Jedro

Ne gre za razširitev oz. spremembo zahtevka za denacionalizacijo, če stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji zahteva vračilo premoženja, ki ni bilo podržavljeno osebno denacionalizacijskemu upravičencu, ampak povsem drugi osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.1.2004, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Upravne enote D. z dne 22.10.2003. Z njim je bilo na podlagi 2. odstavka 130. člena ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86) odločeno, da se razširitev zahtevka za denacionalizacijo, vloženega dne 9.2.1993, predlaganega dne 7.7.2003 s strani A.Ž., kot dopolnitev zahtevka za denacionalizacijo z zahtevkom za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 164 in 62, obe k.o. S., ne dovoli.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da naj bi bila z vlogo z dne 7.7.2003 zahteva za denacionalizacijo, ki je bila vložena 9.2.1993 in se je nanašala na vračilo premoženja, podržavljenega pokojnemu L.F. (priložene so ji bile tudi listine, ki so se nanašale na vračilo njemu podržavljenih parcel, št. 466/3 in 459, obe k.o. S.), dopolnjena z zahtevo za denacionalizacijo novih parcel, št. 164 in 62, obe k.o. S., ki sta bili podržavljeni pokojni M.F., rojeni R., torej drugi osebi. Zahtevek z dne 7.7.2003 se torej ne opira na bistveno enako stanje, kot pravočasno vloženi zahtevek, kar je po določbi 1. odstavka 130. člena ZUP eden izmed pogojev za spremembo oziroma razširitev zahtevka. Zato je pravilno stališče upravnih organov, da v obravnavanem primeru ne more iti za razširitev oziroma spremembo zahtevka za denacionalizacijo premoženja po pokojnem L.F. v smislu 130. člena ZUP, ampak gre za nov zahtevek, ki pa je bil glede na rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen (24 mesecev od uveljavitve omenjenega zakona, to je najkasneje do 7.12.1993), vložen prepozno.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ponavlja tožbene navedbe, po katerih naj bi bila zahteva za denacionalizacijo parc. št. 164 in 62 k.o. S., vložena pravočasno. Z zahtevo z dne 9.2.2003 je bila zahtevana vrnitev nepremičnega premoženja, podržavljenega pokojnemu L.F., sinu pokojne M.F. Slednja je bila ob podržavljenju spornih nepremičnin že mrtva, formalno pa se je še vedno vodila kot lastnica nepremičnin; že zato naj bi se za upravičenca do denacionalizacije spornih nepremičnin štel njen sin, pokojni L.F. Z vloge z dne 3.3.1993, s katero je bila zahtevana izdaja začasne odredbe po ZLPP, izhaja, da je bila začasna odredba zahtevana tudi za pokopališče, ki naj bi ga imela v upravljanju K. Vloga z dne 9.2.1993 za denacionalizacijo premoženja po pokojnem L.F. je bila podana na tipskem obrazcu, seznam parcel pa zaradi nepreglednosti zemljiške knjige na posameznih sodiščih ni mogel biti dokončen. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (ter tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu), da pri vlogi z dne 7.7.2003, s katero je bila zahtevana vrnitev nepremičnin parc. št. 164 in 62 k.o. S., ki sta bili podržavljeni M.F., rojeni R., ne gre za spremembo zahtevka v smislu 1. odstavka 130. člena ZUP, ampak za novo zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno drugi osebi.

Po določbi 1. odstavka 130. člena ZUP/86 lahko stranka do odločbe na prvi stopnji razširi postavljeni zahtevek ali postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek, ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se opira tak zahtevek na bistveno enako dejansko stanje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za bistveno enako, ampak gre za drugo dejansko stanje, kot v pravočasno vloženem zahtevku. Tožnica je šele z vlogo z dne 7.7.2003 zahtevala vrnitev parcel št. 164 in 62 k.o. S., ki sta bili podržavljeni M.F., rojeni R., ker naj bi šele tedaj v svoji evidenci našla podatke o tem podržavljenju; vlogi pa je priložila zemljiškoknjižne izpiske, pridobljene v letu 2000 in 2003, identifikacijsko potrdilo o prejšnjem in sedanjem stanju, odločbo o nacionalizaciji ter odločbi, ki se nanašata na priključitev parc. št. 164 h pokopališču, ki sta bili pridobljeni v letu 1999. Zato je bilo pravilno presojeno, da gre v tem primeru za nov zahtevek, ki je bil vložen po poteku z zakonom določenega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov fizičnih oseb (64. člen ZDen).

V pritožbi uveljavljeni ugovori ne vplivajo na drugačno odločitev. Pred tem jih je tožeča stranka navajala že v tožbi. Z razlogi, s katerimi jih je zavrnilo sodišče prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja ter jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Ker glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.