Jedro

Res je sicer, da je tožnik v tem trenutku še vedno mladoleten, vendar pa glede na to, da bo prej kot v enem letu star 18 let, ima po mnenju sodišča utemeljen strah pred bodočim preganjanjem, namreč da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo lahko vpoklican v vojsko v zelo kratkem času. Zaenkrat ima sicer tožnik res subsidiarno zaščito, ki pa bi v primeru, če bi ostala izpodbijana odločba v veljavi, veljala le še eno leto, po njenem poteku pa postane relevanten tožnikov strah pred bodočim preganjanjem zaradi vpoklica v vojsko, če se mu ne prizna status begunca.

Tožnik je glede na svojo starost nedvomno izkazal, da ima utemeljen razlog za strah, da bi bil vpoklican v vojsko in da če bi se temu upiral, bi ga postavili pred vojaško sodišče (torej mu grozi pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu), služenje v vojski pa bi vključevalo tudi lahko sodelovanje v vojni, kjer bi moral ubijati lastne rojake. Preganjanje, kot ga tožnik uveljavlja, ustreza definiciji preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-303/2014/20 (1312-15) z dne 8. 1. 2015 v delu, ki se nanaša na A.A., roj. ... 1. 2000, odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito prosilca A.A., rojenega ... 1. 2000 v kraju Aleppo, državljana Sirske arabske republike, ugodi in se tožniku prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika (in ostalim članom njegove družine) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločila je, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. Tožena stranka v odločbi povzema, kaj je navedeno v policijski depeši in v lastnoročni izjavi tožnika. Nadalje navaja, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite glede razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo, dejal, da se v celoti sklicuje na izjavo svojega očeta B.B., ki je bil prav tako prisoten pri podaji prošnje. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pri tem citira drugi odstavek 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, kdaj se nekomu prizna status begunca. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik skupaj s svojo družino poleg vojnih razlogov navaja tudi razloge glede sunitske narodnosti. Glede tega ugotavlja, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunitske narodnosti ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Navedeno pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Tožnik kot tudi ostali člani njegove družine pa niso konkretno navedli, kakšne težave naj bi dejansko imeli zaradi svoje narodnosti, niso navedli nobenih konkretnih dogodkov v povezavi s tem oziroma da bi bili zaradi tega izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu ravnanju.

3. Pač pa je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega spopada. Tožena stranka ugotavlja, da v Sirski arabski republiki, natančneje v provinci Aleppo, od koder je tožnik, potekajo oboroženi spopadi. Stopnja samovoljnega nasilja je takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada in da na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bi bilo v določenih delih države manj ogroženo območje, saj se situacija spreminja iz dneva v dan, v tem primeru ni mogoče govoriti niti o obstoju notranje zaščite.

