Jedro

Skozi v nadaljevanju detajliran obdolženčev modus operandi zagovornik zaobide smiselno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je pri opisanem ravnanju obdolženi A. A. B. B. uporabil, da je preko njega izvršil kaznivo dejanje s tem, ko je pri slednjem ustvaril zmoto o tem, da mu bo za sklenitev pogodbe o nakupu klim dal nekaj denarja, nato pa namesto njega plačeval obroke kupnine, ob hkratni zlorabi njegovega slabega socialno-ekonomskega položaja in težav z uživanjem alkoholnih pijač. Tako je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi A. A. B. B. z vodenjem njegovih ravnanj izrabil za to, da je slednji zanj sklenil pogodbo za nakup klimatskih naprav, ki jih je prevzel obdolženi. Posledično podrobnim in prepričljivim razlogom o procesni vlogi posrednega storilca zagovornik s posplošeno zatrjevano kršitvijo določb kazenskega postopka v nasprotju z 11. točko (prvega odstavka) 371. člena ZKP ostane brez uspeha.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo III K 11349/2020 z dne 30. 6. 2023 obdolžena C. C. in A. A. spoznalo za kriva, da sta pod točko I. izreka storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, obdolženega A. A. pa tudi, da je z dejanjem pod točko II. izreka storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Obema je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je obdolženemu C. C. določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi D. d.o.o. v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe povrne znesek 2.022,30 EUR. Obdolženemu A. A. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I. izreka določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. izreka pa sedem mesecev zapora, nakar mu je v skladu z določbo 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi D. d.o.o. v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne znesek 7.416,10 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in bo lahko določena kazen zapora izrečena. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolžena oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, a ju je obremenilo za plačilo stroškov pooblaščenca oškodovane družbe, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom ter za plačilo stroškov, ki so nastali po njuni krivdi, in sicer obdolženega A. A. za znesek 19,50 EUR ter obdolženega C. C. za znesek v višini 18,70 EUR. Prav tako je odločilo, da sta obdolžena A. A. in C. C. dolžna oškodovani družbi D. d.o.o. v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP nerazdelno plačati znesek 4.044,60 EUR, obdolženi A. A. pa tudi znesek 5.392,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2020 do plačila.

2. Takšno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s pritožbo izpodbija zagovornik obdolženega A. A. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih določb kazenskega postopka, skrbno je izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in sintezno skrbno analiziralo, korektno ocenilo ter na tej podlagi sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obe storjeni kaznivi dejanji. Utemeljeno je, na stopnji prepričanja, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, zaključilo, da sta kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 obdolženem A. A. dokazani, za izvršeno pa mu je prvostopenjsko sodišče izreklo tudi primerno in pravično kazensko sankcijo.

5. Uvodoma zagovornik obdolženega pritožbeno zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka v nasprotju z 11. točko (prvega odstavka) 371. člena ZKP, saj meni, da so ponujeni razlogi nejasni in sami s sabo v nasprotju, v izpodbijani sodbi prvostopenjskega sodišča pa tudi pogreša razloge o vseh pomembnih dejstvih, še posebej, kako naj bi obdolženi ravnal kot posredni storilec.

6. S takšnim pritožbenim izvajanjem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Odločilna dejstva so tista, ki so pomembna za ugotavljanje, ali je podano kaznivo dejanje in krivdna odgovornost obdolženca ali pa je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona glede obdolženca in njegovega dejanja. Ker zagovornik obdolženega sploh ne konkretizira, kateri razlogi, ki jih je v utemeljitev sprejete meritorne odločitve ponudilo sodišče prve stopnje, so nejasni in sami s sabo v nasprotju, ne pove pa niti, glede katerih pomembnih dejstev pogreša razlogovanje, tako posplošenih pritožbenih trditev ne gre preizkusiti.

