Jedro

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ravnanje tožnice, ki je dne 14. 7. 2016 ob 17.03 uri posegla v pismarnico in iz nje vzela belo pismo, nekoliko kasneje pa še rumeno, in ob nespornem dejstvu, da je iz posnetkov nadzornih kamer dne 14. 7. 2016 jasno vidno, da je v času, od predaje testne pošiljke do odpreme pošiljke, le tožnica posegala v pismarnico in da je tožnica svoje ravnanje prikrivala, saj je kuverto dala pod delovni pult, kar ni običajen način dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica obe kuverti odprla in iz testne pošiljke vzela denar - bankovec za 50,00 EUR, saj tega denarja ni bilo v pošiljki, ko je vsebino pošiljke preverila upravnica pošte C.C.. S svojim ravnanjem je tožnica izpolnila tudi znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po četrtem in petem odstavku 139. člena KZ-1, kakor tudi znake kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2016; da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter še traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (16. 8. 2016) do vrnitve na delo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in neto znesek izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da se tožnica pri rokovanju s pismom bele barve ni neupravičeno seznanila z njegovo vsebino, saj je bila ona tista, ki je v pisemsko kuverto dajala vsebino in je preverjala, ali je to storila pravilno. Nelogično je stališče tožene stranke in tudi zaključek sodišča, da tožnica ne sme posegati v zaboj - pismarnico, ko je pisemska pošiljka odložena. Tožnica je bila dolžna pisemske pošiljke sortirati, zato je absurdna trditev tožene stranke, da je prepovedano posegati v pismarnico. Zaboj je odprt, pisma pa se morajo sortirati. Anonimno pismo, v katerem se obtožuje tožnico, da je delala nekaj nezakonitega, ko naj bi petkrat zmanjkala vsebina iz pisma, je zavajajoča in z veliko verjetnostjo pisana od osebe, ki ji je prenehalo delovno razmerje. Vprašanje je, zakaj bi tožena stranka na test integritete čakala toliko časa in kakšna sreča bi naj bila za tiste, ki so izvajali test integritete, ker se je tožnica ujela že pri prvem poskusu. Test integritete je vprašljiv tako po formi kot po vsebini, saj se izvaja zato, da se izločijo osebe, ki s predmetom ne bi imele zveze, ne more pa se uporabljati za dokazovanje, da je zveza obstajala. Dejstvo, da je bila tožnica odpeljana v bolnišnico ne more biti razlog, da je tožena stranka test integritete prekinila in bi ga morala izvesti tudi pri ostalih delavcih, ki bi lahko prišli v stik s pismom. Tisti, ki so izvajali test integritete so prihajali v nasprotja glede trditve o formatu pisma in kako je bilo pismo zlepljeno oziroma zataknjeno v okvir. Nelogično je, da bi kdo denar pošiljal v takemu pismu svojcu, kot je to prikazano v danem primeru. V kolikor je tožnica manipulirala s predmetnim pismom, je bila možnost t.i. okužbe s kemičnim sredstvom, s katerim bi naj bil denar premazan. Vendar pa je neizpodbiten dokaz zato, da ni manipulirala, odsotnost DNK sledov, ki ostanejo več let v takem primeru na kuverti posebno pa v delu, ki je premazan z lepilom. Trditve tožene stranke izpodbija tudi izpovedba priče A.A., ki je pismo prevzela in je na obravnavi dne 30. 3. 2017 izpovedala, da je bila pošiljka 100 % zaprta. Sodišče je vpogledalo posnetek nadzorne kamere, zavrnilo pa je dokaz tožnice, da bi naj strokovnjak z analizo posnetka ugotovil, ali je pismo, ki je v sodnem spisu in je bilo predmet testa integritete rumene barve. Tožnica je namreč v prepričanju, da ni zalepila znamk v zadostnem številu, iz pismarnice vzela pismo rjave barve. Pojasnjevanje o tem, da bi naj kamera rumeno barvo, kot izrazito vpadljivo spremenila v rjavo, je povsem netočno in nelogično, poleg tega pa je format kuverte, ki je v sodnem spisu in tiste, prikazane na kameri, različen. Tožnica je ob odpustu iz bolnišnice obvestila predpostavljene o tem, da je doma in dosegljiva, zato bi tožena stranka lahko test integritete izvedla do konca in ugotovila, da so njene roke čiste, kar bi potrdilo, da s pismom ni imela nobenega stika. Prav tako navedbe prič niso bile skladne, saj je delavka, ki je pošto prejela trdila, da je bila ovojnica zalepljena, tisti, ki jo je dal v postopek integritete, pa je trdil, da je bila odprta. Tožnica predlaga, da se opravi analiza videoposnetkov ter izvede dokaze z izvedencem psihiatrične stroke, ali je bila tožnica na dan izvedbe testa integritete, sploh sposobna sodelovati in da se pribavijo anonimna pisma, ki tožnico obremenjuje s sumom njenega nezakonitega ravnanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker naj bi bili nejasni razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z ugovorom tožnice, da videoposnetek ne dokazuje, da si je prisvojila denar iz testne pošiljke oziroma v zvezi z ugovorom, da je sodišče napačno povzelo vsebino navedenega dokaza. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb v zvezi s spornim posnetkom in ti razlogi niso nejasni, zlasti pa ne takšni, da bi onemogočali preizkus izpodbijane sodbe, kar je bistveni pogoj za obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako ni med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini videoposnetka nadzorne kamere in samim posnetkom nobenega nasprotja. Tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnice, da bi naj strokovnjak za analizo posnetka ugotovil, ali je pismo, ki je v sodnem spisu in je bilo predmet testa integritete rumene barve, medtem ko tožnica trdi, da zaradi nepravilno nalepljenih znamk, ki niso bile nalepljene v zadostnem številu, iz pismarnice vzela pismo rjave barve. Sodišče prve stopnje je opravilo ogled videoposnetka in iz posnetka nadzornih kamer, posnetega dne 14. 7. 2016 je razvidno, da je v tem času le tožnica posegala v pismarnico, in sicer najprej ob 15.59 uri, ko je pismarnico odložila na delovni pult in zlagala pošiljke, kasneje pa ob 17.03 uri vzela iz pismarnice belo kuverto, nato pa še rumeno, svoje ravnanje pa je očitno prikrivala, saj je kuverto dala pod delovni pult, kar ni običajen način, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da za ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno dodatno izvajati dokaza s postavitvijo izvedenca za analizo posnetka.

7. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala, da je dne 14. 7. 2016, v času opravljanja svojega dela, neupravičeno odprla tuje pismo (bele barve) ter neupravičeno odprta tuje pismo (testno pismo rumene barve) in iz njega odtujila bankovec 50,00 EUR, s tem pa naklepno huje kršila obveznosti določene s pogodbo o zaposlitvi in internimi akti delodajalca ter s tem storila kršitev po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1).

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka svoje odločitve ne bi smela opreti na videoposnetek, predvsem pa ne na test integritete, ker tožena stranka testa ni izvedla v celoti, saj ni ugotavljala stika tožnice z odtujenim bankovcem z osvetlitvijo rok. Test integritete sta pri toženi stranki izvedla B.B., sistemski tehnik iz področja informacijske tehnologije in C.C., upravnica pošte, D., ki je imela nalogo preveriti, ali je testno pismo s poslano vsebino še v pismarnici. C.C. je testno pismo našla, vendar pa v njem ni bilo bankovca za 50,00 EUR, zato je o tem obvestila inšpektorico E.E.. Naslednjo jutro so F.F., G.G. in E.E. odšli na Pošto D. opraviti razgovor s tožnico in upravnico pošte. Ko je F.F. pojasnil, da nihče drug, razen delavk pošte ... ni mogel odpreti pisma in odtujiti gotovine ter jima je pokazal testno pismo ter povedal, da se bo ugotavljal stik delavk z odtujenim bankovcem na način, da se bo delavkama posvetilo roke in bo na rokah storilke možno odkriti premaz, je tožnici postalo slabo in je izgubila zavest. Zato je F.F. prekinil test integritete in ga ni nadaljeval, ker so tožnico odpeljali v bolnišnico. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je mogoče ugotoviti kršitve tožnice že na podlagi ogledov posnetkov nadzornih kamer in ni bistveno, če je bil test integritete izveden v celoti.

9. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ravnanje tožnice, ki je dne 14. 7. 2016 ob 17.03 uri posegla v pismarnico in iz nje vzela belo pismo, nekoliko kasneje pa še rumeno, in ob nespornem dejstvu, da je iz posnetkov nadzornih kamer dne 14. 7. 2016 jasno vidno, da je v času, od predaje testne pošiljke do odpreme pošiljke, le tožnica posegala v pismarnico in da je tožnica svoje ravnanje prikrivala, saj je kuverto dala pod delovni pult, kar ni običajen način dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica obe kuverti odprla in iz testne pošiljke vzela denar - bankovec za 50,00 EUR, saj tega denarja ni bilo v pošiljki, ko je vsebino pošiljke preverila upravnica pošte C.C.. S svojim ravnanjem je tožnica izpolnila tudi znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po četrtem in petem odstavku 139. člena KZ-1, kakor tudi znake kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1. 10. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je glede na utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke v tožničino delo, izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj., da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, ne odgovarja. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije stroške pritožbe glede na to, da s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP).