Jedro

Upoštevaje, da je bila tožnica ob odhodu iz Republike Slovenije še otrok, je pri ugotavljanju razloga za odhod in pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 treba upoštevati razloge, zaradi katerih so starši otroka zapustili ozemlje Republike Slovenije.

Iz kopije potnega lista je razvidno, da so imeli starši tožnice veljavni poslovni - delovni vizum, ki je veljal za začasno prebivanje in neomejeno število potovanj od 12. 10. 1993 do 12. 10. 1994. Tožnica bi lahko v Republiki Sloveniji na podlagi zakonite podlage prebivala vse do 12. 10. 1994, do izteka veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje. Njen odhod iz Republike Slovenije torej ni v vzročni zvezi z nobenim izmed razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po določbah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ker je ugotovil, da tožničin odhod ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil izveden dne 26. 2. 1992. 2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z določbo 1. člena ZUSDDD. Tožnica je na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Republiki Srbiji izjavila, da je skupaj z očetom, mamo in sestro živela v Republiki Sloveniji do dne 6. 11. 1993, ko so zapustili državo, razloga pa se ne spomni, saj je imela tedaj devet let. Po odhodu iz Republike Slovenije se ni več vračala oziroma se ni poskušala vrniti, zato tudi nima dokazil o tem. V Republiki Sloveniji je zaključila drugi razred osnovne šole. Prvostopenjski organ je na predlog tožnice zaslišal A.A. in B.B. Slednji je na zapisnik izjavil, da sta bila mati in oče tožnice zaposlena v X. Ker sta ostala brez zaposlitve, brez sredstev za preživljanje in brez pravic, zaradi česar niso zmogli odplačevati stanovanja, so z družino odšli v Srbijo. Povedal je, da sta tožničina starša po odhodu, leta 1994, še nekajkrat prišla v Republiko Slovenijo, vendar brez otrok, in poskušala najti službo. Tu sta ostala kakšen teden, ker pa nista bila uspešna, sta se vrnila nazaj v Srbijo. A.A. pa je povedala, da se ne spomni kdaj je družina zapustila Republiko Slovenijo, niti se ne spomni razloga za odhod. Ve, da so ostali brez sredstev, pri čemer so se v prvih letih po odhodu tožničini starši poskušali vrniti, prihajali so na obisk za kakšen teden, iskala sta službo, vendar nista bila uspešna.

3. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Kranj, da je imela na dan 25. 6. 1991 državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ in da je bila dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, vendar, da družina takrat ni zapustila Republike Slovenije in so nadaljevali z življenjem v Republiki Sloveniji. Iz registra stalnega prebivalstva je razvidno, da je imela tožnica od 12. 10. 1993 do 12. 10. 1994 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu ..., Kranj, enako tudi oče in mati. Prvostopenjski organ je pridobil podatke tudi od Osnovne šole ... v Kranju, da je tožnica na omenjeni šoli zaključila prvi razred v šolskem letu 1992/1993, dne 15. 10. 1993 pa ima v matični knjigi datiran izpis zaradi preselitve. Prvostopenjski organ je tako zaključil, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa oziroma enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, ampak je bil odhod posledica tega, ker sta tožničina starša izgubila zaposlitev zaradi stečaja X. ter je družina ostala brez dohodkov. Nove zaposlitve pa tožničina starša nista našla. Prvostopenjski organ je tožnico seznanil s svojimi ugotovitvami, tožnica pa je potrdila ugotovitve ter dodala, da ni mogla vplivati na odločitev staršev, da so zapustili Republiko Slovenijo. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ prošnjo tožnice zavrnil. 4. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ je potrdil ugotovitev prvostopenjskega, da tožnica pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje. Dodatno pa je drugostopenjski organ zapisal, da glede na to, da je bila tožnica v času zapustitve Republike Slovenije še mladoletna in kot taka ni mogla sama odločati o kraju oziroma državi svojega prebivanja, je bilo potrebno ugotoviti razlog, zaradi katerega sta starša skupaj z njo zapustila Republiko Slovenijo, kar pa je stečaj podjetja, ker sta tožničina starša imela zaposlitev, in posledično izguba dohodkov. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničine pritožbene navedbe, da prvostopenjski organ pri izdaji odločbe ni upošteval dejstva, da je bila na območju nekdanje SFRJ vojna in da je bil tranzit preko meje zelo težak. Pojasnil je, da tožnica ni predložila niti predlagala izvedbe dokazov, ki bi izkazovali ta upravičen razlog odsotnosti, saj se naj bi starša v Republiko Slovenijo leta 1994 vrnila, brez da bi takrat vložila prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