7. K edinem določneje (a še vedno ne določno) opredeljenem pritožbenem pomisleku, kako naj bi obdolženi ravnal kot posredni storilec zagovornik (zadostno) razlogovanje pogreša neutemeljeno. Jasni in razumni zaključki o tem, da in na kak način je obdolženi A. A. z namenom, da sebi pridobi premoženjsko korist z izrabljanjem in vodenjem ravnanj B. B. zavestno in hote spravil predstavnico oškodovane družbe, preko B. B., z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto, so predstavljeni v točki 28 obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe. Prvostopenjska ocena, da je to obdolženi storil na način, da je najprej B. B., ki je bil brez zaposlitve in prihodkov, ponudil plačilo denarja v zameno za to, da B. B. pri D. d.o.o. zanj kupi klimatske naprave, je zadostna in tudi pravilna, saj je ob tem B. B. tudi zatrdil, da bo obroke zanje plačeval obdolženi A. A. sam, zaradi česar je B. B. v spremstvu obdolženega A. A., v škodo oškodovane družbe to tudi naredil. Skozi v nadaljevanju detajliran obdolženčev modus operandi zagovornik zaobide smiselno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je pri opisanem ravnanju obdolženi A. A. B. B. uporabil, da je preko njega izvršil kaznivo dejanje s tem, ko je pri slednjem ustvaril zmoto o tem, da mu bo za sklenitev pogodbe o nakupu klim dal nekaj denarja, nato pa namesto njega plačeval obroke kupnine, ob hkratni zlorabi njegovega slabega socialno-ekonomskega položaja in težav z uživanjem alkoholnih pijač. Tako je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi A. A. B. B. z vodenjem njegovih ravnanj izrabil za to, da je slednji zanj sklenil pogodbo za nakup klimatskih naprav, ki jih je prevzel obdolženi. Posledično podrobnim in prepričljivim razlogom o procesni vlogi posrednega storilca zagovornik s posplošeno zatrjevano kršitvijo določb kazenskega postopka v nasprotju z 11. točko (prvega odstavka) 371. člena ZKP ostane brez uspeha.

8. Sicer zagovornik obdolženega poudarja, da je na glavni obravnavi dne 12. 5. 2023 podal predlog za izločitev zapisnika o izjavi B. B., dani v predkazenskem in kazenskem postopku zoper njega, pri čemer je ta bil zavrnjen brez obrazložitve. V zvezi s tem pojasnjuje, da je bil B. B. do dne 9. 11. 2022 skupaj z A. A. soobdolžen za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in v tej procesni vlogi je podal izjavo policiji ter zagovor dne 7. 9. 2022. Ob tem pripominja, da je dne 9. 11. 2022 tožilstvo obtožnico spremenilo in sprva obdolženega B. B. v modificirani obtožbi preprosto izpustilo, obtožni predlog zoper njega pa umaknilo. Iz tega razloga je obramba predlagala njegovo zaslišanje v svojstvu priče, pri čemer ga je sodišče povabilo na glavno obravnavo dne 1. 3. 2023, a se je po poizvedbah izkazalo, da je B. B. dne 7. 1. 2023 preminil. Skozi nadaljnje pritožbeno polemiziranje zagovornik izrazi mnenje, da zaslišan kot osumljeni oziroma obdolženi ni dolžan ravnati po 240. členu ZKP. Izpostavi prepričanje, da B. B. tega pouka ni bil deležen, zato se je zahtevala izločitev zapisnikov o njegovih predhodnih izpovedbah, saj se na te sodna odločba ne more upreti. Gre namreč za soobdolženca v tem postopku, zato njegove izjave po mnenju zagovornika ni mogoče umestiti med zakonsko določena dokazna sredstva. Prepričan je namreč, da izjava bivšega soobdolženca ne more biti relevantni zagovor obdolženca, ker tega svojstva ni imel, saj ga sodišče in tožilstvo kot obtoženca po modificiranem obtožnem predlogu 9. 11. 2022 ne šteje. Poudari, da mora imeti soobdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek štejemo kot pošten. Enako velja za obremenilno izjavo soobdolženca. V takem primeru velja za soobdolžene privilegij zoper samoobtožbo iz 4. alineje 29. člena Ustave in se lahko zavrne odgovor na katerokoli vprašanje. V postopanju prvostopenjskega sodišča tako prepozna kršitev pravice obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.

