Jedro

Obveznost toženca za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine nastopi z dnem dejanskega nastopa dela na delu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca z 11. 2. 2008 in z dne 28. 11. 2007 in odločilo, da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine od 16. 2. 2004 dalje, da pa bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 849,93 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine že od 16. 2. 2004 dalje, to je tudi za čas, ko je bil tožnik v bolniškem staležu in ne od dejanskega nastopa dela v skladu z odločbo toženca z dne 9. 1. 2004, to je od 25. 7. 2007 dalje, zato v celoti nasprotuje izpodbijani sodbi. Navaja, da je pravna podlaga za odločanje v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 16. 12. 2003 dalje z odločbo toženca z dne 9. 1. 2004, ki je postala dokončna in izvršljiva dne 16. 2. 2004. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini do delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo. Tožnik pa je bil neprekinjeno v bolniškem staležu od 11. 12. 2003 dalje zaradi posledic bolezni in dela dne 16. 2. 2004 dejansko ni nastopil, torej pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega tega dne ni uresničil. Toženec poudarja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik v delovnem razmerju le za polovico delovnega časa. Tožnik je namreč uveljavljal pravice iz invalidskega zavarovanja in ne pravice do delne pokojnine iz naslova pokojninskega zavarovanja. Zato njegovega položaja ni mogoče primerjati in enačiti z zavarovanci, ki so uveljavili delno pokojnino (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 444/2007 z dne 25. 2. 2009). Navaja, da so v določbi 4. člena ZPIZ-1 med drugim naštete pravice iz invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi delna invalidska pokojnina, ki je sicer poimenovana pokojnina, vendar je v svojem bistvu nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, saj ima vse lastnosti nadomestila in ne pokojnine. Pravica do delne invalidske pokojnine namreč smiselno nadomešča pravico do nadomestila po 94. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Da je delna invalidska pokojnina v svojem bistvu nadomestilo iz invalidskega zavarovanja in ne pokojnina, izhaja tudi iz zakonskih določb glede odmere delne invalidske pokojnine, saj se tudi delna invalidska pokojnina, kot vsa nadomestila iz invalidskega zavarovanja odmerijo od osnove, ki je invalidska pokojnina, ki bi pripadla zavarovancu na dan nastanka invalidnosti. Tožnik ima tako kot invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega v celoti status zavarovanca in ne deloma zavarovanca in deloma upokojenca. To nenazadnje izhaja tudi iz določbe 41. člena, prav tako pa je v 2. odstavku 188. člena ZPIZ-1 določeno, da se čas, ki ga prebije delovni invalid s priznano pravico do delne invalidske pokojnine v delovnem razmerju s krajšim od polnega, šteje v zavarovalno dobo kot polni delovni čas. Toženec meni, da je glede na navedeno napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil pravico do delne invalidske pokojnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2004, že z dokončno odločbo z dne 9. 1. 2004, to je s 16. 2. 2004, ne glede na to, da je bil v tem času v bolniškem staležu in da je Zavod za zdravstveno zavarovanje v zavezi le za povrnitev nadomestila za bolniški stalež. Toženec ne more avtomatično, ne glede na določbo 159. člena ZPIZ-1, nositi obveznosti za izplačevanje delne invalidske pokojnine od dokončnosti odločbe z dne 9. 1. 2004 dalje, to je od 16. 2. 2004 dalje, ko je citirana odločba postala izvršljiva, čeprav za to ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev za priznanje oziroma izplačevanje delne invalidske pokojnine, to je dejanski nastop dela v skladu z odločbo z dne 9. 1. 2004. Sklicuje se na določbo 159. člena ZPIZ-1, ki je lex specialis glede na določbo 9. člena Zakona o delovnih razmerjih, na katerega se sklicuje sodišče v razlogih sodbe glede tolmačenja začetka nastopa dela. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem v nasprotju z zakonom oprlo na mnenje ministrstva za delo izraženo v dopisu tožencu z dne 22. 5. 2009. Sodišče je glede pravne podlage vezano na ustavo in zakon, ne pa na dopise ministrstev, ki so del izvršilne veje oblasti, saj je sodišče pri svojem delu samostojno in neodvisno. Nenazadnje pa navedeni dopis datira z dne 22. 5. 2009, zadnji narok za glavno obravnavo pa je bil dne 16. 3. 