5. Tožnica s tožbo izpodbijano odločbo izpodbija v celoti zaradi napačne ali nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil upravnega postopka ter zaradi kršitve z Ustavo Republike Slovenije zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva, enakega varstva in pravice do pravnega sredstva. Tožnica v tožbi uveljavlja kršitev njene ustavne pravico do sodnega varstva, saj je postavljen pogoj maksimalne 10 letne odsotnosti v nasprotju s človekovimi pravicami iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Obenem tožena stranka pri začetku štetja tega roka, ni upoštevala dejstva, da je bila tožnica v času odhoda mladoletna in ni mogla vplivati na odločitev staršev na odhod iz Republike Slovenije. V zvezi s tem opozarja tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić proti Sloveniji ter dodaja, da je tožena stranka napačno razlagala pojem „dejanskega življenja“ in „središče življenja“. Nadalje tožnica ugovarja, da tožena stranka ni upoštevala določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ji ni omogočila, da sodeluje v postopku izvedbe dokazov z zaslišanjem prič in sosedov, niti ji ni bilo omogočeno sodelovanje na ustni obravnavi, saj bi imela vprašanja za zaslišanje, zaradi opustitve vsega tega pa je postopek potekal enostransko. Tožnica graja ugotovitev tožene stranke, da spada v prvo kategorijo tujcev po ZUSDDD, saj je postala državljanka Republike Srbije šele 4. 1. 2002, kar pomeni, da je celo svoje življenje bila brez državljanstva in na dan 25. 6. 1991 ni imela državljanstva druge republike nekdanje SFRJ. Izrek izpodbijane odločbe je nejasen in nesmiseln, ker nima jasne obrazložitve, na podlagi česa je prišlo do zavrnilne odločbe, obenem pa so tudi očitki tožene stranke v nasprotju z dejanskim stanjem. Dejansko stanje je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno, saj tožena stranka ni v celoti ocenila njenih izjav ter je pristransko in arbitrarno citirala določene dele izjav, s čim je izkrivila tožničino izjavo in predloženi življenjepis. Tožnica je z družino Republiko Slovenijo nedvomno zapustila zaradi izbrisa, obenem pa so se poskušali vrniti v Republiko Slovenijo. Svoje sorodnike so večkrat kontaktirali po telefonu, ti pa so jim večkrat povedali, da nimajo nobenih možnosti za vrnitev nazaj. Tožnica si je ves čas želela vrniti nazaj v Republiko Slovenijo in si je želela urediti status. V upravnem postopku je tudi pojasnjevala kako je to želela narediti. Tožnici ni jasno zakaj ji tožena stranka ne verjame. Tožnica predlaga naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi strani v ponovni postopek, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri izpodbijani odločbi. Tožena stranka je med drugim dodatno navedla, da je bilo v upravnem postopku spoštovano načelo zaslišanja strank, ki zajema pravico se udeleževati ugotovitvenega postopka, pravico izjavljati se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka, kar vse je bilo tožnici v obravnavanem primeru tudi zagotovljeno. Glede grajane dokazne ocene je tožena stranka navedla, da je to stvar subjektivne presoje, ki jo opravi uradna oseba po lastnem prepričanju, ki ne sme biti usmerjeno, kar določa 28. in 30. člen ZUP. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

