Jedro

133. člen OZ vsebuje za konkretizacijo ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja. Namenjen je skrbi za varstvo naravnega okolja in preprečitvi takih posegov vanj, ki povzročajo neposredno nevarnost za življenje in zdravje ljudi (1. odst. 14. člena ZVO-1). Gre torej za posege človeka v naravno okolje (okoljski vidik), ki rušijo ravnovesje v naravi in s tem škodijo življenju in zdravju ljudi, kamor pa predvajanje neke oddaje ne sodi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zavrnilo primarni in eventualni predlog za izdajo začasne odredbe, s katero sta tožeči stranki zahtevali, naj se toženi stranki prepove predvajanje oddaje K. v terminu med 05.00 in 24.00 uro (po primarnem predlogu) ali predvajanje pornografije in pretiranega nasilja s prikazovanjem v izreku navedenih vsebin v isti oddaji in v istem časovnem terminu (po eventualnem predlogu), v primeru kršitve pri obeh predlogih z izrekom denarne kazni v višini 100.000,00 EUR in z njeno poostritvijo ob vsakem primeru ponovne kršitve, vse dokler seštevek denarnih kazni ne bi dosegel 1.000.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi predlog, da bi odredba veljala do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka.

Proti sklepu vlagata pritožbo tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navajata, da primarno uveljavljata svoj zahtevek na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Vendar grajata tudi odločitev prvega sodišča, da zahtevek po 133. členu OZ ni verjetno izkazan. Navedeno pravno pravilo je treba razlagati široko. Po 3. členu Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) je okolje del narave, kamor seže vpliv človekovega delovanja. Poseg v okolje je vsako človekovo ravnanje, ki lahko vpliva na okolje tako, da škoduje človekovemu zdravju. To predstavlja stanje duševne blaginje. Življenjsko okolje torej ni le seštevek bioloških pogojev za življenje.

Nadalje navajata, da je škodna nevarnost izkazana že s 84. členom Zakona o medijih (ZMed). Kljub očitnim kršitvam in opozorilom nanje pristojne inštitucije na protipravno stanje niso odreagirale. Zato sta tožnika vložila tožbo in predlog za začasno odredbo. Sicer jima je odvzeta pravica do sodnega varstva in do v tožbi uveljavljanih ustavno zagotovljenih pravic.

Po pritožbenem mnenju so bili izkazani vsi potrebni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ zaradi posega v osebnostne pravice tožečih strank. Zmotno je stališče sodišča, da tožnika lahko zavarujeta svoj položaj tudi brez začasne odredbe. Ni sprejemljivo, da se mora posameznik obnašati samozaščitniško, če pristojne inštitucije ne odreagirajo. Njihovo pasivnost je treba pri odločanju o začasni odredbi upoštevati. Nenadomestljiva škoda je podana že z dejstvom, da gre za vsebine, ki jih je po ZMed dopustno predvajati le v nočnih urah. Ratio te norme je v zaščiti otrok in mladoletnikov pred predvajanjem tovrstnih vsebin. Če bi obstajal ustrezen nadzor pristojnega ministrstva, do tožbe ne bi prišlo in začasno zavarovanje ne bi bilo potrebno.

Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo sklepa o pavšalnih navedbah glede nenadomestljive škode. Izkazana je s trditveno podlago in zakonsko določnostjo 84. člena ZMed.

Sklep je obremenjen z absolutnimi procesnimi kršitvami, ker nima razlogov o dopustnosti predvajanja spornih vsebin po ZMed in se ga ne da preizkusiti. Ni dokazne ocene o določilih o ZMed in pomenu kršitev tega zakona v pravdnem postopku. Položaj otrok je zavarovan s 56. členom Ustave RS. S tem je uveljavljen pozitivni vidik pravice do spoštovanja do družinskega življenja. Država mora varovati otroke, kar izhaja iz 53. člena Ustave RS. Staršem mora biti omogočeno, da otrokom ustvarjajo okolje, v katerem se lahko razvijajo v zdrave posameznike. Niso se dolžni obnašati samozaščitniško. Televizija je medij, ki je prisoten skoraj v vsakem gospodinjstvu. V najbolj gledanem terminu je predvajanje tovrstnih vsebin prepovedano. Prodirajo v zavest in podzavest otrok in mladoletnikov, močno vznemirjajo mirno družinsko življenje in njihov zdrav razvoj. S spornimi objavami je bilo poseženo v osebnostne pravice (do mirnega družinskega življenja) tožnikov. Zato je poseg nujen in ga ni mogoče doseči z blažjim posegom.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je nedenarna terjatev: varstvo osebnostnih pravic z zahtevo za odstranitev škodne nevarnosti po 133. členu OZ oziroma z zahtevo za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic po 134. členu OZ. Tožeča stranka trdi, da predvajanje oddaje K. v terminu od 20.00 do 21.00 ure zvečer s prizori pornografije in znaki nasilja predstavlja vir nevarnosti, ki grozi tožnikoma in nedoločenemu številu otrok in mladostnikov ter škodljivo vpliva na njihov zdrav razvoj (133. člen OZ). Hkrati trdi, da posega v njune osebnostne pravice do osebne integritete in do mirnega družinskega življenja (134. člen OZ). Zahteva odreditev ukrepov za preprečitev vznemirjanja in škodne nevarnosti za normalen razvoj otrok ter preprečitev ponovnih posegov v njune osebnostne pravice. Tožnika zahtevata še zavarovanje z začasno odredbo s prepovedjo predvajanja v sedanjem terminu oziroma s premaknitvijo predvajanja na termin, ki ga dopušča ZMed. Predlog utemeljujeta z nenadomestljivo škodo, ki nastaja zaradi posegov v osebnostne pravice ter psiho otrok in mladostnikov nedoločenemu številu otrok in mladostnikov.

