Jedro

Tako iz prvega odstavka 52. člena ZAgrS kot iz 1. člena Uredbe namreč izhaja, da gre za določbi, ki urejata poseben postopek vrednotenja zapuščine za potrebe izračuna nujnega deleža, zato te ureditve ni mogoče uporabiti pri odmeri sodne takse. S posebnim vrednotenjem je namreč želel zakonodajalec preprečiti, da bi se zaradi obveznosti izplačila visokega nujnega deleža dediči odpovedali dedovanju; ta ureditev pa tudi ni v nasprotju z načelom enakosti (kot še zatrjuje pritožnica), saj ima premoženje članov agrarnih skupnosti, zaradi številnih omejitev, posebno pravno naravo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedinja D. S. mora sodno takso v znesku 270 EUR, po plačilnem nalogu z dne 27. 2. 2018, plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dedinje D. S. zoper plačilni nalog z dne 27. 2. 2018. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je slednja z dodatnim sklepom o dedovanju z dne 15. 2. 2018 dedovala nepremično premoženje, ki ga je njen stari oče (pokojni Š. K.) pridobil kot nekdanji član Agrarne skupnosti Ž.. Celotna vrednost tega premoženja je po podatkih Geodetske uprave (GURS) znašala 380.531 EUR, glede na število članov agrarne skupnosti (29), pa je znašala vrednot podedovanega deleža 13.121,75 EUR. Od tega zneska je bila s plačilnim nalogom odmerjena sodna taksa po tarifni št. 9211 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v višini 270 EUR.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje dedinja D. S.. Vztraja pri tem, da bi morala biti vrednost zapuščine določena po Uredbi o določitvi vrednosti zapuščine za nepremičnine, ki so v lasti članov agrarne skupnosti (v nadaljevanju: Uredba). Po njenem mnenju namreč ni logično, da bi se za izračun nujnega deleža uporabljala vrednost, izračunana po tej Uredbi (na podlagi predpisane enačbe), za potrebe odmere sodne takse pa vrednost po GURS (brez uporabe Uredbe). V tem primeru bi predstavljalo plačilo sodne takse za dediča večjo finančno obremenitev kot plačilo nujnega deleža, kar je v nasprotju z načelom enakosti (v povezavi s pravico do dedovanja). Glede na navedeno torej predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da plačilni nalog razveljavi oziroma spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je bila Uredba, na katero se sklicuje pritožnica, sprejeta na podlagi prvega odstavka 52. člena Zakona o agrarnih skupnostih (v nadaljevanju: ZAgrS), ki ureja izplačilo nujnega deleža. Tako iz prvega odstavka 52. člena ZAgrS kot iz 1. člena Uredbe namreč izhaja, da gre za določbi, ki urejata poseben postopek vrednotenja zapuščine za potrebe izračuna nujnega deleža, zato te ureditve ni mogoče uporabiti pri odmeri sodne takse. S posebnim vrednotenjem je namreč želel zakonodajalec preprečiti, da bi se zaradi obveznosti izplačila visokega nujnega deleža dediči odpovedali dedovanju; ta ureditev pa tudi ni v nasprotju z načelom enakosti (kot še zatrjuje pritožnica), saj ima premoženje članov agrarnih skupnosti, zaradi številnih omejitev, posebno pravno naravo.

5. Ker torej pritožba ni utemeljena in izpodbijani sklep tudi nima pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

6. Odločitev (opozorilo) v drugi točki izreka tega sklepa temelji na sedmem odstavku 34.a člena ZST-1.