K I. točki izreka

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker je bilo ugotovljeno, da tožničin odhod ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil izveden dne 26. 2. 1992. Odločitev prvostopenjskega organa je pravilna in zakonita, zato sodišče skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, pri čemer pa še dodaja:

9. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

10. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnica imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da je do odhoda iz Republike Slovenije dne 6. 11. 1993 s starši še naprej bivala v Republiki Sloveniji. Sporno pa ostaja vprašanje njenega državljanstva na dan 25. 6. 1991 in razlog odhoda iz Republike Slovenije v povezavi s pogojem dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

11. V zvezi z državljanstvom tožnice sodišče ugotavlja, da je tožnica v prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD sama navedla, da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka SFRJ. Iz upravnega spisa pa iz odjave stalnega prebivališča izhaja, da je tožnica državljanka Republike Hrvaške, iz pregleda prebivališč oseb pa, da je državljanka Jugoslavije. Na podlagi vsega navedenega je nedvomno, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka ene izmed republik nekdanje SFRJ, zaradi česar je tudi upravičena do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD. Če pa temu ne bi bilo tako, potem tožnica ne bi bila sploh upravičena do presoje nadaljnjih pogojev.

12. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, saj je prvostopenjski organ vse izjave tožnice, zaslišanih prič ter listinske dokaze, ki jih predložila sama tožnica, kot tudi dokumentacijo, pridobljeno iz uradnih evidence, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje v obravnavani zadevi (10. člen ZUP). Prvostopenjski organ in nato tudi drugostopenjski organ je v upravnem postopku pravilno ugotovil, da tožničin odhod iz Republike Slovenije ni posledica razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č členu ZUSDDD. Upoštevaje, da je bila tožnica ob odhodu iz Republike Slovenije še otrok, je pri ugotavljanju razloga za odhod in pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 treba upoštevati razloge, zaradi katerih so starši otroka zapustili ozemlje Republike Slovenije. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožničina prijava v registru stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 prenehala, vendar je tožnica dne 1. 9. 1992 začela obiskovati prvi razred Osnovne Šole ... v Kranju, ki ga je tudi uspešno zaključila, šele 15. 10. 1993 pa so jo starši izpisali iz šole, pri tem pa so navedli razlog „preselitev“. Bistveno za odločitev v tem upravnem sporu je, da se v upravnem spisu nahaja kopija potnega lista C.C., tožničinega očeta, kjer so vodeni tudi ostali družinski člani, in sicer njegova žena, D.D., kot tudi obe hčeri (ena izmed njih tudi tožnica). Iz kopije potnega lista je razvidno, da so imeli veljavni poslovni – delovni vizum, ki je veljal za začasno prebivanje in neomejeno število potovanj od 22. 3. 1993 do 30. 8. 1993 ter dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in vizum za več neomejeno število potovanj, ki pa sta oba veljala od 12. 10. 1993 do 12. 10. 1994. Zaradi slednjega je bila narejena tudi prijava začasnega prebivališča na naslovu ..., Kranj, kar izhaja iz pregleda prebivališč oseb. Dne 1. 12. 1994 pa je bila za tožnico urejena tudi prostovoljna odjava stalnega prebivališča, ki jo je za tožnico vložil B.B. Zaradi dejstev, ki izhajajo iz listinske dokumentacije, tako ne drži izjava tožnice v upravnem postopku, da njeni starši v Republiki Sloveniji niso mogli podaljšati dovoljenja za začasno prebivanje, ker so bili izbrisani, saj če ne bi bili izbrisani bi imeli dovoljenje za stalno prebivanje, kar bi brez težav obnavljali. Tožnica bi lahko v Republiki Sloveniji na podlagi zakonite podlage prebivala vse do 12. 10. 1994, do izteka veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje, vendar so Republiko Slovenijo zapustili dne 6. 11. 1993, kar je le približno mesec po pridobitvi novega dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano 18. 10. 1993. Na podlagi navedenega je pravilna ugotovitev, da tožničin odhod iz Republike Slovenije ni v vzročni zvezi z nobenim izmed navedenih razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Razlog za odhod iz Republike Slovenije je bila izguba zaposlitve tožničinih staršev in posledično izguba sredstev za preživljanje. Nadaljevanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in poskusov vračanja zato ni potrebno ugotavljati.

13. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na sodbo ESČP v zadevi Kurić, glede na to, da ESČP v tej zadevi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP, pač pa se je o tem že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije, pri čemer sodišče tožnici pojasnjuje enako, kot je že večkrat pojasnjevalo v drugih primerljivih zadevah, na primer v sodbah št. IV U 50/2012 z dne 11. 6. 2013, I U 1377/2014 z dne 5. 11. 2015 in I U 1520/2014 z dne 3. 11. 2015, da je bila novela ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejeta prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD).

14. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je bila v upravnem postopku kršena tožničina pravica do izjave. Prvostopenjski upravni organ je pravilno, na podlagi vloge tožnice, ki jo je prejel 22. 7. 2013, začel posebni ugotovitveni postopek, ki ga je vodil v skladu z določili 145. člena ZUP, po katerem se izvede posebni ugotovitveni postopek v vseh primerih, razen ko gre za skrajšani ugotovitveni postopek po določilih 144. člena ZUP. Da za skrajšani ugotovitveni postopek iz 144. člena ZUP v tem primeru ne gre, je očitno že na podlagi okoliščine, da je sama tožnica v dokazne namene predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem poimensko navedenih dveh prič in z vpogledom listin, ki jih je v fotokopiji predložila skupaj s svojo vlogo. Navedeno namreč posledično pomeni, da je prvostopenjski organ moral v tem primeru voditi posebni ugotovitveni postopek, skladno z določili 145. člena ZUP, med katerim je tudi ustno zaslišal dve s strani tožnice poimensko predlagani priči in se na njune izjave, med drugim, oprl tudi v izpodbijani odločbi. Tožnica uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, češ da ni bila vabljena na ustno zaslišanje predlaganih prič in da ji tako ni bilo omogočeno zastavljanje vprašanj pričam. Četudi se sodišče sicer strinja s tožnico, da gre pri tem za kršitev pravil postopka po določilih ZUP, in sicer gre po mnenju sodišča za kršitev 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnica vabljena na ustna zaslišanja prič, ki jih je sama predlagala, v konkretnem primeru ne gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, kot to očita tožnica. To pa iz razloga, ker je bila tožnica, preden je bila izdana prvostopenjska odločba, s posebnim dopisom prvostopenjskega organa z dne 26. 5. 2014 in dne 17. 12. 2014 pisno seznanjena z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter je v danem roku, dne 30. 6. 2014 in dne 29.12.2014, podala tudi svoj pisni odgovor, do katerega se je prvostopenjski organ tudi opredelil in ga je upošteval pri sprejeti odločitvi. Zato ta kršitev postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

15. Sodišče po povedanem ugotavlja, da je bilo ravnanje obeh upravnih organov, prvostopenjskega in drugostopenjskega, skladno tako z ustavnim načelom zakonitosti delovanja uprave iz 1. in 2. odstavka 120. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), prav tako pa tudi z zahtevami iz 1.č člena ZUSDDD ter določbami ZUP, na podlagi katerih je prvostopenjski organ pridobil izjave v postopku zaslišanih prič, ki jim je prvostopenjski organ tudi sledil ter pravilno ugotovil, da tožničin odhod iz Republike Slovenije ni povezan z enim izmed navedenih razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

16. Neutemeljeno je tudi tožbeno grajanje, da je bila tožnici kršena njena ustavna pravica do sodnega varstva. URS v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Prav to pravico pa tožnica uveljavlja v tem upravnem sporu, zato ni mogoče govoriti o tem, da bi ji bila pravica kršena.

17. Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

18. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.