2009, ko dopis sploh še ni obstajal, na naroku pa ni bil sprejet sklep, da se opravijo kakršnekoli poizvedbe o mnenju ministrstva glede navedenega vprašanja. Toženec vztraja, da tožnik dela na drugem delu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa ni nastopil z dokončnostjo odločbe z dne 9. 1. 2004, to je dne 16. 2. 2004, saj je bil takrat nesporno v bolniškem staležu, pač pa šele, ko je sklenil veljavno pogodbo o zaposlitvi, to je dne 25. 7. 2007. Citira in sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 444/2007 z dne 25. 2. 2009 in da sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi do konca bolniškega staleža ne more biti relevantna. Enako stališče kot ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v citirani odločbi in prav tako v zadevi opr. št. VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007, je zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Psp 670/2007, v zadevi opr. št. Psp 407/2007 z dne 28. 2. 2008 in v zadevi opr. št. Psp 576/2008 z dne 12. 2. 2009, v katerem je potrdilo stališče, da je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na dejanski nastop dela, to je po prenehanju bolniškega staleža oziroma začasne nezmožnosti za delo. Toženec tudi sicer meni, da pogodba z dne 3. 2. 2004, za katero sodišče meni, da je bila veljavno sklenjena, ne more biti relevantna, saj je delodajalec tožnika šele 1. 9. 2004, to je skoraj 7 mesecev po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2004, zaprosil toženca za oceno, ali je novo delovno mesto ustrezno omejitvam, ki so mu bile določene kot invalidu III. kategorije invalidnosti, ustreznost dela pa je bila potrjena v dopolnilnem mnenju z dne 19. 10. 2004, o čemer je bil tožnikov delodajalec obveščen 21. 10. 2004. Prav tako ne more biti veljavna pogodba z dne 16. 12. 2003, saj tudi ta pogodba ni vsebovala vseh sestavin, potrebnih za odmero delne invalidske pokojnine, poleg tega je očitno, da je bila navedena pogodba sklenjena za nazaj, saj je bila odločba o ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti izdana šele 9. 1. 2004. Vztraja, da je tožnik nastopil drugo delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega, ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 7. 2007. Ne strinja pa se tudi s stroški, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku za pripravljalne vloge z dne 9. 3. 2009, z dne 20. 4. 2009, z dne 15. 5. 2009 in z dne 1. 6. 2009, ker ne gre za obrazložene vloge.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, posledično pa tudi ni pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pravna podlaga za odločanje o sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 93. členu določa, da ima poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, tudi pravico do delne invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa. Delna invalidska pokojnina se odmeri na način in v višini, kot je določeno v nadaljnjih določbah od 2. do 6. odstavka citirane določbe 93. člena ZPIZ-1. Izrecno pa je v 159. členu Zakona določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Kot izhaja iz dokumentacije, je bil tožnik z odločbo toženca z dne 9. 1. 2004 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 16. 12. 2003 dalje. S citirano odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Med drugim je bilo o delni invalidski pokojnini odločeno tudi z odločbo toženca z dne 28. 11. 2007, ki je bila potrjena z dokončno odločbo z dne 11. 2. 2008. Obe citirani odločbi sta predmet presoje v tem sporu, sporno pa je, od kdaj dalje ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je odločba toženca z dne 9. 1. 2004, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, postala dokončna in izvršljiva dne 16. 2. 2004. S tem dnem bi delodajalec na podlagi dokončne in izvršljive odločbe toženca, pravno formalno moral tožniku zagotoviti delo, ustrezno njegovi delovni zmožnosti, kolikor za to ne bi bilo nobene dejanske in ne pravno formalne ovire. Vendar samo dejstvo izvršljivosti odločbe, na katero je vezan delodajalec oziroma je delavcu glede na določbo 101. člena ZPIZ-1 dolžan zagotoviti delo, v ničemer ne vpliva na sam pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, če delavec dejansko ne prične delati in to na takem delu, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. To jasno izhaja iz določbe 159. člena ZPIZ-1, ki predstavlja tudi pravno podlago za odločanje o delni invalidski pokojnini, ne pa Zakon o delovnih razmerjih ali celo dopis ministrstva za delo. Sodišče sodi skladno z ustavo in zakoni.

