Jedro

Glede na določbe splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska toženke, po katerih se šteje, da je tožnik pod vplivom alkohola tudi v primeru, če se po nesreči izmakne preiskavi oz. možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti, je tožnik, ki nesporno ni počakal na kraju nezgode na prihod policistov tisti, ki mora izpodbiti to domnevo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora toženka povrniti tolarsko protivrednost zneska 1.145.200 ITL po tečaju na dan plačila z zamudnimi obrestmi na ITL od 22.9.1993 dalje ter 127.625,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1993 dalje, kar se zmanjša za 8.953,00 SIT. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženki 267.125,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje. S sklepom, zoper katerega se stranki nista pritožili pa je vzelo umik tožbe za znesek 8.953,00 SIT na znanje in v tem delu postopek ustavilo. Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožnik. V obširni laični pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in najprej povzema razloge, s katerimi je sodišče druge stopnje razveljavilo prvo (ugodilno) sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je po njegovem mnenju utemeljitev gradilo na insinuaciji toženca, navedeni v pritožbi z dne 11.6.2001. Toženka teh dejstev ni dokazala, temveč jih je parafrazirala z izrazi kot so prvič: izvedbeni dokazi - dokazana dejstva, brez dokazov, drugič: tožnik onemogočil preizkus alkotesta in ... V nadaljevanju se sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje z dne 8.5.2001 in v zvezi s tem navaja, da sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati neimenovanih očividcev, navedenih v predlogu za uvedbo postopka o prekršku, kateri naj bi videli, da je vozil pod močnim vplivom alkohola. Tožnik ni z ničemer onemogočil preizkusa alkoholiziranosti. Vzrok zapustitve kraja nesreče je utemeljil z izjavami prič, navedenih v zapisu sodbe z dne 8.5.2001. V tej sodbi je sodišče tudi pravilno ocenilo izjavo priče S. Tudi priča B. je poudarila, da ni pristojna za oceno alkoholiziranosti in je zaključila z izjavo, da naj bi tožnik pred nenadnim zasukom vozil normalno. Udeleženec nesreče je torej videl pravilno vožnjo tožnika, neimenovani in nedokazani očividci pa naj bi videli nekajminutno vožnjo osmic, kar je irelevantno, saj se nesreča ni dogajala nekaj minut. Slučajni očividci pa naj bi vsi videli, da je to tožnik. Tudi policista, ki sta obravnavala nesrečo o nezgodi nista vedala ničesar povedati. Pri tem se postavlja dvom, kdo je skoraj po treh mesecih sestavil predlog sodniku za prekrške. Toženec se v ugovoru sklicuje na navedbo Policije PP Koper, da so tožniku predočili prekršek, datum in kraj ni naveden, kar je tožnik brez pomisleka potrdil, vendar se utemeljeno dogodkov po nesreči v celoti ni spominjal ter tudi to sodnik za prekrške ni ocenil za potrebno obravnavo. Toženec je večkrat ponavljal zapis policije, da je po izjavah očividcev tožnik vozil pod močnim vplivom alkohola. Poimensko navedeni očividci na zaslišanju (nihče) niso potrdili dejstev o alkoholiziranosti. Prevečkrat se ponavlja izrečena nedokazana izjava očividcev, da je voznik vozil močno vinjen. Takšne navedbe so grobe insinuacije, saj se to lahko ugotovi le z zakonom predpisanim postopkom. Mešanje razlage toženca, da je voznik avtomatično vinjen, če se izogne preizkusu, je zmotna uporaba materialnega prava. To je le ena negativnih določb zavarovalnice pri sklepanju zavarovalne police. Toženec poskuša spretno ustvariti slabo mnenje o tožniku, ko povzema zapis policije, da je nekaj minut pred navedeno nezgodo, tožnik vozil osmice. Pravno nevzdržno je strokovno ugotavljanje s pravno izobrazbo glede možnosti telesnih poškodb udeležencev v nesreči. Za primerjavo naj bo padec pravosodnega ministra pri vožnji s kolesom, strokovno mnenje o človeških poškodbah pri nesreči lahko zapišejo le ljudje z medicinsko izobrazbo. Izjave prič, da tožnik ni imel vidnih telesnih poškodb ter vidnih krvavitev pa še ne pomeni, da niso možne notranje manjše ali večje poškodbe. Praksa je pokazala, da celo v bolnišnici niso pravočasno ugotovili notranjih poškodb in je zato pacient lahko tudi podlegel poškodbam. Tožnik je jasno izpričal, da se je po nesreči počutil omotičen in ga je obhajala slabost. Priča B. je izjavil, da je deloval živčen, kar je vsekakor lahko v povezavi z udarcem v glavo, kot je tožnik sam povedal in si je brisal kri v nosu. Njegova mati - medicinska sestra pa je potrdila, da je bilo posledično že medicinsko ugotovljeno dejstvo, da tožnik ob pogledu na kri v trenutku pade v omedlevico in v takem stanju je baje V. R. ki je ostal pri avtu do prihoda policije, organiziral prevoz tožnika v prepričanju, da potrebuje pomoč. Ukrep, ki ga je mati izvedla, je popolnoma v skladu z medicinsko prakso in posvetom z