Jedro

Temeljno vodilo v skrbi za otroka je otrokova korist. Po 174. členu DZ sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen s strani obeh staršev in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi, hkrati pa okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. Sodišče imenuje rejnika oziroma zavod. Z odvzemom ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče omeji starševsko skrb (v skladu s 171. členom DZ). Ob odvzemu otroka se lahko enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov z otrokom (v skladu s 173. členom DZ). Ukrep traja največ tri leta, razen če ga sodišče podaljša (tretji odstavek 160. člena DZ). Ob izreku ukrepa sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti staršev.

Ti ukrepi posegajo v pravico do družinskega življenja, varovano tako v Ustavi (53. in 54. člen) kot s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (8. člen). Po utrjeni presoji Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice jo sestavljata vzajemno prepleteni pravica otroka, da živi s svojimi starši ali da ima z njimi vsaj stike ter pravica in dolžnost staršev, da za svojega otroka skrbijo in ga vzgajajo. Poseg države v to pravico je dopusten le, če ga narekuje korist otroka. Tudi v primeru, ko je zaradi zavarovanja otrokove koristi nujen odvzem, pa je država dolžna storiti vse, kar je treba, da se bo družina v čim krajšem času spet združila. Razen v zelo izjemnih primerih, ko se družina pokaže kot posebej neprimerna, je država dolžna ukreniti tudi vse potrebno, da se v obdobju ločitve otroka od staršev družinske vezi ohranijo. Prekinitev teh vezi bi otroka odrezala od njegovih korenin. Odvzem otroka staršem mora biti zato že od vsega začetka obravnavan kot začasen ukrep in ga je treba izvrševati tako, da bo združitev družine po njegovem izteku dejansko mogoča. Potek časa lahko namreč nepovratno zareže v odnos med otrokom in starši; ni sprejemljivo, da združitev družine zgolj zaradi tega ne bi bila več mogoča. Ker gre pri odvezmu otroka za poseg države v starševsko skrb, ki gre po Ustavi primarno staršem, mora obstoj teh predpostavk temeljiti na konkretnih in zanesljivo ugotovljenih okoliščinah. V postopku je zato treba ugotoviti, (1) kateri vidik otrokove koristi je ogrožen, kako intenzivna je ogroženost in kaj je razlog zanjo, (2) kakšna podpora je bila že nudena družini in kako se je družina nanjo odzvala, (3) katere so možnosti za okrepitev staršev in/ali otroka, da bo družina lahko spet zaživela skupaj, in katere so morebitne ovire za dosego tega cilja, in (4) kako ohraniti (v primerih, ko ni bila vzpostavljena ali je bila pretrgana, pa kako jo vzpostaviti) in okrepiti vez med otrokom in starši med izvrševanjem ukrepa. Sodišče ni vezano na predlog, niti ni omejeno z dokazno pobudo udeležencev (drugi odstavek 6. člena ZZNP-1). Dolžno je izvesti dokaze, ki so potrebni, da se zanesljivo ugotovijo vse pomembne okoliščine. Poleg tega je dolžno tudi na ustrezen način poskrbeti, da bo otrok primerno svoji starosti in zrelosti seznanjen s postopkom in bo imel možnost podati svoje mnenje (prvi odstavek 158. člena DZ).

Ureditev stikov med materjo in starši je bila nujna že zaradi izrečenega ukrepa. Ker deklice ne živijo skupaj z materjo, je bilo sodišče dolžno odločiti o tem, v kakšnem obsegu in na kakšen način potekajo stiki med njimi. Ureditev je pogojena z okoliščinami iz življenja deklic v rejniških družinah in matere in z dejanskimi možnostmi za izvrševanje stikov. Na obseg stikov pa lahko vplivajo tudi razlogi, zaradi katerih je bil potreben odvzem otroka. Čim manjši je obseg stikov med otrokom in staršem, na tem bolj konkretnih okoliščinah mora temeljiti odločitev o ureditvi stikov med izvrševanjem ukrepa. Pri tem je sodišče dolžno upoštevati, da je odvzem začasen in da je izrečen s ciljem ponovne združitve družine, da način izvrševanja ukrepa ne sme ovirati dosege tega cilja in da je država zato dolžna omogočiti, da bodo starši in otroci med izvrševanjem ukrepa lahko imeli redne stike.

