Jedro

Kdaj naj bi toženec tekom pravdnega postopka (v smislu vseh za to potrebnih predpostavk predvidenih v določbah OZ) jasno uveljavljal oziroma se ustrezno (to je konkretizirano) skliceval na materialno-pravni ugovor pobota, ni razvidno. Povsem splošno sklicevanje na okoliščino, da so se finančne obveznosti med pravdnima strankama tekom poslovnega razmerja „zapirale“ tudi z medsebojnimi kompenzacijami, v tem oziru ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15.7.2016: - odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 183075/2014 z dne 31.12.2014 v veljavi v I. točki izreka, tako da je toženec dolžan tožnici v roku 15-ih dni plačati znesek 7.727,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 79,35 EUR od dne 30.8.2014, od zneska 2.344,90 EUR od dne 2.9.2014, od zneska 1.651,11 EUR od dne 2.9.2014, od zneska 25,16 EUR od dne 5.9.2014, od zneska 276,92 EUR od dne 9.9.2014, od zneska 61,85 EUR od dne 13.9.2014, od zneska 305,24 EUR od dne 21.9.2014, od zneska 2.666,14 EUR od dne 29.9.2014 in od zneska 316,59 EUR od dne 4.10.2014 dalje do plačila; v presežku, in sicer glede plačila 70,40 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pa je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo (vse 1. točka izreka), - odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 183075/2014 z dne 31.12.2014 v veljavi v III. točki izreka, tako da je toženec dolžan povrniti tožnici izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9 - dne po vročitvi sklepa o izvršbi, to je od dne 14.1.2015 dalje, in nadaljnje stroške pravdnega postopka v znesku 1.347,25 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper prvi odstavek 1. točke in 2. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Navaja, da je v postopku uveljavljal t.i. materialni pobotni ugovor, saj naj bi že v ugovoru ter nato kasneje v sodnem postopku zatrjeval, da je terjatev tožnice prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo oziroma nato dopolnitvijo tožbe. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj pomeni materialno pobotanje. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da pogoji za pobot terjatve niso podani, in sicer zato ker navedenega toženec ni uveljavljal s pobotnim ugovorom, prav tako pa naj ne bi bili podani razlogi za materialni pobot. Sodišče svoje ugotovitve ne obrazloži, zaradi česar je sodba pomanjkljiva tako, da se je ne da preizkusiti. Predvsem se sodba ne izreče o dejstvu, da tožnica sama potrjuje, da so se medsebojne terjatve in obveznosti zapirale s kompenzacijami in da je tožnica tožencu dolžna še plačati 1.001,96 EUR. Toženec je tožnici izdal račun, zaradi česar so navedbe sodišča, da navedeni znesek ni mogel biti plačan, ker toženec ni izdal račun, protispisne. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je bilo nesporno ugotovljeno, da so bile terjatve vzajemne, istovrstne in zapadle že pred vložitvijo izvršilnega postopka. Zato je terjatev tožene stranke ugasnila že pred vložitvijo izvršilnega predloga v nesporno priznani višini 1.001,96 EUR. Sodišče prve stopnje je prav tako zmotno ugotovilo dejansko stanje glede postavk zavrnjenega računa toženca in opravljanje dodatnih del. Tako nepravilno ugotavlja, da iz dokumentacije, predložene v predmetni zadevi, izhaja, da je tožnica naročniku zaračunala tista dodatna dela in v enakem obsegu, kot jih je priznala tožencu. Takšnega svojega stališča sodišče ne obrazloži, zaradi česar ga ni moč preveriti. Posledično je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče nekritično pri presoji postavk zavrnjenega računa sledi navedbam tožnice, pri tem pa se ne opredeli do toženčevih navedb, da je dejstvo, da ne gre za enaka dela, kot so bila že zaračunana, razvidno konec koncev tudi iz gradbenega dnevnika. Sam je v vlogi primeroma navajal vgradnjo filca in čepaste folije, ki je bila izvedena šele dne 18.8.2014 in tako ni mogla biti zaračunana z računi, izdanimi pred tem datumom. Na podlagi česa je sodišče prišlo do zaključka, da so navedena dela zajeta v točki 9 končnega obračuna in poravnana v okviru zneska 95.220,00 EUR, ni jasno, saj je sodba v tem delu v celoti neobrazložena in se je zato ne da preizkusiti. Enako velja tudi za postavko N. pred namazi in nanos D. plasta ter na postavko 1 in 2, to je pobiranje travnih plošč, izkop humusa, dobava zračnikov v kleti in montaža, Dobava praporjev in montaža, popravilo ograj v kleti. Sodba je protispisna v delu, ko pojasnjuje, da toženec do plačila za dodatno delo ni pridobil predhodnega pisnega soglasja in da se zato le-ta ne priznajo. Do takšnega zaključka je sodišče prišlo ne glede na izpovedbo priče A. A. (katerega izjavo pritožba omenja, in sicer se sklicuje na 23. stran prepisa zapisnika). Glede na dogovor med strankama, da medsebojne obveznosti in terjatve zapirata z medsebojnimi kompenzacijami in da se le-te medsebojno pobotavata, je v okviru materialnega pobotnega ugovora pomembna tudi utemeljenost računa tožene stranke, katerega je tožeča stranka neutemeljeno zavrnila. Obrazložitev sodbe je tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej ugotavlja, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče, vendar da tožena računa ni izdala. Po drugi strani pa račun tožene stranke v celoti brez obrazložitve zavrne kot neupravičen.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kdaj naj bi toženec tekom pravdnega postopka(1) (v smislu vseh za to potrebnih predpostavk predvidenih v določbah OZ(2)(3)) jasno uveljavljal oziroma se ustrezno (to je konkretizirano) skliceval na materialno-pravni ugovor pobota,(4) ni razvidno. Povsem splošno sklicevanje na okoliščino, da so se finančne obveznosti med pravdnima strankama (kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) tekom poslovnega razmerja „zapirale“ tudi z medsebojnimi kompenzacijami, v tem oziru ne zadostuje. Kakor to pojasnjuje sodišče prve stopnje oziroma je razvidno iz listin, ki se nahajajo v spisu (glej npr. priloge A35 - A38), so se (namreč) tudi te kompenzacije izvajale na podlagi predlogov, v katerih je bilo jasno navedeno kateri zneski in po katerih dokumentih se „zapirajo“. Upoštevajoč, da toženec ustreznega (to je jasnega oziroma celostno konkretiziranega) materialno-pravnega ugovora pobota glede zneska 1.001,96 EUR(5) ni podal,(6) v zvezi s tem podanemu pritožbenemu navajanju ni moč slediti, očitek, da sodišče prve stopnje svojih zaključkov (ugotovitev) ni obrazložilo (in da se odločitve zato ne da preizkusiti) oziroma da je nepravilno uporabilo materialno pravo, pa neutemeljen.(7)

