Jedro

V tar. št. 11 OT ni predvidena nagrada za sestavo in vložitev odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, saj vložitev navedene izjave ni obvezna in je zato tarifna številka 11 OT ne predvideva. Obdolženec ima sicer možnost in pravico, da zaradi zagotovitve poštenega postopka poda izjavo o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa Vrhovno sodišče RS o zahtevi za varstvo zakonitosti odloči tudi, če obdolženec te izjave ne poda.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: Organ za BPP ali toženka) odvetniku A. A. zaposlenemu pri odvetniku B. B. (v nadaljevanju: odvetnik ali tožnik), za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 3293/2021 z dne 26. 11. 2021, priznal nagrado in potrebne izdatke v skupnem znesku 138,40 EUR, viši zahtevek je zavrnil (I. točka izreka) in odločil, da se stroški za izvajanje brezplačne pravne pomoči izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč z nakazilom na transakcijski račun odvetnika B. B., na podlagi izdanega e-računa (II. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Organ za BPP zahtevku odvetnika za odmero nagrade in potrebnih izdatkov delno ugodil in mu odmeril stroške skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju Zodv). Priznal mu je nagrado v višini 50 točk po tar. št. 39/1 OT za uvodni posvet z upravičencem v prostorih ZPKZ ... dne 30. 11. 2021, v trajanju do ene ure (2 x 25 točk za vsake začete pol ure posveta), kar je po oceni organa za BPP primerno glede na obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči. Nadaljnjih priglašenih posvetov z upravičenem v prostorih ZPMKKZ ..., s pripadajočo odsotnostjo iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT ter izdatkom iz naslova kilometrine, pristojni organ za BPP odvetniku ni priznal, z obrazložitvijo, da so le-ti izven obsega dodeljene brezplačne pravne pomoči, saj je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena le za sestavo in vložitev odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, ne pa za tudi za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi.

3.Nadalje je pristojni organ za BPP odvetniku priznal nagrado po tar. št. 8/13 OT za sestavo in vložitev odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS v višini 50 točk (100 točk x 1/2) ter po tar. št. 46/1 OT nagrado v višini 25 točk (50 točk x 1/2) za končno poročilo upravičencu v trajanju do pol ure. Na podlagi četrtega odstavka 6. člena OT pa je organ priznal odvetniku še odsotnost iz pisarne zaradi enkratne vožnje iz ..., kjer ima odvetnik pisarno, v ZPMZKZ ... in nazaj, in sicer zaradi posveta z upravičencem v prostorih navedenega zavoda z dne 30. 11. 2021, v višini 40 točk (2 x 20 točk za vsako stran enkratne vožnje v trajanju do ene ure).

4.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Organ za BPP še pojasnjuje, da tožniku ni priznal priglašene nagrade za študij spisa in pregled zadeve in še, da je organ za BPP odvetniku priznal skladno z 10. členom OT, še potrebne izdatke iz naslova kilometrine v skupni višini 40,48 EUR (109,4 kilometra x 0,37 EUR) za enkratno pot iz ..., kjer ima odvetnik pisarno, v ZPMZKZ ... in nazaj, in sicer zaradi posveta z upravičencem dne 30. 11. 2021 v prostorih navedenega zavoda, pri tem je navedel, da se je oprl na spletne podatke Google zemljevidi.

Tožbene navedbe

5.Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je mnenja, da bi odgovor na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva RS zoper vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, moral biti ovrednoten po prvem in tretjem odstavku tar. št. 11 OT, tako, da bi na osnovno nagrado pripadal 50% povišek in bi tako nagrada znašala 1.500 točk oz. 50% te nagrade, torej 750 točk. Tožnik meni, da so določila Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) neustavna, v delu, ki določajo, da izvajalcu brezplačne pravne pomoči pripada zgolj polovica nagrade, saj pripada sodnim tolmačem in izvedencem, ki so plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči polna nagrada. Po mnenju tožnika gre za kršitev 2., 14. in 21. člena Ustave RS ( v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