9. Vendar zagovornik nima prav in tudi ne drži, da je bil predlog za izločitev dokazov zavrnjen brez obrazložitve. Tehtne razloge za pravilno sprejeto postopkovno odločitev je sodišče prve stopnje predstavilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zatorej pojasnilo, zakaj zagovor B. B. ni dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne s kršitvijo določb kazenskega postopka ali na podlagi drugega nedovoljenega dokaza, upoštevaje določbo drugega odstavka 18. člena ZKP, dosledno povzema. Prav tako pritrjuje opozorilu sodišča prve stopnje, da kasnejša sprememba statusa obdolženca v pričo nima zakonske podlage za oceno o nedovoljenosti tako pridobljenih izjav - dokazov. Obenem kot točno sprejema ugotovitev, da zagovor, ko je podan in če je podan ob zagotovitvi vseh procesnih jamstev, ki jih mora obdolženi imeti in biti z njimi seznanjen, prav tako postane predmet dokazne presoje ne nujno le v korist, pač pa tudi v obdolženčevo škodo. Posledično se prvostopenjska odločitev o zavrnitvi predloga zagovornika obdolženega A. A. za izločitev izjave in zagovora takrat obdolženega B. B. pokaže kot pravilna in zakonita, pri čemer je vsebinsko drugačno pritožbeno izvajanje, temelječe na nestrinjanju s sprejetimi pravnimi zaključki, ne more omajati.

10. Uvodoma na načelni ravni zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik obdolženega v ničemer ne obrazloži, saj niti ne navede, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato povsem nekonkretizirano in ga posledično ne gre preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

11. Zagovornik nima prav niti, ko poudarja, da sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer povzema zakonske znake kaznivega dejanja po 211. členu KZ-1, o čemer pa nima razlogov oziroma so ti pomanjkljivi. Takšna pritožbena trditev je netočna in povsem zgrešena. V točki 9 obrazložitve je sodišče prve stopnje podalo zgolj materialno zakonsko podlago za obravnavano vrsto delikta, prav tako pa tudi za tip udeležbe pri obeh, obdolženemu očitanih kaznivih dejanjih (glede na določbo prvega odstavka 20. člena KZ-1 sostorilec oziroma skladno drugemu odstavku cit. določbe posredni storilec). Po nedvomnih ugotovitvah v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki za procesne udeležence niso bile sporne, sledi obširna dokazna ocena, kjer so objektivni in subjektivni zakonski znaki za vsako obravnavano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 do potankosti ustrezno materialno ovrednoteni, povsem skladno določbi šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi, ki jo je treba brati celostno in nikakor nepovezano, po zgolj posameznih ločenih (od)stavkih, navedlo razloge za vsako posamezno točko izpodbijane sodbe. Pri tem se je določno in popolnoma opredelilo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Ustrezno je razložilo tudi, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (na primer izpoved priče E. E.), iz katerih razlogov posameznim predlogom zagovornika ni ugodilo, in kateri razlogi so bili za prvostopenjsko sodišče pri reševanju pravnih vprašanj odločilni, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podani obravnavani kaznivi dejanji (točke 16 do 28 obrazložitve izpodbijane sodbe) in kazenska odgovornost obdolženega A. A. (točki 29 in 30 obrazložitev izpodbijane sodbe).

12. Posledično tudi pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja obdolženčev zagovornik graja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. obravnavani kaznivi dejanji izvršil na očitani način. Sprejeto meritorno odločitev je sodišče prve stopnje razumno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti s pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami iz pritožbeno izpodbijane sodbe soglaša ter jih v zaobid nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

13. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero se obdolženčev zagovornik ne strinja. Vendar s ponujanjem drugačnega materialnega vrednotenja v pritožbi izpostavljenih dokazov ter z enostranskimi lastnimi zaključki in obsežnim polemiziranjem o nedokazanosti obdolženemu očitanih dveh kaznivih dejanj goljufije na škodo družbe D. d.o.o., ne more vzbuditi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani prvostopenjski sodbi.

14. Skozi lasten prikaz kronološkega poteka inkriminiranega dogajanja na prodajnem mestu D. d.o.o. dne 10. 6. 2019 zagovornik izrazi prepričanje, da soobdolženi C. C. za možnost nakupa klim pred tem ni vedel in s tem soobdolženi A. A. tega dne tudi ni podpisoval vseh listin z namenom sklenitve Pogodbe o nakupu klim na obroke, saj je vmes potekel še dan do dne 11. 6. 2019, ko sta se na osnovi informacij F. F. očitno dogovorila o kompenzaciji klim za plačilo najemnine. Na prvostopenjsko sodišče naslovi očitek izostanka presoje razmerij med upnikom (obdolženim A. A.) in dolžnikom (C. C.) glede zmote in lažnega prikazovanja dejstev. V istem graja preskok razlogovanja z domnevo, da je obdolženi A. A. vedel za finančno stanje obdolženega C. C., kritičen pa je tudi do sklepanja prvostopenjskega sodišča iz preprostega dejstva, da slednji takrat ni imel zadostnih prilivov na banki G., čeprav je očitno preživel in imel sredstva, ki jih je neevidentirano dobil z delom v Avstriji. Hkrati zagovornik izrazi mnenje, da je tudi Izjavo in Soglasja za evidentiranje plačnika prvostopenjsko sodišče ocenilo zmotno, medtem ko s strani obdolženega A. A. lažno zatrjevano lastništvo za presojo sklepanja pogodbe o odjemu za družbo oceni kot nepomembno.