V izpodbijani odločitvi ni upoštevano, da je odvzem otroka začasen ukrep, da je država dolžna narediti vse, kar je treba, da bo mogoča ponovna združitev družine, da je v vmesnem obdobju dolžna omogočiti redne stike in da mora biti izjema od takih stikov obrazložena s konkretnimi okoliščinami, ki utemeljujejo sklep, da bi bili taki stiki za otroka ogrožajoči. Tudi v takem primeru pa je treba oceniti, kakšno podporo je mogoče nuditi bodisi otrokom bodisi materi, da se intenzivnost ogrožanja zmanjša ali odpravi tako, da bodo stiki v najkrajšem možnem času spet lahko tekli. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je treba razmerje med vsako od deklic in materjo obravnavati posebej. Deklice so v različnih starostnih obdobjih in so že zato njihove potrebe po stiku z materjo lahko različne. Poleg tega so lahko podane še druge okoliščine, ki narekujejo razlike v ureditvi stikov.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in - se sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2021 razveljavi v delu VIII. točke izreka, v katerem se nanaša na stike med materjo in hčerami, - se sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 3. 2022 razveljavi v I. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2021 in z dne 15. 3. 2022 v izpodbijanih in nerazveljavljenih delih potrdila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom (z dne 4. 11. 2021) odločilo, - da se nasprotnima udeležencema odvzamejo tri hčere, ki se namestijo v rejništvo, in sin, ki se namesti v zavod (I., II., III. in IV. točka izreka), - da se nasprotnima udeležencema prepove upravljanje in razpolaganje z vsemi denarnimi sredstvi otrok na njihovih računih (V. točka izreka), - da se za zastopanje otrok v obsegu omejitve starševske skrbi iz prejšnje točke otroke postavi pod skrbništvo in se za skrbnika imenuje center za socialno delo (VI. točka izreka), - da je skrbnik dolžan v sedmih dneh od pravnomočnosti tega sklepa odpreti račun na ime vsakega od otrok in o tem obvestiti nasprotna udeleženca (VII. točka izreka), - da se stiki med otroki in očetom ter stiki med deklicami in materjo ukinejo (VIII. točka izreka), - da stiki med sinom in materjo potekajo pod nadzorom strokovnih delavcev zavoda ob torkih tako, da prvi in tretji teden tečejo po telefonu po 15 minut, drugi in četrti teden pa v prostorih zavoda po eno uro (IX. točka izreka), - da je vsak od staršev dolžan za preživljanje vsakega od otrok prispevati mesečno po 20 EUR in uredilo način poravnavanja preživnine ter za primer zamude določilo obveznost plačila zamudnih obresti (X. točka izreka), - da ukrep traja tri leta (XI. točka izreka), - da se zavrne, kar predlagatelj zahteva več ali drugače (XII. točka izreka), - da se zavrne materin ugovor z dne 11. 8. 2021 (XIII. točka izreka), - da se zavrne materin predlog za izdajo začasne odredbe z dne 16. 8. 2021 (XIV. točka izreka), - da se zavrže materina vloga z dne 12. 10. 2021 (XV. točka izreka), - da vložitev pravnega sredstva zoper XIII. in XIV. točko izreka ne zadrži njegove izvršitve (XVI. točka izreka).