4. Tožnik v tožbi navaja, da odločbo izpodbija le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker je tožena stranka odločila samo o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. Nadalje navaja, da je tožena stranka oprla svojo odločitev zgolj na presojo, ali je bil tožnik izpostavljen dejanjem preganjanja v preteklosti, ni pa ugotavljala, ali tožniku takšno preganjanje grozi v bodoče. Sklicuje se na poročilo UNHCR iz oktobra 2014, kjer je navedeno, da ni potrebno, da bi bil posameznik individualno izločen kot tarča preganjanja bodisi v preteklosti bodisi da ta nevarnost obstoji za prihodnost. Sirci so lahko podvrženi preganjanju iz razloga, ker se jim pripisuje določeno politično prepričanje glede na to, kdo je nadziral njihovo soseščino oziroma kraj, kjer so včasih bivali. Iz poročila UNHCR z dne 22. 10. 2013 izhaja, da predstavljajo rizično skupino tisti, za katere se šteje, da pripadajo opozicijski vojaški skupini oziroma upornikom, medicinsko osebje ter pripadniki verskih skupin, med katerimi so posebej našteti tudi suniti. Tožena stranka ni preverjala, ali tožniku v primeru vrnitve v Siriji grozi preganjanje zaradi njegove sunitske veroizpovedi oziroma zaradi dejstva, da ga uporniki smatrajo kot zaveznika sirske oblasti. Asadov režim pripada Alawitom, ti pa so sekta šiitov, ti pa sunite štejejo kot svoje nasprotnike. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči, da se mu prizna status begunca, podrejeno pa, da naj se odpravi v delu, v katerem mu ni bil priznan status begunca in jo v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom, da mora v izreku odločiti tudi o priznanju statusa begunca.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v enotnem postopku, pri čemer se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za izpolnjevanje subsidiarne zaščite. Tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Če dejanje, ki se mu je zgodilo oziroma s katerim se mu grozi, ni preganjanje v smislu ZMZ, ni dejanske podlage za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnik ni navedel nobenih osebnih okoliščin, ki bi morebiti lahko bile povezane s sunitsko pripadnostjo, ampak le splošne razmere. Iz poročila UNHCR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da naj bi bili v Siriji preganjani pripadniki vseh verskih skupnosti, kar je preveč posplošeno, da bi se lahko štelo za relevantno. Uveljavljanje preganjanja zaradi sunitske pripadnosti mora biti individualno in konkretno izkazano. Prosilec za mednarodno zaščito mora sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek. Razen tega je bilo k tožbi priloženih tudi več informacij o izvorni državi, ki skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predstavljajo tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Prvostopenjsko sodišče je po opravljeni glavni obravnavi s sodbo opr. št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter tako tožniku kot ostalim članom njegove družine ugodilo prošnji za mednarodno zaščito tako, da jim je priznalo status begunca. Odločilo je, da sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodba se sicer nanaša tako na tožnika kot na vse ostale člane njegove družine, saj je sodišče sprva odločalo v enotnem postopku. Tako za tožnika kot za ostale člane njegove družine je v sodbi navedeno, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, saj bi bili ob morebitni vrnitvi v Sirijo, če bi bili legitimirani ter ob upoštevanju dejstva, da so suniti, označeni kot politični nasprotniki režima, po drugi strani pa bi jih uporniki, ker je bil tožnikov oče zaposlen v državni bolnici, označili kot pripadnike režima. V nadaljevanju sodišče pojasnjuje, da strani v sporu v Siriji izvajajo vojne zločine ter množične kršitve človekovih pravic, vključno z zločini proti človeštvu.

7. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter s sodbo št. I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek pred drugim senatom. Pri tem je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo obravnavati tožb vseh tožnikov združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo, saj uveljavljajo in utemeljujejo svoje prošnje za mednarodno zaščito na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Vrhovno sodišče je dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, da je treba tožbe obravnavati ločeno. Nadalje je vrhovno sodišče še opozorilo na to, da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran, ker niso bila del trditvene podlage v postopku izdaje upravnega akta. Izvedba glavne obravnave ne izključuje pravil o nedovoljenih tožbenih novotah. Dejansko stanje se ob ustrezni izvedbi dokazov ugotovi ob izdaji odločbe, ko se na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi materialno pravo.

8. Po prejemu in vročitvi sodbe vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče s sklepom opr. št. I U 166/2016-30 z dne 22. 2. 2016 v skladu z navodili sodbe vrhovnega sodišča spis v navedeni zadevi razdružilo tako, da je od izdaje navedenega sklepa naprej doslej skupno tožbo vseh tožnikov zoper odločbo obravnavalo tako, da je tožbo vsakega tožnika zoper izpodbijano odločbo obravnavalo posebej, v ločenem postopku. O tožbi tožnika A.A. je odločilo na seji dne 8. 4. 2016 pred spremenjenim senatom, in sicer je sodbo št. I U 343/2016-9 z dne 8. 4. 2016 tožbo zavrnilo. Pri tem je sodišče pritrdilo stališču tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da za priznanje statusa begunca ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, kar pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem. Tožnik se je v prošnji za priznanje mednarodne zaščite skliceval na izjavo očeta. V zvezi z očetom pa je sodišče v sodbi št. I U 166/2016 z dne 8. 4. 2016 zavzelo stališče, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče se ni strinjalo s stališčem, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Menilo je, da mora biti preganjanje zaradi pripadnosti sunitski veri individualno in konkretno izkazano.