15. Povzetemu pritožbenemu izvajanju ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je uvodoma ustrezno izhajalo iz nedvomno ugotovljenih dejstev, povzetih v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, med ostalim, da je bil obdolženi C. C. v inkriminiranem časovnem obdobju najemnik stanovanja na naslovu (naslov 1), pri čemer je lastnik te nepremičnine H. H., oče obdolženega A. A., pri čemer je slednji tedaj bival na naslovu (naslov 2); da je obdolženi C. C. dne 11. 6. 2019 v Mariboru z oškodovano družbo sklenil pogodbo o prodaji blaga na obroke za šest komadov klim z montažo, in sicer za kupnino 6.804,02 EUR, za kar je skladno sklenitvenim pogojem bil plačan le prvi obrok v višini 567,00 EUR; da je pri sklenitvi pogodbe kot kontaktna oseba ob dobavi klimatskih naprav bil naveden obdolženi A. A., ki je bil ob podpisu pogodbe prisoten; da je obdolženi A. A. dne 10. 6. 2019 podpisal Izjavo o spremembi osebnih podatkov; da je oškodovana družba družbi I. d.o.o. kot kontakt navedla obdolženega A. A.; da je J. J. dne 14. 6. 2019 za družbo I. d.o.o. opravil dostavo naročenih klimatskih naprav; da klimatske naprave, razen prvega obroka, niso bile plačane, niti vrnjene oškodovani družbi, ki je posledično od pogodbe za obročno plačilo odstopila in da je vrednost klimatskih naprav iz naslova dne 11. 6. 2019 sklenjene pogodbe brez zneska montaže znašala 4.611,60 EUR. V nadaljevanju je nato, predvsem v točkah 16 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, navedlo jasne, zanesljive in prepričljive razloge, ki vsebinsko drugačno, pritožbeno izpostavljeno sklepanje zagovornika, smiselno ovržejo.

16. Medtem ko je obdolženi A. A. zagovor konstantno spreminjal, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedi predstavnice oškodovane družbe K. K. in uslužbenke F. F., da se je dne 10. 6. 2019 na prodajnem mestu družbe D. d.o.o. oglasil obdolženi C. C. v spremstvu (so)obdolženega A. A., pri čemer je slednji povedal, da ima novega najemnika, ki bo postal naročnik električne energije. Da s strani obdolženega A. A. lažno zatrjevano lastništvo ni pomembno, v kar skuša prepričati zagovornik, preprosto ne drži. Skozi lastno pritožbeno tezo namreč povsem prezre, da je priča K. K. povedala, da se je obdolženi A. A. deklariral kot lastnik nepremičnine na naslovu (naslov 1), pri čemer je navedel, da si je spremenil osebno ime iz imena H. v A. in je o tem izpolnil in podpisal Izjavo o spremembi osebnih podatkov. Prav tako je obdolženi A. A. podpisal Soglasje lastnika za evidentiranje plačnika, pri čemer je kot lastnika nepremičnine na merilnem mestu navedel sebe, kot plačnika pa obdolženega C. C., ki je prav tako podpisal navedeno soglasje, kakor tudi samo pogodbo o prodaji in nakupu električne energije. Po sklenitvi navedene pogodbe pa je obdolženi C. C. podpisal še pogodbo o prodaji blaga na obroke.

17. V pritožbeni graji izostanka presoje razmerij med soobdolženima C. C. in A. A., do katerih se je prvostopenjsko sodišče nazorno opredelilo predvsem v točka 19 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, zagovornik previdno zaobide odločilno dejstvo, na katerega je opozorila priča K. K., in sicer, da je bil kot kontaktna oseba v zvezi z dobavo klim naveden že ob podpisu pogodbe obdolženi A. A., prav tako ostane pritožbeno zamolčana pomembna okoliščina, da je tudi J. J. iz družbe I. d.o.o. potrdil stik izključno z obdolženim A. A., kot tudi, da so bile klime po izrecnem naročilu obdolženca dostavljene na njegov domač naslov, tj. (naslov 2) (in ne na naslov obdolženega C. C., tj. (naslov 1).