2. Z drugim izpodbijanim sklepom (z dne 15. 3. 2022) je sodišče prve stopnje prvi sklep v VIII. točki izreka spremenilo tako, da stiki med deklicami in materjo potekajo vsak prvi torek v mesecu pod nadzorom strokovnih delavcev centra za socialno delo (I. točka izreka). Odločilo je še, da se predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe z dne 2. 2. 2022 zavrže (II. točka izreka) in da vložitev pravnega sredstva zoper odločitve v VIII., IX., XIII. in XIV. točki prvega sklepa ne zadrži njihove izvršitve (III. točka izreka).

3. Mati v pritožbi zoper prvi sklep uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi oziroma pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navedbe v sklepu, da je mati otroke v materinskem domu puščala same ali v varstvo drugi uporabnici in da je v materinskem domu povzročila veliko materialne škode, so pavšalne in ne temeljijo na dokazih. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje njenega tedanjega partnerja in sedanjega moža A. A., ki bi izpovedal o dejanskih pogojih za bivanje otrok v primeru, da otroci ne bi bili odvzeti oziroma v primeru stikov. Iz teh navedb tudi izhaja, da je bil celoten postopek voden tako, da se otroke odvzame, in ne o koristi otrok. Sodišče ni upoštevalo niti enega dokaza, ki potrjuje, da si ureja bivalne razmere z A. A. in da bo okolje primerno tudi za otroke. Odločitev temelji na ugotovitvah iz obdobja, ko je pritožnica še živela v zunajzakonski skupnosti z očetom otrok. Ta je prenehala, oče pa je v zaporu. Že iz zapisa o obisku na domu izhaja, da kljub stiski ni opustila starševskih dolžnosti, da se je trudila zagotavljati svojim otrokom primerno toplo bivališče, skrbela za njihovo higieno in jim zagotavljala hrano. To so povedali tudi otroci. Ugotovitvi, da pritožnica kljub podpori strokovnih delavcev svoje potrebe postavlja pred potrebe otrok in da otrokom izpolni vsako željo in s tem kaže, da otrokom ne zna postaviti meja, si nasprotujeta. Odločitev o odvzemu otrok in ukinitvi stikov med materjo in hčerami temelji na neizkazanih navedbah in oddaljenih dogodkih. Upoštevanje trenutnih okoliščin bi privedlo do drugačne odločitve.

Odločitev o ukinitvi stikov je v nasprotju s koristjo otrok. Ukinitev stikov za tri leta bo povzročila nepopravljive posledice za otroke in pritožnico. Otroci se bodo odtujili od matere. Glede na to, da ji je sodišče dovolilo stike s sinom, jo je očitno ocenilo za primerno mamo. Razlogi za različno obravnavanje otrok niso podani. Odločitev je v nasprotju z načelom najmilejšega ukrepa. Tudi v primeru bojazni, da bi otroke odpeljala, bi lahko sodišče stike uredilo tako, da bi potekali pod nadzorom.

Po izdaji sklepa si je uredila bivanjske razmere. Živi v najemnem stanovanju, ki je primerno urejen za bivanje otrok.

4. V pritožbi zoper I., II. in IV. točko izreka drugega sklepa mati uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Razlogi v izpodbijanem sklepu, s katerimi je sodišče utemeljilo enkrat mesečne stike med pritožnico in hčerami, niso podprti z dokazi. Nobenega strokovnega razloga ni, da se stiki vzpostavljajo postopoma. Odločitev sodišča je pristranska. Četudi bi stiki potekali enkrat tedensko, bi vmesni čas zadostoval za čustveno prilagoditev in umiritev deklet. Ob pogostejših stikih tudi prilagajanje in priprava na stike dokaj kmalu ne bi bila več potrebna. Dolgotrajno omejevanje stikov ni v korist deklet. Stiki otrok s starši so nujno potrebni za ustrezen razvoj njihove osebnosti. Tedenski stiki bi bili primernejši tudi z vidika zagotovitve razmer za vrnitev otrok v matično družino. Pogostejši stiki bi omogočili večjo povezanost med dekleti in materjo, kar je predpogoj za skupno življenje. Tudi prek stikov bi lahko pritožnica zgradila zaupanje v njene starševske sposobnosti in pripravljenost za spremembe. Sodišče se ni opredelilo do navedbe, da je stike mogoče prilagoditi tako, da dekleta ne bi izostajala od pouka.

