Jedro

Pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je delovna zmožnost za svoj poklic kuharice zmanjšana za več kot 50 %. Ima preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delu v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, lahko dodatno usposobila, oziroma pridobila dodatne veščine in znanja. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do poklicne rehabilitacije. Oblika in način poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji se določijo s pogodbo med tožencem, delodajalcem ali zavodom za zaposlovanje in zavarovancem.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavek I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 28. 7. 2014 in št. ... z dne 16. 1. 2014 (1. odstavek I. točke izreka). Tožnico je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 1. 2014 dalje ter ji priznalo pravico do poklicne rehabilitacije (2. odstavek I. točke izreka). Tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo (3. odstavek I. točke izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, pri čemer je vztrajala tudi po izdelanem izvedenskem mnenju. Ker jo je sodišče razvrstilo v II. kategorijo in ji priznalo pravico do poklicne rehabilitacije, ji je prisodilo nekaj drugega, kot je izrecno zahtevala, zato je prekoračilo tožbeni zahtevek. Podredno navaja, da sodbe ni mogoče izvršiti, ker ni odločeno o vsebini poklicne rehabilitacije, ustreznem delu oziroma poklicu, za katerega bi se morala usposobiti in nadaljnjih dolžnostih, ki iz tega izvirajo. Ključnega pomena je za kakšno delo oziroma poklic se pravica do poklicne rehabilitacije priznava, potrebno pa je tudi skleniti ustrezno pogodbo z zavarovancem in delodajalcem.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker iz pritožbe ni razvidno, v katerem delu se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, jo je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), preizkusilo le v delu, v katerem toženec ni uspel. Torej v obsegu ugoditvenega 1. in 2. odstavka I. točke izreka sodbe, ki je izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pri tem ni prišlo do kršitve postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljane prekoračitve tožbenega zahtevka,

6. Čeprav je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom, poleg odprave izpodbijanih odločb, uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 1. 2014 dalje in priznanje pravice do invalidske pokojnine, sodišče pa jo je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do poklicne rehabilitacije, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti odločalo mimo njega.

7. Po 2. členu ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Za prekoračitev tožbenega zahtevka gre, kadar sodišče tožniku prisodi nekaj drugega ali več, kot je zahteval. Po sodni praksi pomeni absolutno bistveno kršitev procesnih pravil, na katero pa pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo stranke.

8. Vendar socialni spor ni pravda. V tovrstnih sporih socialno sodišče sodi na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 4/2004 s spremembami) praviloma v obsegu polne jurisdikcije(1). Če tožbenemu zahtevku ugodi, skladno z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1 s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pomeni, da je sodišče ob odpravi nezakonitih posamičnih upravnih aktov, praviloma dolžno samo odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Bistvo socialnega spora je namreč prav presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb. 9. Tožnica je s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala tudi odpravo izpodbijanih odločb. Ob presoji njune pravilnosti in zakonitosti je bilo ugotovljeno, da je podana II. kategorija invalidnosti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju jo je bilo ob odpravi odločb na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) mogoče pravilno le razvrstiti v II. kategorijo invalidnosti in ji priznati pravico do poklicne rehabilitacije. Določbe ZPIZ-2 so namreč prisilne narave. Zavarovancem je, če za to izpolnjujejo vse zakonsko določene pogoje, mogoče priznati le tiste pravice in v takšnem obsegu, kot je določeno v zakonu. Sodišče prve stopnje je tožnici z razvrstitvijo v II. kategorijo in priznanjem pravice do poklicne rehabilitacije, priznalo kvečjemu manj od tistega, kar je uveljavljala. Prav zato je z že pravnomočnim delom izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Nenazadnje je tožnica izpovedala, da bi se poizkusila poklicno rehabilitirati, zoper sodbo pa se ni pritožila. Zatrjevana prekoračitev tožbenega zahtevka torej ni podana.

10. V tej zadevi se spor nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Predmet postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 1. 2014 dalje in priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo samo v dopoldanski izmeni opravljala fizično lažje delo z občasnimi bremeni do 15 kg in brez dela z levo roko nad višino ramen, s polnim delovnim časom od 8. 1. 2014 dalje. Invalidski komisiji I. oziroma II. stopnje sta ocenili, da je podana III. kategorija invalidnosti, ker tožnica ni več zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je kuhar, je pa zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma dela na drugem delovnem mestu s fizičnimi razbremenitvami pri delu.

11. Za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tožničino invalidnostjo je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke A.A., specialistke medicine dela, prometa in športa. Ocenila je, da je zaradi celiakije in obrabnih sprememb vratne hrbtenice z okvaro 7. vratne korenine prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic kuharice za 50 % ali več. Ima preostalo delovno zmožnost in se lahko usposobi za drug poklic ali delo z omejitvami, da opravlja fizično lažje delo, občasno z bremeni do 10 kg, brez dela z levo roko nad višino ramen, v dopoldanski izmeni in kjer ni potrebno okušanje hrane, kontaminirane z glutenom, v polnem delovnem času, od 8. 1. 2014 zaradi bolezni. Toženec je z oceno, da je delovna zmožnost za svoj poklic kuharice zmanjšana za 50 % ali več, soglašal.(2) Mnenje sodne izvedenke je sodišče prve stopnje sprejelo kot prepričljivo in na njegovi podlagi zaključilo, da pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je delovna zmožnost za svoj poklic kuharice zmanjšana za več kot 50 %. Ima preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delu v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, lahko dodatno usposobila, oziroma pridobila dodatne veščine in znanja.

12. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožnico utemeljeno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti, ki je skladno z 2. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 podana, če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Utemeljeno ji je priznalo tudi pravico do poklicne rehabilitacije. Po 72. členu ZPIZ-2 jo med drugim pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti, ki na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 55 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal s polnim delovnim časom. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je tožnica, pri kateri je nastala II. kategorija invalidnosti 8. 1. 2014, na dan nastanka invalidnosti dopolnila šele 48 let starosti in se ob preostali delovni zmožnosti s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drug poklic ali opravljanje dela z omejitvami, to je za opravljanje fizično lažjega dela, občasno z bremeni do 10 kg, brez dela z levo roko nad višino ramen, v dopoldanski izmeni in kjer ni potrebno okušanje hrane, kontaminirane z glutenom, v polnem delovnem času, je izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZPIZ-2. 13. Z izpodbijanim delom sodbe sta bili izpodbijani odločbi toženca torej pravilno in zakonito odpravljeni, tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti in priznana pravica do poklicne rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je tako odločilo o odpravi izpodbijanih odločb in priznanju pravic na temelju invalidnosti. Pravilno je pojasnilo, da se oblika in način poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji, določijo s pogodbo med tožencem, delodajalcem ali zavodom za zaposlovanje in zavarovancem, kot je določeno v 77. členu ZPIZ-2. Ker gre za zakonsko besedilo, o tem ni treba posebej odločati še v izreku sodbe. Poklicna rehabilitacija je namreč celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje, oziroma se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki (70. člen ZPIZ-2). Za realizacijo priznane pravice do poklicne rehabilitacije bo torej o pogojih, načinu in obliki poklicne rehabilitacije potrebno skleniti ustrezno pogodbo. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano neizvršljivostjo izpodbijanega dela sodbe neutemeljene.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavek I. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) 81. člen ZDSS-1. (2) Vloga toženca z dne 29. 2. 2016 v spisu na listovni številki 41-42.