18. Neprepričljiv ostane zagovornik tudi na točki ugibanja o očitnem dogovoru o kompenzaciji klim za plačilo najemnine, saj obdolženi A. A. za kakršnokoli poravnavo iz naslova najemniškega razmerja niti ni bil pristojen. Zagovornik ne upošteva, da soobdolžena v času storitve kaznivega dejanja sploh nista bila v razmerju najemodajalec-najemnik, saj je bil lastnik nepremičnine na (naslov 1) obdolženčev oče H. H., ki pa, glede na izpoved K. K., razburjen zaradi odklopa elektrike in v zvezi s tem obiskom v prostorih oškodovane družbe, o dobavi klimatskih naprav ni vedel ničesar. Na tako ugotovljeno je pritožbeni očitek o zmotni prvostopenjski presoji Izjave in Soglasja za evidentiranje plačnika neutemeljen.

19. Ne vzdrži pa niti pritožbeno polemiziranje o finančnem stanju soobdolženega C. C., o katerem ima izpodbijana sodba zadostne in sprejemljive razloge v točki 20 obrazložitve. Tosmerno podani zagovor obdolženega C. C., ugotovljen status brezposelnosti, izpisek iz registra ZZZS (priloga A3) in odgovor banke G. z dne 13. 9. 2022 s priloženim izpisom njegovega TRR nadvladajo posplošeno zagovornikovo smatranje, da je očitno preživel in imel sredstva, ki jih je neevidentirano dobil z delom v Avstriji.

20. Pritožbi prav tako ni priznati uspeha glede očitka iz točke II. izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ko prvostopenjskemu sodišču očita, da je obdolženega za kaznivo dejanje, sklenjeno preko B. B. kot posrednega storilca, obremenilo na podlagi domnev in neupravičene izpovedi slednjega. Zagovornik opozori, da posredni storilec deliktno dogajanje obvladuje in neposrednega storilca izrablja kot "sredstvo" za izvršitev kaznivega dejanja, medtem ko gre v konkretnem primeru za prištevnega in preračunljivega sklenitelja pogodbe o nakupu klim, to je B. B., ki je v zagovoru trdil, da se ničesar ne spomni, ker je bil venomer pijan, spomni pa se, da naj bi mu obdolženi A. A. obljubil za domnevni posel denar. Da bi vinjen sklenitelj sklepal pogodbo in se odločal za nakup klim, bi bilo po mnenju zagovornika obdolženega glede na izpoved uslužbenke D. d.o.o. F. F., neverjetno.