9. Zoper navedeno sodbo se je tožnik pritožil, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom št. I Up 155/2016 z dne 7. 12. 2016 sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V tem sklepu je sodišče navedlo, da sodišče ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi v ponovljenem postopku izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem uveljavljanje njihove verodostojnosti. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerega razloga je sodišče odločalo brez glavne obravnave. Hkrati je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na dokaz, ki je bil izveden na prejšnji glavni obravnavi, v zvezi s katero so bile ugotovljene kršitve in ravno zaradi njih je bilo odločeno tudi, da naj se zadeva obravnava pred spremenjenim senatom. Nadalje je sodišče še navedlo, da za priznanje mednarodne zaščite ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Vedno je treba presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen tveganju.

10. Tožnik je po prejemu navedenega sklepa vrhovnega sodišča podal pripravljalno vlogo, v kateri med drugim navaja, da iz tožnikovih dosedanjih navedb izhaja, da ga je v izvorni državi strah, da bi ga ugrabile teroristične organizacije ali da bi ga rekrutirala sirska vojska, kar izhaja iz prošnje za mednarodno zaščito očeta M.K. na strani 7. Preganjan pa je tudi zaradi sunitske veroizpovedi, ker v Siriji poteka vojna med šiiti in suniti in šiiti nad suniti izvajajo pokole. V Siriji se dogaja, da uporniki in islamska vojska dnevno ugrabljajo mlade fante in jih nato na silo pripeljejo v svoje vrste, da se borijo na njihovi strani proti Asadovemu režimu. Prav tako so fantje v nevarnosti, da bi se morali na silo vključiti v Asadovo vojsko. Nadalje se sklicuje na poročilo Home office z dne 21. 2. 2014, ki je že v sodnem spisu in iz katerega izhaja, da se v Siriji povečuje tudi rekrutacija otrok, ki so stari manj kot 18 let. Tožnik je enako kot njegova brata prav tako ogrožen zaradi nevarnosti prisilne rekrutacije. Nadalje še navaja, da je bil v izvorni državi dejansko preganjan zaradi sunitske veroizpovedi, saj je bila požgana njihova hiša. Ta se nahajala na območju, kjer so uporniki, zato so vladne sile tudi tožnika in njegovo družino smatrale za politične nasprotnike. Tožnik in njegova družina so seznanjeni z več primeri iz njihove neposredne okolice, ko so vladne sile ubile ljudi, ki so jih smatrale za njihove politične nasprotnike: na primer bratranec tožnikovega očeta je bil ubit s strani ostrostrelca, saj je ta na podlagi območja bivanja zaključil, da gre za političnega nasprotnika. Tožnik je sin državnega uslužbenca, njegov oče pa je bil zaradi zaposlitve v očeh upornikov podpornik vlade.

K točki I izreka:

11. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena.

12. Sodišče je v navedeni zadevi v ponovljenem postopku dne 3. 2. 2017 opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika.

13. Po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi vseh dokazov sodišče ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Skladno z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/2016 z dne 25. 3. 2016, v nadaljevanju ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali pa nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej država in politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja pa morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 so primeroma našteta nekatera dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije. Med drugim se med taka dejanja štejejo tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (5. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1). Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju (5. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, iz izpovedi tožnika, zaslišanega na glavni obravnavi, izhaja, da ima tožnik utemeljen strah, da bi bil vpoklican na služenje vojaškega roka v spopadu.

14. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi dne 3. 2. 2017 povedal, da se pri razlogih za priznanje mednarodne zaščite sklicuje na razloge, ki jih je navedel njegov oče. V Siriji se je počutil ogroženega, živel je v nevarnem okolju. Večkrat so napadli območje, kjer je stanoval. Počutil se je ogroženega zaradi pripadnosti sunitski veri. Ljudje se izkazujejo kot šiiti, da bi se izognili nevšečnostim vladnih varnostnih sil. Če bi se vrnil v Sirijo, bi ga pri mejni kontroli prijeli in zasliševali, kje je bil in kaj je delal do sedaj. Po zaslišanju bi ga kot nabornika vpoklicali v vojsko. Trenutno ni določene starosti, koga vpokličejo v vojsko, vsakdo, ki je sposoben nositi orožje, bi ga vpoklicali v vojsko. Pri njegovi starosti verjetno že vpokličejo v vojsko, ker bi videli, da je sposoben nositi orožje. Če bi ga vpoklicali v vojsko, bi bila nevarnost, da bi ga poslali na fronto, saj večino vojakov pošljejo na fronto. Ima prijatelja, ki je star 18 let in so ga vpoklicali v vojsko, ga poslali na fronto, po dveh dneh pa so slišali, da je padel. Če bi ga poslali na fronto, bi se verjetno moral boriti proti svojim lastnim rojakom. Preden je prišel v Evropo, je živel v predelu Aleppa, ki je bil pod nadzorom vladnih sil. V tem delu so živeli pretežno pripadniki Asadovega režima. Sam ne podpira nobenega, niti upornikov niti vladnih sil. Njihova hiša v Siriji je bila uničena. Hišo so uničili avioni Asadovega režima. Območje, kjer so živeli, so zapustili, preden so Asadove sile izvedele, komu pripadajo. Nihče od njegovih prijateljev v Siriji ni imel težav, ker je sunit. Kdor v Siriji ne želi služiti vojaškega roka, je dezerter in če dezerterje primejo, prejmejo ustrezno kazen, postavijo jih pred vojaško sodišče. Sam ne želi služiti vojaškega roka, ker bi bilo njegovo življenje ogroženo, nikogar ne bi želel ubiti. Če bi se vrnil v Sirijo, bi ga na meji zaslišali v smislu, zakaj je zapustil državo, s kakšnim namenom jo je zapustil, zakaj ni služil vojaškega roka. Lahko bi ga po zaslišanju odpeljali v zapor, ker je dezerter. Morda bi bil preganjan tudi zato, ker je bil njegov oče državni uslužbenec, ki je delal v bolnici.

15. Kot je razvidno iz izpovedi tožnika na glavni obravnavi dne 3. 2. 2017, ima tožnik strah pred bodočim preganjanjem, ker se boji, da bi bil vpoklican v vojsko, v tem primeru pa obstaja nevarnost, da bi ga poslali na fronto in bi moral streljati svoje rojake. Kot je bilo že navedeno, je v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 določeno, da je dejanje preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Sodišče meni, da s tem, ko je tožnik na glavni obravnavi dne 3. 2. 2017 navajal strah pred vpoklicem v vojsko, ne gre za tožbeno novoto, saj se je tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite skliceval na razloge, ki jih je navedel njegov oče, s tem v zvezi pa tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2017 utemeljeno navaja, da je tožnikov oče že v svoji prošnji za mednarodno zaščito na str. 7 prošnje navajal, da ga je strah, da bi njegove sinove rekrutirala sirska vojska. Ker je govoril v množini (torej o več sinovih in ne le o dveh sinovih) sodišče šteje, da se ta strah nanaša tudi na tožnika v tej zadevi. Res je sicer, da je tožnik v tem trenutku še vedno mladoleten, vendar pa glede na to, da bo prej kot v enem letu star 18 let, ima po mnenju sodišča utemeljen strah pred bodočim preganjanjem, namreč da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo lahko vpoklican v vojsko v zelo kratkem času. Zaenkrat ima sicer tožnik res subsidiarno zaščito, ki pa bi v primeru, če bi ostala izpodbijana odločba v veljavi, veljala le še eno leto, po njenem poteku pa postane relevanten tožnikov strah pred bodočim preganjanjem zaradi vpoklica v vojsko, če se mu ne prizna status begunca.

16. Pri tem sodišče opozarja na to, na kar je opozorilo že v sodbi št. I U 340/2016-9 z dne 8. 4. 2016, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 47/2015 z dne 2. 9. 2015 navedlo, da iz informacij o tožnikovi izvorni državi (tudi ta zadeva se je nanašala na Sirijo) izhaja, da so moški državljani podvrženi obveznemu vojaškemu vpoklicu, ko dosežejo starost 18 let, in da so številni mladi moški zapustili državo, da bi se izognili služenju vojaškega roka, ugovor vesti pa ni pravno priznan razlog za odklonitev služenja v vojski. V tej sodbi je sodišče ugotovilo, da iz poročil tudi izhaja, da v Siriji konvencionalen način vpoklica v vojsko razpada, zaradi razmer pa naraščajo potrebe vladne vojske po novih vojakih in se zato vlada ne drži v preteklosti formaliziranega vpoklica glede starosti rekrutov. Sirska vojska zapolnjuje svoje vrste tudi z ženskami in otroci v starosti 12 do 14 let. Vladne sile izvajajo rekrutacijo na tako imenovanih kontrolnih točkah. Dezerterje pa sirska vojska šteje za nasprotnike režima, neuspešni prosilci za azil so priprti zgolj zato, ker so bili v tujini (10. in 11. točka obrazložitve sodbe).