6. Ker torej toženec potrebnih (konkretnih) trditev glede materialno-pravnega (izvensodnega) pobota zneska 1.001,96 EUR ni podal, je pritožbeno izpostavljanje, da navedeni znesek omenja tudi tožnica, oziroma da je slednja sama navajala, da so se medsebojne terjatve zapirale s kompenzacijami, brezpredmetno.(8) Iz istega razloga enaka ugotovitev velja za pritožbeni očitek o protispisnosti navedbe sodišča prve stopnje, da omenjeni znesek ni mogel biti plačan, ker toženec ni izdal računa. Navajanje, da naj bi bile terjatve vzajemne, istovrstne in zapadle že pred vložitvijo izvršilnega postopka (zaradi česar naj bi terjatev v višini 1.001,96 EUR ugasnila že pred vložitvijo izvršilnega predloga), pa je ne le presplošno, ampak tudi sicer novo (prvi odstavek 337. člena ZPP(9)) in že zato neupoštevno.

7. Zakaj naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da iz dokumentacije, predložene v predmetni zadevi, izhaja, da je tožnica naročniku zaračunala tista dodatna dela in v enakem obsegu, kot jih je priznala tožencu, napačna, pritožba ne pojasni. Ker obenem ne uspe pojasniti niti, zakaj naj bi bila omenjena okoliščina za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane sodbe bistvena, ni mogoče slediti niti očitku o neobrazloženosti (oziroma nadaljnjim povsem splošnim očitkom o nepravilno/nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter zmotno uporabljenem materialnem pravu). Iz katerih razlogov je glede vprašanja (ne)utemeljenosti toženčevega računa sledilo tožničinim trditvam, je sodišče prve stopnje natančno (obširno) obrazložilo.(10) Upoštevaje, da je bilo tudi toženčevo v postopku na prvi stopnji podano navajanje, da ne gre za enaka dela, kot so bila že zaračunana (kar naj bi bilo razvidno tudi iz gradbenega dnevnika), premalo konkretno, je očitek, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, neutemeljen.(11)