Sodišče je z navedbo, da bodo stiki potekali strokovnih delavcev Centra za socialno delo X, poseglo v tajnost lokacije namestitve. Ker ni zakrilo pritožničinega naslova bivališča, je ogrozilo njeno varnost. 5. Predlagatelj v odgovorih na pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Mati je v prvi pritožbi navedla, da izpodbija sklep v celoti. Glede na to, da je v sklepu sprejetih več različnih odločitev, od katerih so nekatere procesne narave, druge vsebinsko urejajo razmerje, da so nekatere pritožnici v korist in da se nekatere ne nanašajo na njen pravni položaj, se je pritožbeno sodišče pri odločanju omejilo na presojo tistih odločitev, na katere se nanašajo pritožbeni razlogi. To sta odločitvi o odvzemu otrok pritožnici in o stikih med pritožnico in otroki.

8. Odgovora predlagatelja na pritožbi je podpisala pooblaščenka predlagateljeve zakonite zastopnice. Ker nima opravljenega pravniškega državnega izpita (na kar je bil predlagatelj v pozivu k odgovoru na pritožbi poučen), pritožbeno sodišče vlog ni upoštevalo pri odločanju (tretji odstavek 87. člena ZPP).

9. Nasprotna udeleženca sta starša štirih otrok, ki so bili ob izdaji prvega izpodbijanega sklepa stari 12 let in pol, 11 let in pol, deset let in šest let. Odločitev o odvzemu otrok materi temelji na ugotovitvah, - da so otroci od rojstva živeli v neurejenih razmerah (dlje časa so živeli v kamp prikolici v gozdu, večkrat prespali v avtomobilu), - da so bili prisotni ob nasilju med starši, - da so bili starši obravnavani v postopkih zaradi več kaznivih dejanj in prekrškov, - da so se njihove življenjske razmere po decembru 2020, ko je oče začel prestajati zaporno kazen, bistveno in očitno poslabšale, - da je bilo ob obiskih strokovnih delavcev CSD na domu v prvih treh mesecih 2021 ugotovljeno, da so se po očetovem odhodu na prestajanje zaporne kazni preselili v hišo brez oken in funkcionalnih vrat, brez elektrike in vode v romskem naselju ..., - da so starejši trije otroci zelo veliko izostajali od pouka, - da sta bila oče in mati v marcu 2021 obsojena zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja otrok na pogojno zaporno kazen in da sodba temelji na ugotovitvah o opustitvi skrbi za redno obiskovanje osnovne šole, opustitvi rednih zdravniških pregledov, rednega cepljenja, skrbi za čistočo otrok in za ustrezno ustno higieno, - da je mati v marcu 2021 sprejela ponujeno namestitev v materinskem domu, - da imajo po ugotovitvah poročila iz materinskega doma otroci mater zelo radi in so do nje zaščitniški, so lepo vzgojeni, vljudni in vodljivi, da so vedoželjni in zavzeti pri šolskem delu, da imajo zelo dobre ročne in fino motorične sposobnosti, da najstarejša deklica prevzema skrb za sorojence in skrbi za urejenost njihovih prostorov in da se tudi ostali vključujejo v življenje in delo v domu, - da je sprva kazalo, da bo mati prevzela skrb za otroke, a je po začetku nove partnerske zveze spet začela otroke zanemarjati in kršiti pravila, ki veljajo v materinskem domu (uživanje alkohola, neprimerno fotografiranje v prostorih doma, nenadni odhodi, puščanje otrok samih ali drugim uporabnicam v varstvo), sredi maja pa ga je skupaj z otroki zapustila, - da so bili na predlog CSD otroci s sklepom sodišča z dne 31. 5. 2021 začasno odvzeti staršem in nameščeni v zavod, - da mati kljub opozorilom strokovnih delavcev CSD in materinskega doma ni bila sposobna uvideti resnosti nastale situacije, - da materin odnos z novim partnerjem ni stabilen in ni pričakovati, da bo z njegovo pomočjo ustvarila primeren dom za otroke.

10. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, - da mati ni sposobna primerno zadovoljevati materialnih, čustvenih in psihosocialnih potreb otrok in da je glede na konstantno opuščanje skrbi za otroke ogroženo telesno in duševno zdravje otrok in njihov razvoj, - da milejši ukrepi niso mogoči, ker mati kljub številnim opozorilom nima uvida v resnost nastale situacije in otrokom ni zagotavljala minimuma za njihov zdrav razvoj, in - da je pričakovati, da bo v treh letih otrokom zagotovila ustrezne bivanjske razmere, ob pomoči CSD ustrezno dozorela in pridobila veščine za primerno izvajanje starševske skrbi.

_Pravna podlaga za izrek ukrepa odvzema otroka staršem in za odvzem oziroma omejitev stikov_

11. Temeljno vodilo v skrbi za otroka je otrokova korist. Starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju (tretji odstavek 7. člena DZ). Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen, tj. če je zaradi storitve ali opustitve staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ). Pri izbiri ukrepa je treba upoštevati načelo najmilejšega ukrepa; dopustna je le najmanjša potrebna omejitev staršev pri izvajanju starševske skrbi, odvzem pa zgolj kot poslednja možnost (156. člen DZ).

12. Po 174. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen s strani obeh staršev in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi, hkrati pa okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. Sodišče imenuje rejnika oziroma zavod. Z odvzemom ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče omeji starševsko skrb (v skladu s 171. členom DZ). Ob odvzemu otroka se lahko enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov z otrokom (v skladu s 173. členom DZ). Ukrep traja največ tri leta, razen če ga sodišče podaljša (tretji odstavek 160. člena DZ). Ob izreku ukrepa sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti staršev.

13. Po 173. členu DZ sodišče enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi.

14. Ti ukrepi posegajo v pravico do družinskega življenja, varovano tako v Ustavi (53. in 54. člen) kot s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin1 (8. člen). Po utrjeni presoji Ustavnega sodišča2 in Evropskega sodišča za človekove pravice3 jo sestavljata vzajemno prepleteni pravica otroka, da živi s svojimi starši ali da ima z njimi vsaj stike ter pravica in dolžnost staršev, da za svojega otroka skrbijo in ga vzgajajo. Poseg države v to pravico je dopusten le, če ga narekuje korist otroka. Tudi v primeru, ko je zaradi zavarovanja otrokove koristi nujen odvzem, pa je država dolžna storiti vse, kar je treba, da se bo družina v čim krajšem času spet združila. Razen v zelo izjemnih primerih, ko se družina pokaže kot posebej neprimerna, je država dolžna ukreniti tudi vse potrebno, da se v obdobju ločitve otroka od staršev družinske vezi ohranijo. Prekinitev teh vezi bi otroka odrezala od njegovih korenin. Odvzem otroka staršem mora biti zato že od vsega začetka obravnavan kot začasen ukrep in ga je treba izvrševati tako, da bo združitev družine po njegovem izteku dejansko mogoča. Potek časa lahko namreč nepovratno zareže v odnos med otrokom in starši; ni sprejemljivo, da združitev družine zgolj zaradi tega ne bi bila več mogoča.4

