okviru katere mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in večji del procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dodatno k temu težijo še strankine pritožbene navedbe, ki opozarjajo na morebitno nepravilnost ali nezakonitost odločbe. Prav za tako situacijo je šlo v obravnavani zadevi.

11.Sodišče druge stopnje se je naslonilo na premisi, ki ju je oblikovalo sodišče prve stopnje. Izhajalo je iz že ugotovljenega dejanskega stanja (ki ga je v bistvenem mogoče povzeti takole: tožnik je pri menjavi cevi v vodohranu uporabil plinski gorilnik, prišlo je do eksplozije, pohitel je na prosto, a mu je zdrsnilo na mokrem pločevinastem delu praga, zato je padel v približno meter globoko, nezavarovano jamo pred vhodom in se poškodoval) ter prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja podlago krivdne odškodninske odgovornosti. Pritrdilo je tudi obrazložitvi sklepa, ki ga je iz premis izpeljalo prvostopenjsko sodišče, tj. da ni izkazano protipravno ravnanje zavarovank, ki bi bilo vzročno povezano z nastalo škodo. Obrazložitev je ocenilo kot jasno in prepričljivo ter se pri odgovoru na pritožbene očitke nanjo sklicevalo.

12.Revizija načenja dilemo, ali je bila obrazložitev sodišča prve stopnje glede subsumpcije dejanskega pod pravno, tj. pravne presoje (ne)obstoja protipravnosti in vzročne zveze kot predpostavk odškodninske odgovornosti, dovolj izčrpna, prepričljiva in pravilna - takšna, da je v bistvenem že izčrpala tožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe. Vrhovno sodišče mora torej najprej odgovoriti na vprašanje, ali je drugostopenjsko sodišče s pretežnim sklicevanjem na razloge, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, zadostno odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe o pomanjkljivih prvostopenjskih razlogih o odločilnih dejstvih in ali je doseglo standard obrazloženosti.

13.Protipravna ravnanja, ki so s škodnim dogodkom lahko bolj ali manj neposredno povezana, zahtevajo pravno presojo z uporabo teorij vzročnosti. Praviloma so manj problematične situacije, ko je neko ravnanje s škodnim dogodkom v tesni, na pogled očitni povezavi. Vzročna zveza je takrat praviloma podana. Če sodišče ob izsledkih dokaznega postopka in pravnega vrednotenja vendarle oceni, da vzročne zveze ni, mora svoj sklep še bolj jasno in konkretno obrazložiti. Zdravemu razumu se namreč upira misel, da ni nečesa, kar se zdi očitno, da je. Smisel obrazložitve je ravno v tem, da pri naslovniku dosežemo t. i. pomiritveni občutek - da naslovnik ve, zakaj je sodišče odločilo tako in ne drugače.

14.Ob obravnavi tožnikovega škodnega dogodka je očitno dvoje: prišlo je do zdrsa (na delu vrat vodohrana iz mokre in spolzke pločevine) ter padca (v meter globoko, nezaščiteno jamo pred vodohranom). Oboje - zdrs in padec - sta na prvi pogled krajevno in časovno neposredno povezana z nastankom tožnikove poškodbe. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, na katero se je sklicevalo sodišče druge stopnje, izhaja, da je vzrok škodnega dogodka le spolzka pločevina (a v zvezi s tem zavarovanki nista ravnali protipravno), in ne tudi nezakrita jama (ki bi sicer morala biti ustrezno zaščitena). Presoja, da nezaščitena jama ni vzrok nastanka škode, temelji na ugotovitvi, da naj bi tožniku že na pločevini "obrnilo" nogo, zato je izgubil ravnotežje in padel v jamo. To naj bi izhajalo iz avtoanamnestičnih podatkov o nastanku poškodbe; tožnik je zdravstvenim delavcem namreč povedal, da mu je spodrsnilo na pločevini, padca v jamo pa ni omenjal. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo (do sicer v sodbi povzete) ugotovitve izvedenca: "... če bi bila luknja (jama) ustrezno zavarovana, do poškodbe ne bi prišlo, saj ne bi padel v jamo in se zdrs na tako majhnem prostoru verjetno ne bi končal s tako poškodbo kolena." S posplošenim sklicevanjem na načelo proste presoje dokazov je izvedenčevo ugotovitev zanemarilo tudi drugostopenjsko sodišče.