8. Ker sodišče prve stopnje glede dobave filca, čepaste folije in vgradnje ugotavlja „zgolj“, da so (ta dela) zajeta v končnem obračunu(12),(13) oziroma poravnana v okviru zneska 95.220,00 EUR, bi moralo biti pritožbeno izpostavljanje, da so bila omenjena dela izvedena šele dne 18.8.2014 in da niso mogla biti zaračunana z računi, izdanimi pred tem datumom, bolj pojasnjeno. Enako velja za očitek o protispisnosti zaključka sodišča prve stopnje, da toženec za dodatna dela predhodnega pisnega soglasja tožnice ni pridobil. S protispisnostjo (v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) imamo opraviti takrat, ko sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev napačno povzame vsebino listine, izpovedbe prič oziroma drugih dokazov, in ne, ko to vsebino bodisi napačno tolmači, na njeni podlagi napravi napačne zaključke ali ko (kot to v konkretnem primeru očitno meni pritožba) določenega dokaza (ustrezno) ne upošteva. Ob tem, da sodišče prve stopnje (izrecno) govori o predhodnem pisnem soglasju, te ugotovitve ne izpodbije niti sklicevanje na izpovedbo priče A. A. (ki jo omenja pritožba). Ker omenjeno sodišče tudi ne ugotavlja, da naj bi znesek 1.001,96 EUR „izhajal“ iz računa št. 07/2014, ni nobenega nasprotja z njegovim nadaljnjim zaključkom, da terjatev po omenjenem računu ne obstoji.(14) Z ozirom na okoliščino, da pritožbenemu sklicevanju na izvensodni pobot (iz predhodno omenjenih razlogov) ni bilo moč slediti, je takšno zatrjevanje obstoja nasprotja tudi sicer nebistveno.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Oziroma v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (3): Glej predvsem določbe 311. - 313. člena OZ.

Op. št. (4): Torej ugovor, v okviru katerega bi bile jasno (točno) konkretizirane tako terjatve (vključno z njihovo zapadlostjo), ki naj bi se (izven pravde) pobotale, kot tudi sama izjava, ki naj bi jo v zvezi s tem (izven pravde) podal. Op. št. (5): Ki ga sicer omenja tudi tožnica.

Op. št. (6): To je ni podal (konkretnih) trditev, kdaj naj bi v zvezi z njim izven pravde podal izjavo o pobotu in s katero tožničino nasprotno terjatvijo naj bi se ta pobotal. Op. št. (7): Sodišče prve stopnje namreč v zvezi s tem ni omenjalo le vložitve nasprotne tožbe oziroma (procesnega) ugovora pobota kot načina prenehanja medsebojnih terjatev, ampak je tudi izrecno poudarilo, da je zunajsodni pobot (kot način prenehanja terjatve) mogoč le ob izpolnitvi vseh materialnopravnih pogojev za pobot oziroma v skladu z določbami 311. – 318. člena OZ (v nadaljevanju pa tudi, da ti pogoji zaradi neobstoja terjatve po računu št. 07/2014 v obravnavanem primeru niso podani). Vse te (upoštevaje omenjeno relevantno materialno-pravno podlago) potrebne konkretne trditve pa so (kot je bilo poudarjeno) v tej zadevi izostale.

Op. št. (8): Tožničine trditve o kompenzaciji so bile podane na splošni (to je načelni) ravni. Poleg tega (kot je bilo predhodno omenjeno) je iz listin v spisu (priloge A35 - A38) razvidno, da se je kompenzacija vršila na temelju konkretno opredeljenih predlogov. Zato (načelno) strinjanje pravdnih strank, da so se medsebojne terjatve „zapirale“ na tak način, glede tovrstnega upoštevanja računa (na katerega se nekonkretizirano sklicuje pritožba) ne zadostuje.

Op. št. (9): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (10): Zaradi česar pritožbenemu očitku o nekritičnem sledenju tožničinim navedbam ni moč pritrditi.

Op. št. (11): Do presplošnih trditev se namreč ustrezno (to je konkretno) ni moč opredeliti.

Op. št. (12): Ki je z dne 14.10.2014 (glej prilogo A48).

Op. št. (13): Sodišče prve stopnje se v zvezi z omenjenim zaključkom sklicuje na obračun, torej na listinski dokaz (glej prilogo A48), zaradi česar pritožbeni očitek o neobrazloženosti ni prepričljiv. Ker je tudi glede ostalih postavk računa 07/2014 konkretno pojasnilo, zakaj je sledilo tožnici oziroma zakaj ni sledilo toženčevim navedbam, enaka ugotovitev velja tudi za v tem oziru podan pritožbeni očitek.

Op. št. (14): Glej predzadnjo stran obrazložitve izpodbijane sodbe.