Za izdajo začasne odredbe morajo biti podani pogoji, določeni v 272. členu ZIZ. Prvi je verjetnost terjatve (1. odst. 272. člena ZIZ). Poleg njega pa mora biti izpolnjena še ena od predpostavk iz 2. odst. navedenega zakonskega določila, med katerimi je tudi nastanek težko nadomestljive škode, na kar se sklicujeta pritožnika.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravnemu naziranju prvega sodišča, da verjetnost terjatve po 133. členu OZ ni podana. Očitno temu deloma pritrjuje tudi pritožba, ki pove, da primarno utemeljuje svoj zahtevek na 134. členu istega zakona. Kljub temu se zavzema za široko razlago 133. člena OZ v povezavi s splošnimi pogoji ZVO-1 o okolju in o posegih vanj. Opozarja na ogroženost zdravja otrok in mladostnikov v najširšem smislu stanja duševne integritete, ki vključuje tudi psihično zdravje otrok.

Že prvo sodišče je pravilno pojasnilo namen in vsebino 133. člena OZ. Gre za konkretizacijo ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja. Vendar jezikovna razlaga, tudi v povezavi z ZVO-1, ne dopušča tako široke uporabe navedenega pravila, kot se zanj zavzema pritožba. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je namenjena skrbi za varstvo (naravnega okolja) in preprečitvi takih posegov vanj, ki povzročajo neposredno nevarnost za življenje in zdravje ljudi (1. odst. 14. člena ZVO-1). Gre torej za posege človeka v naravno okolje (okoljski vidik), ki rušijo ravnovesje v naravi in s tem škodijo življenju in zdravju ljudi. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre.

Čeprav je tudi pravica do zdravega življenjskega okolja, kot jo ureja 72. člen Ustave RS, osebnostna pravica, na katero se po 2. odst. 133. člena OZ v civilnem sodnem postopku lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, po pravilni ugotovitvi prvega sodišča v obravnavanem primeru pogojev za zahtevano sodno varstvo na tej podlagi ni. Manjka torej že prvi in temeljni od potrebnih pogojev za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve po 133. členu OZ.

Prvo sodišče je nadalje ugotovilo, da terjatev ni verjetno izkazana niti v delu, ko ga zaradi zavarovanja osebnostnih pravic in mladoletnikov tožnika opirata na 134. člen OZ.

Razlogi sklepa v točkah 7 do 9 so pravilni in popolni. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje nanje. Ponovno poudarja, da pravno varstvo po 134. členu OZ lahko zahteva le neposredni oškodovanec - neposredni nosilec kršene pravice. V konkretnem primeru to pomeni, da tožnika lahko zahtevata pravno varstvo le zaradi kršitve njunih osebnostnih pravic. Nimata pa aktivne legitimacije zaradi zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic njunih otrok. Tožbe ne vlagata kot zakonita zastopnika svojih mladoletnih otrok oziroma se ti v tem postopku ne pojavljajo kot tožniki. Zato so odveč tudi pritožbene navedbe, da jim je zaradi pasivnosti pristojnih organov ob zatrjevani protipravnosti (kršitvi 84. člena ZMed) odvzeta pravica do sodnega varstva. Tako kot sta ga pritožnika zastavila, zanj nista legitimirana. S predlagano začasno odredbo v pravdnem postopku ne moreta nadomestiti aktivnosti pristojnih organov, ki bi morali po njunem mnenju ukrepati zaradi zatrjevane protipravnosti - kršitev 84. člena ZMed in v zvezi s tem nastajajoče škode njunim otrokom in širšemu krogu drugih otrok in mladoletnikov. Gre za varovanje javnega interesa, zagotovljenega z ZMed, za kar je predvidena upravna pot. Kot je splošno znano, je pristojna Agencija za pošto in elektronske komunikacije v času, ko traja ta postopek, v zvezi z obravnavano problematiko že sprejela določene ukrepe. Zato se glede na pritožbene navedbe, češ da civilna iniciativa tožnikov v primerov pravočasnega upravnega delovanja ne bi bila potrebna, postavlja celo pod vprašaj njun nadaljnji pravni interes za izdajo predlagane začasne odredbe.