6.V nadaljevanju tožbe tožnik izpostavlja, da je v zvezi s pravnim sredstvom obdolženca obiskal več kot enkrat v ZPKZ ..., in da je od pisarne na ... do ZPKZ ... v eno smer 56,8 km in ne 54,7 km, kilometrina zato znaša 42,032 EUR. Dalje tožnik navaja, da je bil zaradi razgovora 2 uri na poti in čakal v ZPKZ na obdolženca v mrazu pred zaporom, zato meni, da mu pripada urnina v višini 300 točk. Po prepričanju tožnika bi organ za BPP moral priznati tudi za študij spisa in pregled zadeve 200 točk, saj ima spis več kot 1.000 strani, prav tako pa je bil odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva zelo obsežen, zato naj bi porabil 3 ure.

7.Tožnik še izpostavlja, da je sklep neobrazložen, saj je sodišče povsem pavšalno navedlo, da drugi priglašeni stroški niso bili potrebni, pri tem pa se ni izjasnilo zakaj ne bi bili potrebni in kateri stroški niso priznani.

8.Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi in mu prizna 1.890,00 EUR nagrade, podredno pa predlaga, da zadevo v zavrnilnem delu vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Toženki pa naj naloži povračilo stroškov sodnega postopka skupaj z DDV ter zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedbe iz odgovora na tožbo

9.Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodna presoja

K točki I izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je tožniku za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 3293/2021 z dne 26. 11. 2021, priznala nagrado in potrebne izdatke v skupnem znesku 138,40 EUR v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnila (I. točka izreka) in odločila, da se stroški za izvajanje brezplačne pravne pomoči izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč z nakazilom na transakcijski račun odvetnika B. B., na podlagi izdanega e-računa (II. točka izreka).

12.V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (za sestavo in vložitev odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS). Tožnik je naveden odgovor na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS tudi sestavil in vložil ter stroškovnik pravočasno predložil. Organ za BPP je predloženemu stroškovniku sledil le delno in tožniku odmeril in priznal odvetniške stroške v skupnem znesku 138,40 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnika za plačilo nagrade zavrnil.

13.Med strankama je sporen zavrnilni del izpodbijanega sklepa. Sporno je vprašanje, ali bi morala tožena stranka tožniku za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, odmeriti nagrado v skladu s 1. in 3. točko tar. št. 11 OT v zvezi s tar. št. 10 OT (in mu priznati 1500 točk ali vsaj 1/2 te nagrade) ali na podlagi 13. točke tar. št. 8 OT, nagrado v višini 100 točk oz. 50 točk skladno s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ker gre za drugo obrazloženo vlogo, kakršno je stališče tožene stranke. Sporno je tudi ali bi tožena stranka morala priznati 300 točk iz naslova urnine na podlagi 6. člena OT, kot to navaja tožnik ali 40 točk, kakor mu je to priznala toženka. Nadalje je sporno ali bi mu toženka za študij in pregled zadeve morala priznati 200 točk ter ali je kilometrina od pisarne odvetnika do ZPMZKZ ... znašala 54,7 km, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ali 56,8km kot to navaja tožnik (sporni znesek iz naslova kilometrine je torej 1,55 EUR).

14.Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči (šesti odstavek 30. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT. Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

15.Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pri tem pa še dodaja, kot sledi v nadaljnjih točkah obrazložitve te sodbe.

16.Sodišče ugotavlja, da so neutemeljene tožbene navedbe glede nepravilnega priznanja nagrade za sestavo in vložitev odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, saj je v 1. točki tarifne številke 11 OT predpisana nagrada nagrada za pravno sredstvo - pritožbo zoper meritorno odločbo, odgovor na pritožbo in odgovor na mnenje državnega tožilca, v 3. točki tarifne številke 11 OT pa je predpisana (zgolj) nagrada za pravno sredstvo - zahtevo za varstvo zakonitosti in odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer je za navedene storitve predvidena nagrada po tarifni številki 10, zvišana za 50 %. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). V tar. št. 11 OT torej ni predvidena nagrada za sestavo in vložitev odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, saj vložitev navedene izjave ni obvezna in je zato tarifna številka 11 OT ne predvideva. Obdolženec ima sicer možnost in pravico, da zaradi zagotovitve poštenega postopka poda izjavo o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa Vrhovno sodišče RS o zahtevi za varstvo zakonitosti odloči tudi, če obdolženec te izjave ne poda. Tožena stranka tako tožniku za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti upravičeno ni priznala nagrade po 1. in 3. točki tar. št. 11 OT v zvezi s tar. št. 10 OT, v višini 1.500 točk oziroma 750 točk, kot to v tožbi uveljavlja tožnik, ampak mu je pravilno priznala nagrado v višini 50 točk (100 točk x 1/2) na podlagi točke 13 tar. št. 8 OT, ker gre za drugo obrazloženo vlogo.

