Jedro

Spor o veljavnosti postopka razrešitve predsednika politične stranke je spor iz civilnopravnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke, ter sklep sodišča prve stopnje v doslej nerazveljavljenem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka uveljavljala, da se ugotovi, da je bila tožena stranka dne 13.2.1993 razrešena s funkcije predsednika politične stranke, da ji zato mora tožena stranka vrniti vso dokumentacijo, žig in pooblastila za razpolaganje z žiro računom ter ji plačati znesek, ki se je na žiro računu stranke natekel od 13.2.1993 dalje. Prav tako je zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo, sklep sodišča prve stopnje je razveljavilo glede odločitve o izročitvi žiga ter v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, sicer pa je izpodbijani sklep potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodišču druge stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker je odločilo, da sodišče ni pristojno za odločanje o sporu, ali je toženec predsednik tožeče stranke, pri odločitvi o vrnitvi žiga pa napotuje prvostopenjsko sodišče, da predhodno razčisti, ali je tožena stranka član in predsednik stranke. Nadalje povdarja, da tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je bila tožencu na kongresu 30.1.1993 izglasovana nezaupnica, ne zahteva pa, da naj se ugotovi, ali je toženec predsednik stranke, ali ne. Za takšne zahtevke pa je pristojno sodišče. V upravnem postopku tega problema ni možno reševati. Zatrjuje še, da ne more precizirati, katere dokumente in dosjeje poseduje tožena stranka. Celoten arhiv in dokumentacija je bila odnešena s sedeža stranke. Prav tako ne more precizirati zneska sredstev na žiro računu, ker do teh podatkov nima dostopa. Nadalje tožeča stranka pojasnjuje, da na kongresu stranke dne 26.6.1993 ni bila ustanovljena nova stranka, temveč je prišlo do združitve tožeče stranke z drugo stranko, in vzroke za takšno ravnanje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija je utemeljena.

V konkretnem primeru tožeča stranka med drugim zahteva, da se ugotovi, da je bil toženec razrešen s funkcije predsednika tožeče stranke. Ta del zahtevka utemeljuje s trditvijo, da je bil na zahtevo območnih odborov in šestih poslancev tožeče stranke sklican izredni kongres politične stranke. Tega naj bi se udeležili predstavniki 32 območnih odborov in pet poslancev stranke, skupaj naj bi bilo prisotnih 82 delegatov. Na tem izrednem kongresu naj bi bil sprejet novi statut tožeče stranke. Poleg tega naj bi bila izglasovana nezaupnica tožencu kot predsedniku tožeče stranke.

Gre tedaj za spor o veljavnosti postopka razrešitve toženca s funkcije predsednika politične stranke.

Iz podatkov spisa (l.št. 23) izhaja, da je tožeča stranka vpisana v register političnih strank. To pomeni, da je pravna oseba (2. odst. 9. čl. Zakona o političnem združevanju) in sicer pravna oseba zasebnega prava (8. čl. Zakona o političnem združevanju). Zanjo je, tako kot za vse pravne osebe, značilna določena formalna struktura. V prvi vrsti je to notranja organizacija, ki določa organe politične stranke. Ti so za funkcioniranje politične stranke kot pravne osebe neobhodno potrebni. Enako pomemben je zato tudi postopek imenovanja oz. izvolitve ali razrešitve članov organov politične stranke. Prav za spor o veljavnosti postopka razrešitve predsednika tožeče stranke pa v konkretnem primeru gre.

Ena izmed značilnosti civilnopravnega razmerja je prirejenost subjektov. Razmerju tožeče stranke do toženca glede vprašanja veljavnosti njegove razrešitve s funkcije predsednika tožeče stranke kot politične stranke takšne narave ne gre odrekati, saj je, kot je bilo že zapisano, tožeča stranka pravna oseba zasebnega prava. To pa, upoštevaje ob tem tudi že omenjeni pomen postopka oblikovanja organov politične stranke kot pravne osebe, po presoji revizijskega sodišča zadostuje za uvrstitev obravnavanega primera med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij", o katerih se odloča v pravdnem postopku, saj poseben zakon ne določa za tovrstne spore pristojnosti drugega sodišča ali državnega organa (1. čl. ZPP).

Odločitvi sodišč druge in prve stopnje, da spor o veljavnosti postopka razrešitve toženca s funkcije predsednika tožeče stranke ni civilnopravni spor, ki bi izviral iz "civilnopravnega razmerja" (1. čl. ZPP), sta ob povedanem po presoji revizijskega sodišča materialnopravno nepravilni saj sta sodišči zmotno presodili pravno naravo tožbenega zahtevka. Zato se sodišči nista ukvarjali z nadaljnjimi za odločitev pomembnimi dejanskimi okoliščinami. Dejansko stanje je ostalo tako nepopolno ugotovljeno. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP.