V zvezi z zahtevanim zavarovanjem osebnostnih pravic tožnikov samih (pravica do osebne integritete, družinskega življenja, dostojanstva in do zdravega razvoja otrok) pa so izhodišča za presojo zatrjevanih posegov vanje osebnostne pravice tožnikov kot odraslih oseb. Prvo sodišče je v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o tem ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi sklepa jasni, popolni in pravilni.

Glede na naravo predlagane začasne odredbe, ki ima enako vsebino kot sam tožbeni zahtevek (regulacijska ali ureditvena začasna odredba), je pravilno sledilo uveljavljeni sodni praksi, ki zagovarja restriktivni pristop pri izdajanju takih odredb (odločba Ustavnega sodišča RS, UP-275/97, z dne 16.7.1998). Pritožnika se strinjata, da jo je mogoče izdati le, če je potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka nenadomestljive škode. Prvo sodišče je ugotovilo, da nenadomestljive škode, ki bi nastajala tožnikoma, ta dva nista niti zatrjevala niti verjetno izkazala. Pritožbeno sodišče se s tem strinja in zavrača pritožbene navedbe, da je bilo v konkretnem primeru to izpolnjeno že s sklicevanjem na 84. člen ZMed. Res je, da sta se sklicevala na zatrjevane kršitve tega pravnega določila in tudi na neaktivnost (javnih) nadzorstvenih organov. Vendar vse v povezavi s škodo, ki grozi otrokom in mladoletnikom, na kar pa je bilo tudi v zvezi z v pritožbi ponovljenimi navedbami že odgovorjeno.

V pritožbi pritožnika na navedeno pravno določilo navezujeta tudi nenadomestljivo škodo, ki naj bi grozila njima zaradi posega v njuno pravico do družinskega življenja (3. odst. 53. člena Ustave RS v zvezi s pravico do zdravega razvoja otrok - 54. in 56. člen Ustave RS). Tudi v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča pravilna.

Ob konkurenci več ustavnih pravic (osebnostnih pravic tožnikov na eni strani in svobodo izražanja tožene stranke na drugi strani) je pravilno upoštevalo načelo sorazmernosti iz 3. odst. 15. člena Ustave RS. Človekove pravice so absolutne. Do določene meje pa so omejene s pravicami drugih, in sicer v primerih, ki jih določa Ustava. Omejitve ustavnih pravic so dopustne le, če so v skladu z načelom sorazmernosti. Po stališčih Ustavnega sodišča RS, ki jih je upoštevalo prvo sodišče, je omejitev dopustna, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali tudi javne koristi) in če so izpolnjeni še trije nadaljnji pogoji: da je poseg nujen (kar pomeni, da cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom v ustavno pravico ali brez njega), da je primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja, in da je podana sorazmernost v ožjem smislu.

Prvo sodišče je opravilo navedeno tehtanje vrednot, ki jih ščitijo ustavne pravice obeh pravdnih strank. Razlogi v točkah 15. in 16. sklepa so zadostni in za pritožbeno sodišče sprejemljivi. Pritožnika sta v tej fazi zahtevala takojšnjo izdajo začasne odredbe, ne da bi imela tožena stranka možnost izjaviti se o tožbenih navedbah. Ali je s spornimi objavami poseženo v osebnostne pravice tožnikov, vključno v njuno roditeljsko pravico, ki jima nalaga skrb za zdrav razvoj otrok, bo treba presoditi v kontradiktornem postopku s predlaganimi izvedenci. V danem trenutku, ko je oddaja že na sporedu in tožnika vesta za njeno vsebino, pa grozečo škodo, na katero se sklicujeta, lahko preprečita že sama z lastnim ravnanjem (izbira drugih programov, zlasti pa pogovor z otroki o oddaji s pravilno vrednostno oceno prikazanih vsebin, kot je utemeljeno povedalo že prvo sodišče).

Tako se izkaže, da grozečo škodo, ki po njunih navedbah ogroža njuno družinsko življenje, lahko preprečita brez posredovanja sodišča. Torej je treba pritrditi prvemu sodišču, da je cilj začasne odredbe mogoče doseči brez sodne intervencije. To pa z drugimi besedami pomeni, da za njeno izdajo ni podan drugi od zahtevanih zakonskih pogojev iz 272. člena ZIZ: obstoj nenadomestljive škode za pritožnika.

Ker pritožba ni utemeljena, prav tako niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).