Drugačna interpretacija določbe 159. člena ZPIZ-1 ni mogoča in tudi ni potrebna. Obveznost toženca za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine nastopi z dnem dejanskega nastopa dela. Dokler delavec na podlagi dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne prične delati na delu, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, mu mora delodajalec zagotavljati pravice iz delovnega razmerja za poln delovni čas. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi opr. št. VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007 in v zadevi opr. št. VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009. V slednji zadevi je razen tega zavzelo stališče, da če je delavec v času od dokončnega priznanja pravic do skrajšanega delovnega časa iz naslova invalidskega zavarovanja, pa do trenutka, ko lahko te pravice realizira, v bolniškem staležu, mu gre nadomestilo iz tega naslova, torej iz naslova bolniškega stališča za poln delovni čas. Nadomestilo mu izplačuje delodajalec od 31. dne zadržanosti dalje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije poudarilo, da je delodajalec tisti, ki mora zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom (pa tudi drugo delo z omejitvami), da pa delavcu v času, ko je popolnoma nezmožen za delo oziroma v takoimenovanem bolniškem staležu, ne samo ne more, ampak tudi ne sme, ponujati dela ali ga v to celo siliti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pregleda poteka začasne zadržanosti z dela ugotovilo, da je bil tožnik neprekinjeno v bolniškem staležu od 11. 12. 2003 do 17. 9. 2004 in tudi na dan sklenitve pogodbe 3. 2. 2004. Ta dan 3. 2. 2004 je tudi štelo kot datum, ko je tožnik nastopil delo „poslovodja večje trgovine z omejitvami“ v skrajšanem delovnem času 6 ur z utemeljitvijo, da je pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena 3. 2. 2004. Samo pravico do delne invalidske pokojnine pa je tožniku nato priznalo od 16. 2. 2004, ko je odločba postala dokončna in izvršljiva. Torej je štelo ključnega pomena za priznanje oziroma pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, datum dokončne in izvršljive odločbe toženca. Takšna odločitev pa je najmanj preuranjena, saj za takšno odločitev in stališče, ni imelo podlage v določbi 159. člena ZPIZ-1 in niti v izvedenih dokazih. Tega, ali je tožnik dne 3. 2. 2004 dejansko pričel delati skladno z odločbo toženca z dne 9. 1. 2004 namreč sploh ni ugotavljalo in torej tudi ne dejanskega stanja iz določbe 159. člena ZPIZ-1, ki pogoja, da je pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, niti ne zahteva oziroma to v citirani določbi ni določeno. Toženec pravilno opozarja na to, da je bil tožnik na dan 3. 2. 2004 in tudi na dan 16. 2. 2004 v bolniškem staležu. Torej je še vedno sporno, ali je tožnik tega dne začel in ali je mogel pričeti delati na delu, skladno z odločbo z dne 9. 1. 2004, z dnem 3. 2. 2004 oziroma z dnem 16. 2. 2004 glede na ugotovitev, da je bil v bolniškem staležu. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 159. člena ZPIZ-1 in ugotovilo, kdaj je tožnik dejansko pričel opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 5 kg, nedolgotrajnih prisilnih držah hrbtenice, ne na delu, kjer je potreben normalen stisk dlani, ne na terenu, višini in lestvah, brez daljše in vsiljene hoje in stoje, pretežno sede, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, oziroma na delu poslovodja, ki ga je invalidska komisija v ... na zaprosilo tožnikovega delodajalca dne 19. 10. 2004 ocenila, da je tožnik za to delo zmožen, ker gre za fizično lahko, administrativno delo, sede in brez dvigovanja bremen v skrajšanem delovnem času 6 ur. V zvezi s takšno oceno tožnikove delovne zmožnosti za konkretno delo, bo sodišče prve stopnje, glede na toženčeve pritožbene navedbe in razpoložljivo dokumentacijo v upravnem postopku, presodilo tudi, kakšen pomen ima za odločitev v sporni zadevi dejstvo, da je tožnikov delodajalec šele 1. 9. 2004 zaprosil toženca za oceno, ali je delo poslovodja primerno in ustrezno za tožnika glede na ugotovljeno delovno zmožnost v odločbi z dne 9. 1. 2004 in dejstvo, da je bil tožnikov delodajalec o tem obveščen oziroma obveščen z mnenjem invalidske komisije v ... dne 21. 10. 2004. Razen tega bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, od kdaj do kdaj je bil tožnik v bolniškem staležu in ali je bilo v zvezi z bolniškim staležem, odločeno z odločbami in za kakšno nezmožnost za delo je šlo, za poln ali skrajšan delovni čas in torej o tem, ali so bili s strani tožnika izpolnjeni vsi pogoji, za pričetek dela, ali pa so obstajale dejanske in pravne ovire za nastop in pričetek dela. Sodišče prve stopnje bo postopalo skladno z določbo 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) ter pregledalo vse predložene odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, oziroma bo, kolikor ne razpolaga z vsemi, naložilo tožniku, da jih za čas bolniškega staleža predloži, da bo lahko ugotovilo ne le obdobje, pač pa tudi, za kakšno zadržanost z dela je šlo, ali za polni ali za skrajšan delovni čas. V zvezi s pričetkom dela na drugem delovnem mestu, skladno z odločbo z dne 9. 1. 2004, bo sodišče zaslišalo tudi tožnika, prav tako pa tudi glede bolniškega staleža. Šele potem, ko bo sodišče prve stopnje izvedlo vse navedene dokaze in se opredelilo tudi do ostale razpoložljive in v tem postopku relevantne dokumentacije, bo lahko presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca z dne 28. 11. 2007 in z dne 11. 2. 2008 in odločilo, ali je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen ali ne oziroma od kdaj dalje so bili pri tožniku izpolnjeni pogoji, določeni v 159. členu ZPIZ-1 za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo tudi utemeljenost priglašenih stroškov postopka ter njihovo višino v zvezi s pritožbenimi navedbami toženca, ki se nanašajo na konkretne pripravljalne vloge.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.