21. Vendar se s takšnim pritožbenim izvajanjem ne gre strinjati, saj je jasno in prepričljivo ovrženo v točkah 22 do 28 obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da je A. A. B. B. z vodenjem njegovih ravnanj izrabil za to, da je slednji zanj sklenil pogodbo za nakup klimatskih naprav, katere je nato prevzel obdolženi, nikakor ne temelji na podlagi domnev in nekredibilne izpovedi B. B., kot to skuša zavajajoče prikazati zagovornik. Nekritično zaobide neizpodbitno dejstvo, da je B. B. v procesni vlogi obdolženca na glavni obravnavi dne 7. 9. 2022 kaznivo dejanje priznal in ob tem tudi v podrobnosti opisal okoliščine, v posledici katerih si je obdolženi A. A. na škodo družbe D. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 5.392,80 EUR. Skozi posplošen pritožbeni očitek o obremenjenosti obdolženca na podlagi domnev, zagovornik povsem prezre, da je sodišče prve stopnje zagovoru B. B. sledilo iz razloga ustrezne dokazne podprtosti, in sicer z izpovedjo prič F. F., K. K. in J. J., pa tudi glede na vsebino listinske dokumentacije (točka 26 obrazložitve izpodbijane sodbe). Skozi smiselno obrazložitev izpostavljene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča privedejo do razumnega zaključka, da se je B. B. z obdolženim A. A. (predhodno) dogovoril za sklenitev pogodbe o nakupu klimatskih naprav na obroke, saj mu je obdolženi v zameno za to obljubil plačilo, prav tako pa mu je zatrdil, da bo obroke za naročene klimatske naprave plačeval on, zaradi česar je B. B., tedaj soočen z alkoholizmom in brezposelnostjo, brez premoženja in zadostnih finančnih sredstev, pogodbo o nakupu klim na obroke z oškodovano družbo sklenil, pri čemer pa klim ni prevzel. 22. Ob tem zagovornik ne prepriča niti glede očitka neverodostojnega ovrednotenja priče E. E. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe zanesljivo in s tehtnimi razlogi utemeljilo, v katerem delu in čemu pritožbeno izpostavljeni priči ni verjelo. S strani zagovornika obdolženega zatrjevani "zamišljen scenarij" je zatorej odvečen in brez vsake teže. 23. Na meji resne sodne presoje pa se pokaže pritožbeno moraliziranje o merilih enakosti, varovanju velikega oglaševalca in prodajalca v masovni propagandni akciji ter tozadevno polemiziranje o dolžnosti oškodovane družbe v smeri prepričanja glede bonitete kupca, v zvezi s tem pa očitek, naslovljen na F. F., da bi kot profesionalna uslužbenka družbe D. d.o.o. lahko videla, da ima pred sabo dve osebi, ki že na prvi pogled vzbujata pozornost v primeru nezaposlenosti. Trditev zagovornika, da bi že zahtevani podatek o zaposlenosti odvrnil od sklenitve inkriminirane pogodbe in poskus prikaza obdolženega A. A. kot naivnega, nepoučenega in neizkušenega človeka, nezmožnega sklenitve tako kompleksnega posla in tudi ne goljufivega namena, ne more pripeljati do pritožbeno pričakovanega zaključka. Glede sposobnosti razumevanja pomena in obvladovanja obdolženčevega ravnanja se je namreč prvostopenjsko sodišče, ustrezno podprto z izvidom in mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke - psihiatra mag. L. L., katerega izsledke si zagovornik razlaga po svoje, podrobno opredelilo v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. Drži sicer, da je sodni izvedenec obdolženega označil kot slabše povprečno intelektualno sposobno osebo, pri kateri pa niso prisotni znaki nobene izmed duševnih bolezni, pri čemer pa ne pretekla institucionalna obravnava niti motnja kontrole impulzivnosti, na njegovo sposobnost razumevanja in obvladovanja lastnega ravnanja v inkriminiranem času nista vplivali. Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov v zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi obe kaznivi dejanji izvršil s krivdno obliko direktnega naklepa.

24. Zagovornik pa ne more v drugačne pravne in dejanske zaključke prepričati niti z opozarjanjem, da obdolženi ni pogodbenik z D. d.o.o., marveč z C. C. in B. B. ter je le na njiju lahko deloval s pogodbenim namenom, ne pa na uslužbence oškodovane družbe, katerih njegova volja sploh ni zanimala. Pritožbeno izvajanje, da v tistem razmerju, razen vednosti, da je sklenjeno, ni sodeloval, ni bil pogodbenik, podpisnik, plačnik in zavezanec ter poskus prikaza, da gre za stvar civilno pravnega razmerja in vložene izvršbe, ki pa obdolženega ne zadeva, saj inkriminiranih klim ni kupil in jih tudi ni dolžan vrniti, se ni izkazalo za verjetno. Ključne ugotovitve je sodišče prve stopnje analitično ocenilo v točkah 10 do 28 obrazložitve izpodbijane sodbe dalje in jih izčrpno strnilo v pravilen zaključek, da je obdolženi A. A. izpolnil vse objektivne in subjektivne znake dveh kaznivih dejanj goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim (po točki 1. izreka izpodbijane sodbe) oziroma prvim (po točki 2. izreka izpodbijane sodbe) odstavkom 20. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče skozi obrazložitev celostno predstavljenim razlogom, ki posredno smiselno razmejijo pravno nevzdržni kaznivi dejanji zoper premoženje od "zgolj" civilnopravnega razmerja, v celoti pritrjuje.

25. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja. Vendar pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženega, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v točkah 31 do 33 pravilno ugotovilo in ocenilo težo obdolženemu A. A. očitanih kaznivih dejanj, stopnjo krivde, osebne razmere, preteklo življenje, obnašanje po obeh (so)izvršenih pravno nevzdržnih dejanjih in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Posledično je obdolženemu A. A. izreklo ustrezno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri so enotno določena kazen deset mesecev zapora in preizkusna doba treh let, pa tudi posebni pogoj, da oškodovani družbi v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne znesek 7.416,10 EUR, ustrezno odmerjeni. Izrečene kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolženemu v korist. 26. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

27. Čeprav pritožba obdolženčevega zagovornika ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, obdolženega A. A. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.