Jedro

Ob tem, da dejansko stanje, t.j. da tožničini dohodki presegajo 497,15 EUR, ni sporno, kar pomeni, da tožnica ni prejemnica veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da vojni veteranki - tožnici od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva ter da se uradni zaznamek z dne 9. 12. 1997 z dnem 1. 1. 2013 razveljavi. V obrazložitvi citira 100. in 101. člen ter prvi in drugi odstavek 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter navaja, da je tožnico z dopisom z dne 20. 7. 2012 seznanil z navedenimi zakonskimi določbami ter ji dal možnost, da se kot stranka v postopku izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnica v določenem 60-dnevnem roku organu ni posredovala podatkov o dohodkih, niti se ni zglasila pri upravnem organu, ki je prejel le prijavo pooblastila odvetniške družbe za zastopanje tožnice, brez izjave ali predložitve dokumentacije, ki bi bila podlaga za nadaljnjo obravnavo njenega zahtevka skladno z dopisom prvostopenjskega organa z dne 20. 7. 2012. Tako zaključuje, da je, glede na to, da tožnica v postopku ni predložila dokazov, ki bi izkazovali, da je upravičena do veteranskega dodatka, odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice z odločbo z dne 21. 11. 2012 zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno in po zakonu utemeljeno odločil o tožničini pravici do zdravstvenega varstva. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, da so dohodki tožnice višji kot 497,15 EUR, zaradi česar ni prejemnica veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je odločil v skladu z določbami ZUJF.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila z izpodbijano odločbo odvzeta pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne cene storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki ji je bila priznana na podlagi 6. in 15. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) z uradnim zaznamkom z dne 9. 12. 1997. Glede na to, da je upravni organ z navedenim uradnim zaznamkom že pravnomočno odločil o njeni pravici do plačila stroškov dodatnega zdravstvenega zavarovanja, meni, da se postopek po uradni dolžnosti sploh ne bi smel uvesti in upravni organ odločb, ki jih utemeljuje na ZUJF, ne bi smel izdati. Navedeni uradni zaznamek je namreč postal materialno pravnomočen. V konkretnem primeru gre tako za retroaktivno učinkovanje ZUJF v tožničino škodo. Pri tem se sklicuje na 158. člen Ustave, v katerem je določeno načelo pravnomočnosti, od spoštovanja katerega je odvisna pravna varnost. Meni, da so določbe ZUJF, ki v 100. in 101. členu spreminja 6. in 15. člen ZVV, krivične in diskriminatorne ter posledično v nasprotju z Ustavo, saj prizadevajo le vojne veterane in vojne invalide, medtem ko osebam s statusom žrtve vojnega nasilja ta pravica ni bila odvzeta. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano ter drugostopenjsko odločbo odpravi in odloči, da je upravni organ tudi od 1. 1. 2013 dalje dolžan za tožnico plačevati zneske za zdravstveno varstvo na podlagi uradnega zaznamka z dne 9. 12. 1997 ter da ji je dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe plačati znesek za zdravstveno varstvo od 1. 1. 2013 pa do pričetka plačevanja tega varstva za tožnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe dalje s procesnimi obrestmi od zakonskih zamudnih obresti, ter da ji je toženka dolžna povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

V pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2013 je tožnica sodišču predlagala, da vloži pobudo za oceno ustavnosti določb ZUJF.

Sodišče je s sklepom I U 1936/2012 z dne 13. 2. 2013 predmetni postopek prekinilo in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo, zato se predmetni postopek nadaljuje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen odvzem pravice do zdravstvenega varstva tožnici kot vojni veteranki na podlagi določb ZUJF, ki spreminja ZVV med drugim v delu, ki ureja pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva. Ne ugovarja pa tožnica v upravnem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, torej da so njeni dohodki višji kot 497,15 EUR, zaradi česar ni prejemnica veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po 8. in 9. členu ZVV.

Prvi odstavek 15. člena ZVV po uveljavitvi ZUJF vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja. ZUJF je dodatno zaostril pogoje za pridobitev navedene pravice, in sicer tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV (100. člen ZUJF). Ta sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let, kot je veljalo pred uveljavitvijo ZUJF.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnica. Določba prvega odstavka 231. člena določa, da upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, se ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Določba drugega odstavka 231. člena ZUJF pa določa, da upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada.

V zvezi z v zahtevi za oceno ustavnosti z dne 13. 2. 2013 uveljavljano kršitvijo 155. člena Ustave Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi z dne 14. 11. 2013 zaključuje, da izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013. Ob izdaji ustreznih odločb, sprejetih na podlagi spremenjene ureditve, torej posega v položaj vojnih veteranov, opredeljen v 231. členu ZUJF, za naprej. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave (8. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

Glede v zahtevi za oceno ustavnosti zatrjevane kršitve 2. člena Ustave pa Ustavno sodišče zaključuje, da je ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Izpodbijana ureditev upošteva tudi zahtevo po sorazmerni razporeditvi bremena na različne kategorije prebivalcev. Zakonodajalec je pogoje za pridobitev obravnavane pravice spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, torej tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Drugim, ki jim po novi ureditvi pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine (10. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

Glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča ter ob tem, da dejansko stanje, t.j. da tožničini dohodki presegajo 497,15 EUR, ni sporno, kar pomeni, da tožnica ni prejemnica veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, sodišče glede na zgoraj citirane določbe ZUJF in ZVV zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.