zdravnikom. Možnost za podrobno strokovno razlago o tožnikovih težavah glede posledičnih slabosti je imelo sodišče in toženec dne 8.10.2002, ko je na razpravo na zahtevo toženca bil povabljen osebni zdravnik tožnika dr. V., vendar je sodišče samo preverjalo, če je tožnik oz. mati po telefonu javila njemu, kar je zdravnik razumljivo negiral, ker ni bil takrat dežurni zdravnik. Mati je očistila sinu nosno votlino in poklicala dežurnega zdravnika v Zdravstveni dom (kjer je delala zadnjih 30 let pred upokojitvijo) in ne dr. V., ki ni v telefonskem imeniku (sodišče naj preveri) in nikomur ne zaupa telefona za privatne zdravstvene potrebe, tudi D.Z. ne, čeprav sta bila cca. 10 let tesna sodelavca v Obratni ambulanti v Delamarisu. Sodišče zato v navedbi z dne 8.10.2002 (stran 4, 2. odst.) neargumentirano ugotavlja, da ne verjame izpovedi tožnika in njegove matere glede okoliščin, zaradi katerih je bil odpeljan in ni zbežal s kraja nesreče. Sodišče tudi zmotno ugotavlja, da zaslišani dr. V. ni bil konkretno vključen v zadevo, ker pač ni bil tistega dne dežurni zdravnik, temveč ga predlaga kot priča toženec, nihče pa od prisotnega zdravnika ni zahteval razlage, kako je glede težav pri tožniku v primeru krvavitve in posledično omedlevosti. Nezavarovan avto po nesreči in nudenje dokumentov je dokazano in zapisano, da je v avtu počakal policijo V. R., domnevno znanec K. in nudil že prej vse podatke drugemu udeležencu. Toženec ni z ničemer dokazal izmišljeno izjavo tožnika ter s tem posega v njegovo osebnost, saj je tožnik dal izjavo pod prisego ter je pristojno sodišče, da ugotavlja lažno pričanje, vendar z nedvoumnimi dokazi. Vse kar je tožnik argumentiral v tej pritožbi od tč. 1. do 20.(ki jih sodišče v obrazložitvi ni v celoti povzelo, saj se v pretežnem delu nanašajo na razveljavljeno sodbo), so dokazi oz. izjave prič nahajajo v zapisu sodbe P 201/94 in ponovno v sodbi P 291/02. S temi dokazi so ovržene tudi neutemeljene ugotovitve višjega sodišča z dne 17.7.2002. Predlaga razveljavitev sodbe. Pritožba ni utemeljena. Tožnik je v tej pravdi vtoževal zavarovalnino po pogodbi o kasku zavarovanju. Med strankama ni sporno, da je bil njegov osebni avtomobil poškodovan v prometni nezgodi dne 13.7.1993, ki jo je povzročil tožnik. Toženka se je zahtevku upirala s trditvijo, da je toženec izgubil zavarovalne pravice, ker je vozil pod močnim vplivom alkohola ter da se je po nesreči izmaknil preiskavi oz. možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, ker je zapustil kraj prometne nezgode. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr.št. P 201/94 z dne 8.5.2001 tožbenemu zahtevku ugodilo, na pritožbo tožene stranke pa je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v novem sojenju pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik zapustil kraj nezgode pred prihodom policistov in se izognil preiskavi oz. ugotavljanju alkoholiziranosti. Samo dejstvo, da tožnik ni pričakal na prihod policistov, med strankama niti sporno, sporno pa je, zakaj je to storil. Tožnik je zatrjeval, da je bil v nezgodi poškodovan in so ga prijatelji odpeljali domov, ker je njegova mama medicinska sestra, toženka pa, da je to storil, da bi se izognil preiskavi oz. možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva za odločitev, pri sojenju ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Pritožnik s svojo pritožbo ni uspel omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na določbe splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-91 toženke, konkretno 2./d točke 1. odst. 10. čl. omenjenih pogojev, po katerih se šteje, da je tožnik pod vplivom alkohola tudi v primeru, če se po nesreči izmakne preiskavi oz. možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti, je tožnik, ki nesporno ni počakal na kraju nezgode na prihod policistov tisti, ki mora izpodbiti to domnevo. Tega pa po mnenju sodišča prve stopnje, s katerim se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, ni uspel storiti. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je zato izgubil zavarovalne pravice. Glede na to so vse pritožbene navedbe o njegovi nealkoholiziranosti nepomembne, neuspešno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na razloge razveljavljene sodbe ter polimiziranje z odločitvijo višjega sodišča v zadevi I Cp 712/2001. Kar se tiče priče dr. V. pa naslednje: Zaslišanje te priče je najprej (na glavni obravnavi dne 19.1.2001, list.št. 38 spisa) predlagal prav tožnik in sicer v zvezi z navedbami, da je njegova mama poklicala svojega zdravnika, ki je dal navodila, kaj storiti. Zaslišani zdravnik teh dejstev ni potrdil. Pritožbene navedbe, da je tožnikova mati poklicala dežurnega zdravnika v zdravstveni dom Izola in ne dr. V. pa so nedopustne pritožbene novote, in kot take neupoštevne (čl. 337. ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).