Jedro

Ugotovljene okoliščine škodnega dogodka v obravnavanem primeru nikakor ne morejo biti podlaga za uporabo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti prvotožene stranke. Kanalizacijski jašek sam po sebi ni nevarna stvar, postane pa nevaren zaradi določenih okoliščin, kot v konkretnem primeru, ko ni bil pokrit s pokrovom, niti drugače zavarovan. V tem primeru je treba ugotoviti, ali je pritožnica oziroma njena zavarovanka nedopustno ravnala oziroma opustila dolžno skrbnost, torej uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani odškodninski zadevi z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika zoper prvo toženko glede pravne podlage v celoti utemeljen.

2. Prva toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nepravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je glede na okoliščine konkretnega primera jašek za tožnika kot voznika kolesa z motorjem predstavljal nevarno stvar in je zato potrebno uporabiti pravila o objektivni odgovornosti. Pritožba opozarja na usklajeno in ustaljeno stališče novejše sodne prakse, da se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo le, ko gre za stvari, ki so same po sebi tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati, nevarnosti pa ne odvrniti. Doseg objektivne odgovornosti se oži na stvari, ki same pomenijo povečano nevarnost in iz katerih izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja, ne glede na vsakokratne okoliščine primera. Če iz same stvari ne izhajajo nevarnosti, ki presegajo običajno raven, stvar pa postane nevarna zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju ali opustitvam določenih oseb. Če obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, je potrebno takšne primere presojati v okviru krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovanca varuje institut objektivne odgovornosti. Jašek za meteorne vode, pa čeprav odprt in nezavarovan, sam po sebi ni bil nevaren in ni predstavljal nevarne stvari, gre za relativno majhno tveganje za nastanek škode oziroma za to, da bo nastala škoda velika. Nepravilna in neutemeljena pa je tudi odločitev sodišča, da tožnik s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku škode. Tožnik ni vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi, ker je vozil po sredini vozišča, namesto ob desnem robu.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da je bila glede na vse okoliščine nevarnost škodnega dogodka bistveno povečana, hkrati pa je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o obstoju podlage za odškodninsko odgovornost prve toženke oprlo na sledeče dejansko stanje: tožnik se je 7. 3. 2013 telesno poškodoval, ko je kot voznik kolesa s pomožnim motorjem zapeljal v kanalizacijski jašek, ki ni bil pokrit s pokrovom in ni bil zavarovan, nahajal pa se je na parc. št. 242/19, katere lastnica je zavarovanka prvotožene stranke Mestna občina L. V času škodnega dogodka je bila vidljivost zelo slaba, tožnik je vozil med 10 do 30 km/h, odprtega jaška ni mogel videti, niti pričakovati. Navedene okoliščine po oceni prvostopenjskega sodišča omogočajo zaključek, da je odprt kanalizacijski jašek šteti za nevarno stvar. Za tožnikovo škodo, ki izvira iz nevarne stvari, odgovarja prva toženka kot zavarovalnica, pri kateri je imela v času škodnega dogodka lastnica parcele sklenjeno zavarovanje odgovornosti.

6. Pritožba ima prav, ko opozarja na zmoten materialnopravni zaključek o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti prve tožene stranke za škodni dogodek. Kot je že navedlo prvostopenjsko sodišče, se ne glede na krivdo odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člen OZ). Objektivna odškodninska odgovornost je, kot pravilno ugotavlja pritožba, v našem pravu določena zgolj kot izjema, sicer je pravilo krivdna odgovornost. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je imel zakonodajalec, ko je predpisal objektivno odgovornost za škodo od nevarnih stvari, v mislih res zgolj tiste stvari, ki so same po sebi tako nevarne, da opravičujejo tako poostreno odgovornost, nikakor pa ne nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni vsak dan.(1) Stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. Načeloma niso nevarne tiste stvari, ki take šele postanejo z nepravilno uporabo. Enako velja za stvari, ki so postale nevarne v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi teh izrednih okoliščin. V teh primerih ni bila vzrok škode potencialno povečana nevarnost, ki jo prinaša neka stvar, temveč nekaj drugega: nepravilno ravnanje - uporaba, opustitev dolžnega nadzora oziroma izredne okoliščine. Nastala škoda v takšnih primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost.(2)

7. Ugotovljene okoliščine škodnega dogodka v obravnavanem primeru nikakor ne morejo biti podlaga za uporabo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti prvotožene stranke. Kanalizacijski jašek sam po sebi ni nevarna stvar, postane pa nevaren zaradi določenih okoliščin, kot v konkretnem primeru, ko ni bil pokrit s pokrovom, niti drugače zavarovan. V tem primeru je treba ugotoviti, ali je pritožnica oziroma njena zavarovanka nedopustno ravnala oziroma opustila dolžno skrbnost, torej uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti. Tožnik je trditve v zvezi s tem pravočasno podal, in sicer, da bi morala zavarovanka tožene stranke kot lastnica parcele, na kateri je jašek, tega imeti pod nadzorom in ga ustrezno zavarovati oziroma označiti z oviro ali opozorilom ter s tem poskrbeti za varno pot. Ker pa se prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prve tožene stranke, ni opredelilo do očitkov tožnika o njeni krivdni odgovornosti, je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (355. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Odločba VS RS, II Ips 297/2011. Op. št. (2): Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, komentar k 149. členu.