17.Glede tožnikovega zatrjevanja, da gre za različno, celo diskriminanto ureditev plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, glede na plačila nagrade izvedencem in tolmačem, ki jim v primeru brezplačne pravne pomoči pripada polna nagrada sodišče pojasnjuje, da je peti odstavek 17. člena ZOdv

v času izdaje izpodbijanega sklepa določal, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tej določbi je sledila tudi toženka.

18.Sodišče pripominja, da je predlagateljica (Vlada RS) Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določila posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podala razlago in opravila presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS. Pojasnila je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagateljica zakona je izhajala tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi, št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo: "da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave". Prav tako je predlagateljica zakona pojasnila: "da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila".

19.Do vprašanja ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT za tiste odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi, opr. št. X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020, ki ji tukajšnje sodišče sledi in jo v nadaljevanju v bistvenih točkah tudi povzema. Sodišče ob tem dodaja, da je tudi določba 22. člena Ustave RS, torej ustavna pravica do enakega varstva pravic, izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, iz katere izhaja dvoje: sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Obe zahtevi sta temeljni določili nepristranskega in poštenega postopka in ustreznega odločanja, država pa mora to zagotoviti s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve in poskrbeti za uresničevanje v posamičnih postopkih odločanja o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Iz ustavnopravne presoje izhaja, da je pravica do enakega varstva pravic procesnega značaja.

20.Vrhovno sodišče je v zgoraj navedeni sodbi navedlo, da drugi odstavek 14. člena Ustave RS zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar pa tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Vrhovno sodišče je poudarilo, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu, in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja, kar pomeni, da je treba pri presoji o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, izhajati iz predmeta pravnega urejanja, pri tem pa je treba uporabiti vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.

21.Vrhovno sodišče je tudi pojasnilo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev v postopku, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do nagrade za njihovo delo iz javnih sredstev, saj se vse te nagrade izplačujejo iz sredstev proračuna. Kljub temu pa je treba pri primerjavi njihovih medsebojnih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem na podlagi Pravilnika o sodnih tolmačih ter plačilo vročevalcem na podlagi Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti pa zgolj ob primerjavi teh pravnih podlag ni mogoče ugotoviti, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko sodnim izvedencem, cenilcem, tolmačem in vročevalcem plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev, ki je enaka trditvi tožeče stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.

22.Sodišče na podlagi obrazloženega meni, da določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, ni protiustavna, pri čemer še pripominja, da se pri odmeri nagrade in stroškov tudi ne morejo upoštevati osebne okoliščine tožnika oziroma njegovega delodajalca, saj sta tako organ za brezplačno pravno pomoč kot tudi sodišče pri odločanju zavezana upoštevati OT in drugo veljavno zakonodajo.

23.Tožnik v tožbi spregleda tudi, da v zadevi, v kateri je zastopal upravičenca ni šlo za delovni spor, kot napačno trdi v tožbi. Že iz tega razloga ne more biti res, da je bil diskriminiran, ker je zastopal upravičenca, delavca kot šibkejšo stranko v delovnem sporu in da mu je bila zato kršena pravica do enakosti po 14. členu Ustave.

