Jedro

Zgolj dejstvo, da se je tudi višje sodišče strinjalo s prvostopenjsko zavrnilo sodbo, še ne pomeni, da so pričakovanja tožnice, povezano z uspehom v revizijskem postopku, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2014/2011 z dne 8. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v obsegu vložitve revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 141/2011 z dne 8. 7. 2011, izdano v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1685/2007 z dne 21. 4. 2010. Organ v obrazložitvi kot razlog za zavrnitev navaja neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), in sicer da prosilka v zadevi nima možnosti za uspeh. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.172.926,06 EUR zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. Zoper sodbo se je pritožila, Višje sodišče v Ljubljani pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Višje sodišče v sodbi med drugim pojasnjuje, da odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oz. kršitve temeljnih civilizacijskih standardov, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Poleg tega je v sodbi tudi ugotovljeno, da v zadevi niso podane predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti, to je protipravnost in vzročna zveza med opustitvijo normiranja postopka osebnega stečaja in zatrjevano škodo. Upravni organ se v celoti strinja z navedenimi razlogi in ne dvomi v sodbo sodišča, zato meni, da tožnica v postopku revizije nima možnosti za uspeh.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se toženka ni opredelila do njene navedbe, da pravdni sodišči obeh stopenj nista obrazložili, zakaj nista upoštevali navedb strank v postopku. V pravdnem postopku je bilo spregledano tudi načelo kontradiktornosti, saj se je sodišče opredelilo do dokaznih navedb ene stranke, medtem ko je navedbe druge zavrnilo, s čimer je kršilo tudi pravico do sodnega varstva. Tožnica se ne strinja niti z ugotovitvijo, da nima možnosti za uspeh, saj obstaja določen odstotek sodb Vrhovnega sodišča, ki pritrdijo revizijam. Poleg tega služba za BPP ni organ, ki bi razsojal in imel merila ter metode za ugotavljanje upravičenosti do postopka revizije. Zato meni, da je bila odločitev o zavrnitvi njene vloge za BPP preuranjena, saj organ ne more razsojati o zadevi z vidika Vrhovnega sodišča. Navaja še, da je vložila tudi vlogo za vložitev ustavne pritožbe, v odločbi pa ni navedeno, zakaj organ o tem ni odločil. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi nezakonit poseg v njeno pravico do pravnega varstva in samo odloči o zadevi. Predlaga oprostitev plačila stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi.

Tožba je utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 24. člena ZBPP je treba pri presoji o upravičenosti prošnje za dodelitev BPP upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati (1. alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja). Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi v primeru, če je pričakovanje prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (3. odstavek istega člena). Ta določba torej od organa ne zahteva presoje, ki je pridržana višjemu ali vrhovnemu sodišču v postopku s pravnimi sredstvi, torej presoje na način, kot da bi sam odločal v zadevi, ampak presojo, ali v zadevi obstoji očiten (na prvi pogled viden) razlog, zaradi katerega prosilec ne more pričakovati, da bo s pravnim sredstvom, kot je to v obravnavanem primeru, uspešen. Taka ugotovitev pa lahko temelji le na primerjavi s podobnimi zadevami (njihovim izidom), pri čemer mora biti pričakovanje tožnice v očitnem nasprotju z izidom v tovrstnih zadevah.

Organ je svoje stališče, da v obravnavni zadevi ni izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP, utemeljil s tem, da se strinja z obrazložitvijo drugostopenjske sodbe, ki jo na kratko povzema, in da nima razlogov, da bi podvomil v sodbo višjega sodišča. Sodišče v zvezi z omenjenimi razlogi izpodbijane odločbe ugotavlja, da zgolj dejstvo, da se je tudi višje sodišče strinjalo s prvostopenjsko zavrnilo sodbo, še ne pomeni, da so pričakovanja tožnice, povezano z uspehom v revizijskem postopku, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Zato je organ, s tem ko je stališče o neizpolnjevanju obravnavanega pogoja za dodelitev BPP oprl na svojo oceno pravilnosti in zakonitosti sodbe višjega sodišča, nepravilno uporabil določbo 3. odstavka 24. člena ZBPP, zaradi česar je ostalo neugotovljeno tudi dejansko stanje.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek (3. odstavek istega člena). Kljub drugačnemu predlogu sodišče ni vsebinsko odločilo o zahtevi za dodelitev BPP (spor polne jurisdikcije). Za to ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, med drugim, ker podatki postopka o dodelitvi BPP ne dajejo zanesljive podlage za odločitev, saj v zadevi dejansko stanje, pomembno za uporabo 3. odstavka 24. člena ZBPP, ni bilo ugotovljeno.

Tožnica je v zadevi predlagala, naj jo sodišče oprosti plačila stroškov tega postopka. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da se v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, torej tudi v upravnem sporu zoper odločbo o BPP, na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa ne plačuje. Ker v postopku niso nastali drugi stroški, ki bi jih bila tožnica dolžna plačati, ni podlage za odločanje o njenem predlogu.