Že je bilo zapisano, da tožeča stranka zatrjuje, da je bil toženec razrešen na izrednem kongresu tožeče stranke. Na tem kongresu naj bi bil sprejet tudi novi statut tožeče stranke. Tožena stranka pa temu oporeka. Ker ne Zakon o političnem združevanju ne Zakon o društvih (Ur.l. SRS 37/74) ne določata, katere organe mora imeti pravna oseba, ustanovljena po omenjenih zakonih, bi morali biti le-ti, vključno s postopkom njihovega sklicevanja in odločanja, urejeni s pravili politične stranke. Zato bo potrebno ugotoviti, kaj določa prvotni statut tožeče stranke, t.j.statut, ki je bil podlaga za ustanovitev tožeče stranke o izrednem kongresu: ali je to sploh organ tožeče stranke, in če je, način sklicevanja izrednega kongresa. Ugotoviti bo nadalje potrebno, kaj določa prvotni statut o možnosti spreminjanja le-tega in o razrešitvi organov tožeče stranke. Presoditi bo potrebno tudi pomen Pravilnika o strukturi in ustroju tožeče stranke z dne 20.11.1992. Če bi se ugotovilo, da statut ni bil spremenjen tako, kot je določal prvotni statut tožeče stranke, bo potrebno presoditi pomen "novega statuta", ki naj bi bil sprejet 13.2.1993. Prav tako bo potrebno odgovoriti na vprašanje posledic, če prvotni Statut in Pravilnik z dne 20.11.1992 nista predvidevala možnosti razrešitve s funkcije predsednika tožeče stranke.

Ker odločanje o sporu, ali je bil toženec veljavno razrešen s funkcije predsednika tožeče stranke, spada v sodno pristojnost, pa bo v nadaljevanju postopka potrebno razčistiti tudi, ali so v konkretnem primeru podane ostale procesne predpostavke.

Tako bo predvsem potrebno razčistiti vprašanje zastopanja tožeče stranke. S tem se revizijsko sodišče ob reševanju revizije ni ukvarjalo, ker je v primeru, ko je tožba oz. del tožbe zavržen zaradi tega, ker zadeva ne spada v sodno pristojnost, najprej potrebno odločiti o tem. Šele, ko je preizkus pokazal, da je zadevo vendarle potrebno obravnavati v pravdnem postopku, bo potrebno odločiti, ali so podane ostale procesne predpostavke, med drugim tudi tiste, ki se tičejo strank. To pa je v prvi vrsti vprašanje zastopanja tožeče stranke. Odgovor je odvisen od presoje, kakšen pomen ima zatrjevana razrešitev toženca s funkcije predsednika stranke. V tem pa je jedro obravnavanega primera. O tem doslej sodišči nista zavzeli stališča. Zato tudi potrebnih dejanskih ugotovitev za presojo o tem vprašanju v izpodbijanih sklepih ni.

Iz izpodbijanih sklepov sledi, da sodišči sprejemata pristojnost glede odločanja o izročitvi dokumentacije, denarnih sredstev, ki so se natekla na žiro računu tožeče stranke po 13.2.1993, pooblastil za razpolaganje z žiro računom in žiga tožeče stranke. Vendar pa se tudi tu sodišči doslej nista ukvarjali z vprašanjem pravilnega zastopanja tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč tožbo v tem delu zavrglo, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev, čeprav z drugimi razlogi, potrdilo, razen glede odločitve o delu tožbe, s katerim tožeča stranka uveljavlja izročitev žiga stranke. Obstoj procesne predpostavke pravilnega zastopanja pa je pomemben le, če bi prišlo do meritorne odločitve.

Že je bilo razloženo, da je v konkretnem primeru odgovor na vprašanje obstoja procesne predpostavke pravilnega zastopanja tožeče stranke odvisen od odločitve o jedru spora. Če bi se v nadaljevanju postopka izkazalo, da so trditve o tem, da je bil toženec razrešen s funkcije predsednika tožeče stranke, neutemeljene, potem M. ni mogel nastopati v imenu in za račun tožeče stranke. Ker pa odgovor glede pravilnega zastopanja ne more biti različen za posamezne dele tožbe, o tem pa zaenkrat ni mogoče odločiti, je revizijsko sodišče reviziji v celoti ugodilo ter zadevo v doslej nerazveljavljenem delu vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.