24.Sodišče pritrjuje toženi stranki tudi v delu v katerem tožniku ni priznala priglašene nagrade za študij spisa in pregled zadeve s pojasnilom, da sta navedeni opravili kot priprava za sestavo vloge in nista samostojni opravili v smislu 2. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev pregleda spisov, listin in druge dokumentacije zajeta v drugih tarifnih številkah, in sicer je storitev študij spisa v konkretnem primeru že zajeta v tar. št. 8/13 OT, tj. v sestavi in vložitvi odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS. Pri tem sodišče pojasnjuje, da je nagrada za pregled in študij zadeve navedena v tar. št. 39 OT, iz katere izhaja, da lahko odvetnik zaračuna navedene storitve v primeru, da storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Pojem "samostojnosti" lahko pomeni le, da take storitve po vsebini niso vezane na opravljanje kakšne od storitev, ki so ovrednotene v drugih tarifnih številkah, oziroma niso odvisne od dogajanja v teh zadevah. Pregled in študij zadeve, tako očitno niso samostojne storitve, saj so tako po vsebini, kot po potrebi za njihovo sestavo, neločljivo vezane na to zadevo.

25.V četrtem odstavku 6. člena OT je določeno da pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začetne pol ure 20 točk. Tožena stranka je tožniku na podlagi četrtega odstavka 6. člena OT priznala za odsotnost iz pisarne 40 točk (2 x 20 točk za vsako stran enkratne vožnje v trajanju do ene ure) zaradi enkratne vožnje iz ..., kjer ima odvetnik pisarno, v ZPMZKZ ... in nazaj, in sicer zaradi posveta z upravičencem v prostorih navedenega zavoda dne 30. 11. 2021 . Tožnik navaja, da je bil zaradi razgovora 2 uri na poti in čakal v ZPKZ na obdolženca v mrazu pred zaporom, zato meni, da mu pripada urnina v višini 300 točk, pri tem ne pojasni zakaj bi mu pripadala takšna nagrada in tudi ne priloži dokazov, da je bil na poti dve uri, priložil pa je izpis iz Google zemljevidov (priloga A4) iz katerega izhaja, da je predvideno trajanje navedene poti 43 minut, sodišče tako pritrjuje toženi stranki tudi v delu, ko je ta odmerila 2x20 točk za vsako stran enkratne vožnje v trajanju do ene ure. Prav tako tožnik ne navede iz kakšnega razloga bi mu pripadala urnina za čakanje v ZPKZ na obdolženca, za navedeno ni podlage v zakonu. Ugovora tako zaradi njegove pavšalnosti ni možno preizkusiti in ga sodišče zavrača. Tožnik ni navedel niti kako dolgo naj bi čakal. Sodišče pa pri tem še dodaja, da urnina skladno z drugim odstavkom 6. člena OT pripada odvetniku za vsake začete pol ure nad 15 minut za čakanje na narok za obravnavo ali drug narok, ki se je pričel z zamudo, za čakanje med posvetovanjem organa ali podobne porabe časa. V navedenem primeru pa ni šlo za čakanje na narok za obravnavo ali drug narok.