15.Po oceni Vrhovnega sodišča tožnik utemeljeno opozarja, da je bila vloga jame posplošeno označena kot nepomembna za nastanek škodnega dogodka. Sodišči sta pri presoji o tem izhajali iz anamnestičnih podatkov (iz katerih izhaja pomen pločevine) in ugotovitve izvedenca (iz katere izhaja pomen jame). Načelo proste presoje dokazov, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, pomeni, da sodišče pri dokazni oceni ni omejeno s pravili o vrednosti posameznega dokaza, a zahteva, da se do dokazov, še posebej, če jim ne sledi, opredeli in svoje stališče ustrezno pojasni. Zaključek, da naj bi bil padec v jamo le posledica že zaključenega škodnega dogodka, tj. že nastale škode, ob ugotovitvi izvedenca, da brez padca v jamo do poškodbe verjetno ne bi prišlo, ni dovolj pojasnjen. Še zlasti, ker gre za neposredno krajevno in časovno sosledje dogodkov (zdrs na pločevini, padec v jamo, končna poškodba) in ne za oddaljeno posledico.

16.Anamnestični podatki, na katere se sklicujeta sodišči, izkazujejo zgolj potek dogajanja v dejanskem smislu. Potrjujejo torej, da je prišlo do zdrsa na pločevini. A bistveno je, da sta sodišči ugotovili tudi, da je temu zdrsu neposredno sledil padec v nezaščiteno jamo. Presoja o tem, ali je vzročna zveza podana ali ne, je naloga sodišča, ki pri tem uporablja uveljavljene teorije vzročnosti. Te so ob odločanju sodišč ostale nezaznavne. Ni jasno, ali jih je sodišče sploh uporabilo in, če jih je, kako in zakaj je presodilo, da vzročnosti med padcem v jamo in nastankom poškodbe ni ter zakaj je vzrok pripisalo le pločevini in ne (tudi) jami. Anamnestični podatki ne morejo nadomestiti sodniške presoje o (ne)obstoju vzročne zveze.

17.Vrhovno sodišče zaključuje, da so razlogi za izključitev vzročne zveze, ki so odločilni za presojo o neobstoju odškodninske odgovornosti, ostali skriti. Sodišče druge stopnje, ki se je pretežno zgolj sklicevalo na obrazložitev sodišča prve stopnje, ni zadostno odgovorilo na tožnikove pritožbene očitke o pomanjkljivi obrazložitvi - odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je negativen. S tem je kršilo tožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe in pravico do poštenega sojenja (22. in 23. člen URS). Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve ni mogoč, zato se Vrhovno sodišče s prvim dopuščenim vprašanjem ni ukvarjalo.

18.Glede na navedeno pomanjkljivost je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje pa razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj se drugostopenjsko sodišče ustrezno opredeli do vseh pritožbenih navedb in opravi konkretno ter jasno presojo vzročnosti, z uporabo uveljavljenih teorij.

19.Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

20.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnikov, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklep II DoR 206/2024 z dne 6. 11. 2024.

2Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 in tam citirana sodna praksa Ustavnega sodišča, skupaj s pritrdilnim ločenim mnenjem sodnika Jana Zobca.

3Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 in tam citirana sodna praksa.

4Npr. II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010, II Ips 42/2013 z dne 8. 1. 2015, II Ips 108/2013 z dne 19. 3. 2015 in številne druge; primerjati z Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009.

5Sodišče druge stopnje dejstveno podlago navaja v 10. točki obrazložitve, v kateri uvodoma zapiše, da je "sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo naslednja bistvena dejstva primera." V nadaljevanju odstavka jih nato povzame, glede jame pa navede: da je bila izkopana pred vodohranom, da ni bila zaščitena, "a tožnik ni padel vanjo." Toda iz sodbe sodišča prve stopnje nedvoumno izhaja, da je tožnik v jamo res padel, sporno je bilo le, ali je padec prispeval k poškodbi.

6Sodba sodišča druge stopnje, točka 11, ki se sklicuje na točki 6 in 7 sodbe sodišča prve stopnje.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.