17. V navedeni zadevi sicer tožnik še ni star 18 let, je pa povedal, da je pa že toliko star, da bi ga lahko sirska vojska vpoklicala v vojsko, da ni določene starosti, ko nekoga vpokličejo v vojsko in da bi lahko bil tudi sam vpoklican, ker bi videli, da je sposoben nositi orožje. Če pa bi ga vpoklicali v vojsko, bi obstajala nevarnost, da ga pošljejo na fronto, saj pozna tak primer. Verjetno bi se moral boriti proti lastnim rojakom. Tiste pa, ki ne želijo služiti vojaškega roka, smatrajo kot dezerterje in jih postavijo pred vojaško sodišče. Povedal je, da ne želi nobenega ubiti in da ne želi služiti vojaškega roka, ker bi bilo njegovo življenje potem ogroženo.

18. Glede na prepričljivo izpoved tožnika sodišče ni videlo potrebe, da bi zasliševalo še druge člane njegove družine kot priče, saj ni imelo razloga, da mu ne bi verjelo.

19. Sodišče tako meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje statusa begunca tožniku in sicer po določbi 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 5. alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Tožnik je glede na svojo starost nedvomno izkazal, da ima utemeljen razlog za strah, da bi bil vpoklican v vojsko in da če bi se temu upiral, bi ga postavili pred vojaško sodišče (torej mu grozi pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu), služenje v vojski pa bi vključevalo tudi lahko sodelovanje v vojni, kjer bi moral ubijati lastne rojake. Preganjanje, kot ga tožnik uveljavlja, ustreza definiciji preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Tožnik je državljan tretje države, utemeljen strah pred preganjanjem pa temelji na pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Gre za politično prepričanje vseh tistih, ki nočejo služiti v vojski, ker vojno odklanjajo. Preganjanje zaradi političnega prepričanje se kaže v tem, da mu grozi pregon, ker zaradi svojega prepričanja noče služiti vojaškega roka. Tožnik ima utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, saj bi mu lahko grozil kazenski pregon, če bi zavrnil služenje vojaškega roka. Glede na navedeno so podani vsi pogoji za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, zato je sodišče odločbo tožene stranke, ki je tožniku priznala zgolj subsidiarno obliko zaščite, odpravilo v delu, ki se nanaša na tožnika in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca.

20. Sodišče pa glede na izpoved tožnika na sodišču meni, da pri njem ne gre za preganjanje zaradi vere, saj je na vprašanje, ali je bil kdaj preganjan zaradi vere, ker je sunit, odgovoril zgolj na splošno, da se je počutil ogroženega. Tudi na vprašanje, ali se je njegovi družini zaradi območja, na katerem so živeli, pripisovala kakšno politično prepričanje in ali je Asadov režim zaradi tega mislil, da so proti režimu, je odgovoril, da njegovi družini ne bi bilo nič, ker so zapustili območje, preden so Asadove sile izvedele, komu pripadajo. Tudi ni vedel povedati nobenega konkretnega primera iz njegovega življenja, da bi kdo od njegovih prijateljev, znancev, sorodnikov imel kakšne težave, ker je bil sunit. Iz zaslišanja tožnika je očitno, da je njegov strah le zaradi nevarnosti, da bi bil vpoklican v vojsko. Tudi na vprašanje, ali je bil ogrožen zaradi dejstva, ker je njegov oče delal v bolnici, je rekel, da na to ne zna odgovoriti, ampak da bi zgolj verjetno lahko bil. 21. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 upravni akt v delu, ki se nanaša na tožnika, odpravilo in s sodbo samo odločilo o stvari, ker dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago.

K točki II izreka:

22. Odločitev o II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.