26.Tožena stranka je ugotovila, da je razdalja med pisarno odvetnika in ZPMZKZ ... 54,7 km (v obe smeri 109,4 km) in mu tako iz tega naslova priznala kilometrino v višini 40,37 EUR. Tožnik navaja, da bi mu tožena stranka morala priznati kilometrino za 56,8 km (113,6 km v obe smeri) torej 42,032 EUR. Tožbi je priložil tudi izpis iz Google zemljevidov (priloga A4) iz katerega navedeno tudi izhaja. Glede potnih stroškov 10. člen OT določa, da je stranka dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega avtomobila, če odvetnik potuje na razdalji do 400 kilometrov v eno smer, odvetnik pa se lahko s stranko dogovori za kilometrino tudi pri uporabi osebnega avtomobila za daljšo razdaljo (tretji odstavek). Stranka je dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega avtomobila, in sicer v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo (četrti odstavek). Glede na citirana določila je tožnik po presoji sodišča upravičen tudi do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, tj. do kilometrine. Pri ugotavljanju dolžine poti (109,4 km) se je organ za BPP oprl na podatke spletnega portala Google zemljevidi, medtem ko se tudi tožnik sklicuje na aplikacijo Google zemljevidi, po kateri naj bi pot znašala 113,6 km oziroma kilometrina 42,032 EUR. Gre torej za 1,55 EUR razlike v škodo tožnika, kar pomeni zanemarljivo razliko z izračunom organa za BPP. Sodišče je ob smiselni uporabi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, navedeni tožbeni ugovor zavrnilo, saj upravni akt, v tem delu, očitno nima nobenih posledic za tožnika ali pa so te posledice zanemarljive (razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, kar v predmetni zadevi ne gre). Tožnik v tem delu s tožbo izpodbija del odločitve toženke in navaja, da bi mu tožeča stranka morala priznati dodatno še znesek kilometrine v višini 1,55 EUR, kar po presoji sodišča pomeni, da gre za znesek, ki za tožnika očitno ne more imeti resnih posledic in jih je zato mogoče šteti za zanemarljive. Sodišče pri tem pripominja, da sta razdalja in višina kilometrine splošno znani dejstvi, ki ju ni treba posebej dokazovati. Sodišče tako tudi v tem delu pritrjuje toženki, saj tako npr. na portalu ViaMichelin znaša pot od odvetnikove pisarne do ZPKZ ... in nazaj 110 km, kilometrina pa 40,70 EUR, kar pomeni zanemarljivo razliko 1,33 centov v primerjavi z izračunom toženke.

27.Sodišče pri navedenem še pripominja, da sta okoliščini odsotnost iz pisarne v času potovanja in kilometrina že po naravi stvari lahko iz objektivnih razlogov, na katere odvetnik nima nujno vpliva, variabilni in od primera do primera različni, zato je po naravi stvari dokazno breme na strani odvetnika, da že ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske (10. alineja četrtega odstavka 39. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP), in kar je dolžnost odvetnika (prvi odstavek 40. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP); ta pa zajema tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne in kilometrino z utemeljitvijo njegovega trajanja in prevožene kilometre. Tožnik tega ni storil ob predložitvi stroškovnika, temveč je začel navedeno dokazovati šele po prejemu izpodbijanega sklepa, tj. ob vložitvi tožbe. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

28.Sodišče prav tako zavrača tožnikov ugovor, da izpodbijani sklep ni obrazložen, ker naj bi tožena stranka pavšalno navedla, da drugi stroški niso bili potrebni. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhajajo razlogi, zaradi katerih tožniku ni bila priznana nagrada v priglašeni višini. Pri tem tožena stranka odmere stroškov niti ni izvedla pavšalno, ampak je z navajanjem konkretnih razlogov ustrezno obrazložila odločitev v zvezi z odmero posamezne nagrade oziroma izdatka po OT.

29.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno. V tej zadevi namreč med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, da je opravil storitve brezplačne pravne pomoči, in da je pravočasno vložil stroškovnik za opravljene storitve. Sporna so le materialnopravna vprašanja. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) daje sodišču v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

30.Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke tudi v zavrnilnem delu pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

31.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS II U 57/2022 z dne 28. 11. 2023 in II U 59/2022.

2Peti odstavek 17. člena ZOdv se je uporabljal do 25. 4. 2023, izpodbijani sklep je Organ za BPP izdal dne 5. 1. 2022. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv- G) (Uradni list RS, št. 130-3089/2022), ki velja od 26.10.2022, v 3. členu določa, da se spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv začne uporabljati šest mesecev od uveljavitve tega zakona. Do začetka uporabe določbe iz prejšnjega odstavka se uporablja peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 - odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 - odl. US, 46/16 in 36/19).

3Šturm Lovro…et al, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 238-239.

4Tako tudi UPRS sodbi, opr. št. III U 255/2018-11 z dne 5. 5. 2020 in opr. št. III U 157/2018-25 z dne 10. 7. 2020.

5Sklep UPRS I U 881/2020-13 in UPRS Sklep I U 1553/2020-13.

6VSL sklep II Cp 258/2017 z dne 2. 3. 2017.

7Podobno tudi VSC Sklep II Kp 27024/2017 z dne 11. 12. 2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 8, 8/13, 11, 11/3, 39

Odvetniška tarifa (2015) - člen 6, 10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.