Jedro

Tožena stranka je v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici očitala, da je neupravičeno sklenila prodajno pogodbo za novo motorno vozilo, prodajno pogodbo ožigosala ter v rubriki podpis kupca pogodbo tudi podpisala. Tožnica ni bila upravičena sama skleniti posla (nakup avtomobila) niti je ni zakoniti zastopnik tožene stranke pooblastil za nakup. Z opisanim ravnanjem je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, njeno ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, poneverbe po 209. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2012 nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, do dejanske vrnitve tožeče stranke na delo.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji od dne nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od dne 28. 9. 2012 priznati vse pravice iz delovnega razmerja (priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja) ter ji za čas od dne 28. 9. 2012 do dne izdaje sodbe, obračunati plačo v bruto znesku 2.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 18. v mesecu v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila; v bodoče zapadle bruto plače v znesku 2.320,00 EUR, do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od teh bruto zneskov obračunati in izplačati davke in prispevke iz delovnega razmerja ter tožeči stranki odplačati preostanek - neto plačo; v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti, to je 18. v mesecu za pretekli mesec za plačilo, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“, se zavrne (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter tožnici povrne stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je bila med strankama sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2003. Sodišče prve stopnje se je pri dokazni presoji dejstva individualne pogodbe sklenjene v letu 2003 oprlo zgolj na izpoved toženca, izpovedi tožnice in ostalih dokazil tožnice v zvezi s to trditvijo sploh ni presodilo, poizvedbe pri AJPES pa tudi ni izvedlo. Zakoniti zastopnik B.B. je izpovedal, da njegova in tožničina pogodba o zaposlitvi v letu 2003 nista bili obnovljeni, vsem ostalim delavcem so pogodbe bile obnovljene. Njegova izpoved je nelogična. Iz razloga, ker so se pogodbe morale obnoviti zaradi spremenjene zakonodaje, je logično, da sta se obnovili tudi pogodbi tožnice in B.B. Tožnica je zatrjevala, da so ji bile z novo individualno pogodbo opredeljene dodatne delovne naloge in dana pooblastila. Sodišče se je opredelilo le do trditve o povečanju plače. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede povečanja plače oziroma dohodkov sodišče ni presodilo oziroma upoštevalo listinskih dokazov, ki jih je v spis predložila tožnica, ki izkazujejo povečanje plače v letu 2003 za 933.821,76 SIT neto. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditve, da je bilo v individualni pogodbi tožnice določeno tudi izplačevanje dobička po vsakokratni bilanci ter do trditve, da je bilo v pogodbi opredeljeno nadomeščanje direktorja in uporaba službenega vozila za 24 urno uporabo. Obrazci, ki jih je tožnica vsak mesec posredovala AJPES-u izkazujejo izplačila le dveh individualnih plač (tožnice in zakonitega zastopnika), saj so vsi drugi bili zaposleni po kolektivni pogodbi. Opozarja, da tožena stranka kljub dokaznemu predlogu na predložitev obrazcev, sodišču ni predložila, sodišče pa se ni opredelilo do tega, na kaj kaže nepredložitev obrazcev. Sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri AJPES, kljub dokaznemu predlogu tožnice.

Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je direktor soglašal z nakupom vozila oziroma tožnico pooblastil za nakup vozila. Sodišče se do izpovedi tožnice ni opredelilo. V razlogih sodbe sodišče ugotavlja, da je tožnica ob zaslišanju izpovedala, da sta se z zakonitim zastopnikom že v letu 2010 dogovorila, da si bo tudi tožnica na račun tožene stranke kupila nov avto. Na podlagi izpovedi je sodišče zaključilo, da tak dogovor, četudi je obstajal, ne pomeni, da je bila tožnica v letu 2012, kar dve leti po dogovoru in po razpadu zunajzakonske skupnosti še vedno pooblaščena kupiti novo vozilo. Tožnica opozarja na njeno izpoved, ki jo je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo in je ni upoštevalo, da se je s tožnikom o nakupu vozila ponovno pogovarjala v maju 2012, da direktor ni nikoli preklical soglasja za nakup vozila C. ter da je vedel, da se je odločila za nakup vozila v vrednosti 52.000,00 EUR. Sodišče tudi ni sledilo oziroma verjelo izpovedi tožnice, da je bil tožnik seznanjen s plačilom akontacije kupnine, ko je prišel iz dopusta v juliju 2012, čeprav mu je izpiske kot običajno pokazala sama tožnica. Sodišče je sledilo neprepričljivi izpovedi zakonitega zastopnika, da je pregledoval izpiske le za en dan nazaj in ne za daljše časovno obdobje, četudi je bil odsoten. Opozarja, da se ni imela možnosti izjaviti o lažni izpovedi B.B., saj je bila zaslišana pred njim, ob zaslišanju pa je povedala, da mu je izpiske, iz katerih so bila vidna plačila akontacije 5.000,00 EUR ter preostale kupnine pokazala, ko se je vrnil z dopusta. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica načrtno izvedla plačila akontacije in preostale kupnine za nakup spornega vozila dan preden je zakoniti zastopnik nastopil dopust. Navaja, da je zgolj plačilo akontacije bilo izvedeno na dan, preden je šel tožnik na dopust. Preostala kupnina je bila plačana 22. 8. 2012, zadnji dan pred nastopom dopusta je bil zakoniti zastopnik v službi. Ponovno poudarja, da je zakoniti zastopnik za nakup konkretnega vozila vedel že od maja 2012 in ga takrat odobril, zato ni bilo potrebno, da bi ga pred plačilom preostanka kupnine ponovno opozorila. Tožnica je tudi imela vsa pooblastila za upravljanje s transakcijskim računom, ne gre pa spregledati niti tega, da je podjetje tudi v dejanski lasti tožnice in zakonitega zastopnika. Meni, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je povsem poklonilo vero direktorju B.B. Sodišče je očitno spregledalo diskriminatorno ravnanje tožene stranke, ko je tožnici očitno iz maščevanja podal odpoved pogodbe o zaposlitvi potem, ko je prejel tožbo zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju. Opozarja sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi P 329/2012 z dne 22. 