Jedro

Zadeva, v kateri tožeča stranka prosi za dodelitev BPP, je očitno nerazumna. Zahteve za varstvo zakonitosti namreč ne more vložiti tožeča stranka sama, take zahteve pa na njen predlog tudi ne bi moglo vložiti pristojno Državno tožilstvo, saj se je v zadevi rok za vložitev zahteve že iztekel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 14. 1. 2014 podala zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sicer za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča opr. št. R 11/2013 z dne 15. 4. 2013. Tožena stranka je po tem, ko je ugotovila, da tožeča stranka sama ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti in da je že potekel rok iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v katerem bi Državno tožilstvo lahko vložilo tako zahtevo zaključila, da je zadeva v kateri prosi tožeča stranka za dodelitev brezplačne pravne pomoči nerazumna, saj prosilec nima možnosti za uspeh, zato je zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v skladu z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP vlogo tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke. V tožbi navaja, da okoliščine, ki jih v izpodbijani odločbi navaja tožeča stranka niso resnične. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih bi moralo o ugovoru zoper sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu odločati Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Navaja, da je invalid in prava neuka stranka, ki so ji bile z ravnanjem sodišč kršene osebnostne pravice in pravica do človekovega dostojanstva. Sodišču očita tudi zavlačevanje postopka, zaradi katerega naj bi ji nastajal nesorazmerno velik dolg. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrže kot prepozno, oziroma jo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je bila tožeči stranki izpodbijana odločba vročena 5. 2. 2014. Tožeča stranka je tožbo vložila s priporočeno pošto z dne 7. 3. 2014 na sedež Upravnega sodišča RS v Ljubljani. Glede na navedeno je tožbo vložila pravočasno, v skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je 24. člen ZBPP, ki določa objektivne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, na podlagi katerih sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. V konkretnem primeru želi tožeča stranka brezplačno pravno pomoč za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep tožene stranke opr. št. R 11/2013 z dne 15. 4. 2013, s katerim se je izrekla za stvarno nepristojno sodišče za odločanje o ugovoru tožeče stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. Dn 29181/2013 z dne 7. 2. 2013 in odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani, centralno vložišče za zemljiškoknjižne zadeve. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je zoper navedeni sklep tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče dne 12. 9. 2013, kot neutemeljeno zavrnilo. Zoper navedeni sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča pa je vložila revizijo, ki jo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 29. 11. 2013 zavrglo.

Upoštevaje določila 385. člena ZPP lahko Državno tožilstvo zoper pravnomočno sodno odločbo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od pravnomočnosti sodne odločbe. Glede na zgoraj navedeno tožeča stranka sama ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, take zahteve pa na predlog tožeče stranke tudi ne bi moglo vložiti pristojno Državno tožilstvo, saj je v zadevi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iztekel 12. decembra 2013. Glede na navedeno je tožena stranka utemeljeno v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP prošnjo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno, saj je zadeva, v kateri tožeča stranka prosi za brezplačno pravno pomoč očitno nerazumna, saj so pričakovanja oziroma zahtevek tožeče stranke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Ugovori, ki jih ima tožeča stranka glede vodenja postopka v zadevah, ki niso predmet tega postopka, ne morejo vplivati na odločitev sodišča. V ostalem delu sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba na zakonu utemeljena.