4. 2013, iz katerega izhaja, da je pravdno sodišče ob odločanju o začasni odredbi ugotovilo, da je bil nakup spornega vozila med B.B. in tožnico dogovorjen.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zakoniti zastopnik o plačilu kupnine ni bil obveščen, o nakupu novega vozila pa je bil seznanjen s strani tretje osebe. Zakoniti zastopnik je povedal, da je tožnica dobro vedela, da v času dopustov ne spremlja poslovanja oziroma plačilnega prometa. Izpiski plačilnega prometa so prihajali na e-mail tožnice. Tudi za nazaj, ko je prišel z dopusta, ni preverjal podatkov, ker je zaupal zaposlenim.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev bi šlo, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Pritožbene navedbe, kot jih podaja tožnica, dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega dela sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja: V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Tožena stranka je tožnici 12. 9. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici očitala, da je neupravičeno pridobila ponudbo z dne 21. 6. 2012 pri podjetju D. d.o.o. v E., nato sklenila prodajno pogodbo za novo motorno vozilo C. za ceno 52.207,18 EUR, neupravičeno pridobila predračun z dne 20. 8. 2012 ter neupravičeno izvedla plačilo kupnine za navedeno vozilo in sicer 22. 6. 2012 znesek 5.000,00 EUR ter 22. 8. 2012 znesek 47.207,14 EUR, skupaj 52.207,14 EUR, iz česar izhaja, da je neupravičeno sklenila prodajno pogodbo za novo motorno vozilo, prodajno pogodbo ožigosala ter v rubriki podpis kupca pogodbo tudi podpisala. Tožnica je s tem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima ta kršitev znake kaznivih dejanj goljufije po 211. členu KZ-1, poneverbe po 209. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da zakoniti zastopnik ni vedel, da je tožnica osebno vozilo kupila na račun družbe, dokler ni prejel obvestila s strani tretjih oseb o nakupu in potrdila prodajalca z dne 3. 9. 2012. Ugotovilo je, da za nakup spornega vozila na račun tožene stranke tožnica ni imela pooblastila zakonitega zastopnika tožene stranke in je neupravičeno razpolagala z denarjem tožene stranke in s tem huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožnica graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8.člen ZPP). Določba 8. člena ZPP pomeni metodološki napotek za dokazno oceno, kršitev te postopkovne določbe je zato podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Za kaj takega v konkretnem primeru ne gre.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke bolj prepričljiva. Takšni oceni, ki temelji na pravilni uporabi 8. člena ZPP se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Ocena uspešnosti posameznega dokaza in s tem njegove dokazne vrednosti, sloni tudi na njegovi prepričljivosti v odnosu do drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala edino veljavno pogodbo o zaposlitvi (z dne 28. 2. 1994). Dejstvo, da so ostali delavci tožene stranke v letu 2003 (ob uveljavitvi nove zakonodaje) podpisali nove pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je tudi tožnica sklenila novo pogodbo, s tem, da tožnica sama priznava, da ne ve, ali je bila sklenjena ustno ali pisno. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da zanj in za tožnico ni bilo razloga za obnovljeno pogodbo o zaposlitvi, ker ni prišlo do sprememb pogojev dela.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri AJPES-u, glede predložitve obrazcev, ki jih je tožena stranka mesečno posredovala in iz katerih naj bi izhajali podatki o številu zaposlenih po individualni pogodbi in število delavcev zaposlenih po kolektivni pogodbi pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izvedba navedenega dokaza ni bila potrebna, saj med strankama ni bilo sporno, da je tožnica izpolnjevala navedene obrazce, zakoniti zastopnik pa njihove vsebine ni preverjal. Glede kršitve pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila upravičena sama skleniti posla (nakup avtomobila), niti je ni zakoniti zastopnik tožene stranke pooblastil za nakup. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke v času plačil na dopustu in plačil za en dan nazaj, kot je to običajno ravnal, ni pregledal niti jih ni mogel pregledati. Ugotovilo je, da sta bili obe plačili (ara in celotna kupnina) plačani med dopustom zakonitega zastopnika, plačilo je bilo vidno naslednji dan v izpiskih, takrat pa je bil zakoniti zastopnik na dopustu. Dokazni postopek je pokazal, da tožnica ni bila zakonita zastopnica tožene stranke, niti da je imela pooblastila kot zakoniti zastopnik. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sta se tožnica in zakoniti zastopnik o nakupu avtomobila dogovorila že v letu 2010. Med drugim je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je dve leti po dogovoru (če je obstajalo) zunajzakonska skupnost med tožnico in zakonitim zastopnikom razpadla, poleg tega pa je zakoniti zastopnik izpovedal, da za nakup novega avtomobila ni bilo potrebe, niti podjetje ni bilo tako uspešno, da bi lahko kupili vozilo v tako visoki vrednosti. Iz izpovedi tožnice same pa izhaja, da zakonitega zastopnika ni seznanila ne s ponudbo in ne s pogodbo za nakup avtomobila ter da je bil zakoniti zastopnik seznanjen s plačili potem, ko se je vrnil z dopusta. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnica nakup avtomobila izvedla mimo zakonitega zastopnika in brez njegovega pooblastila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zakoniti zastopnik za nakup izvedel že maja 2012, saj izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje tega ni potrdil. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je zaradi narave očitanega ravnanja izgubila zaupanje v tožnico, zato ni možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).