15. Upoštevaje predstavljeno vsebino pravice do družinskega življenja in dolžnosti države v zvezi z njenim varovanjem je odvzem otroka staršem dopusten le ob predpostavki, (1) da je otrok ogrožen in ga je mogoče zavarovati le z odvzemom, in (2) da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za otrokovo varstvo in vzgojo. Ker gre za poseg države v starševsko skrb, ki gre po Ustavi primarno staršem, mora obstoj teh predpostavk temeljiti na konkretnih in zanesljivo ugotovljenih okoliščinah.5 V postopku je zato treba ugotoviti, (1) kateri vidik otrokove koristi je ogrožen, kako intenzivna je ogroženost in kaj je razlog zanjo, (2) kakšna podpora je bila že nudena družini in kako se je družina nanjo odzvala, (3) katere so možnosti za okrepitev staršev in/ali otroka, da bo družina lahko spet zaživela skupaj, in katere so morebitne ovire za dosego tega cilja, in (4) kako ohraniti (v primerih, ko ni bila vzpostavljena ali je bila pretrgana, pa kako jo vzpostaviti) in okrepiti vez med otrokom in starši med izvrševanjem ukrepa. Sodišče ni vezano na predlog, niti ni omejeno z dokazno pobudo udeležencev (drugi odstavek 6. člena Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP-1). Dolžno je izvesti dokaze, ki so potrebni, da se zanesljivo ugotovijo vse pomembne okoliščine. Poleg tega je dolžno tudi na ustrezen način poskrbeti, da bo otrok primerno svoji starosti in zrelosti seznanjen s postopkom in bo imel možnost podati svoje mnenje (prvi odstavek 158. člena DZ).6 Iz odločitve morajo izhajati konkretni razlogi, zaradi katerih ne pride v poštev milejši ukrep, na drugi strani pa odločitev ne sme puščati niti dvoma, da je izrečeni ukrep zadosten za zavarovanje otrokove koristi.

_O odvzemu otrok materi_

16. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana odločitev o odvzemu otrok materi in namestitvi v rejništvo oziroma v zavod. Ugotovitve o materinih ravnanjih v času, ko je bila v materinskem domu, temeljijo na poročilu materinskega doma. Z izpodbijanjem posameznih ugotovitev – več drugih, ki same za sebe kažejo na opuščanje njene skrbi za otroke, pa ni niti omenila – pritožnica ni vzbudila dvoma o neverodostojnosti poročila. Z opustitvijo dokaza z zaslišanjem materinega tedanjega partnerja ni vzbujen dvom o pravilnosti ugotovitve, da mati niti ob zapustitvi materinskega doma niti ob izdaji izpodbijanega sklepa ni zagotovila ustreznega bivališča za otroke. Že sama je izpovedala zgolj o možnostih za ureditev domovanja, a zanje še v pritožbi ne trdi, da so se pokazale kot uresničljive. Tudi najemna pogodba za enosobno stanovanje, v katerem živi z možem in novorojenim otrokom in ki jo je priložila pritožbi, ne utemeljuje zaključka, da stanovanje omogoča minimalne bivanjske pogoje za še štiri odraščajoče otroke.

17. Neutemeljen je tudi očitek, da odločitev temelji zgolj na dejstvih, ki izvirajo iz obdobja skupnega življenja s tedanjim možem in očetom otrok. Ocena o zmožnostih poskrbeti za telesne, čustvene in psihosocialne potrebe otrok temelji tako na ugotovitvah, ki izvirajo iz obdobja, ko je oče odšel na prestajanje zaporne kazni, in tudi iz kasnejšega obdobja, ko je mati sicer sprejela ponujeno namestitev v materinskem domu, a ga je že po dobrih dveh mesecih zapustila. Mati je bila tedaj vsaj začasno razbremenjena skrbi za zagotovitev ustreznih bivalnih razmer za družino; v materinskem domu je imela možnost poskrbeti za osnovne življenjske potrebe otrok, šolanje in podporo v njihovem psihosocialnem razvoju, a tega ni zmogla. Ob opisanih prizadevanjih pristojnih organov pritožbeni očitek, da je bil postopek voden s ciljem odvzema otrok, ni utemeljen.

18. Sodišče ni spregledalo dejstev, iz katerih izhaja materino prizadevanje, da bi poskrbela za otroke. Odražajo se v oceni, da bo mati ob lastnem prizadevanju in ustrezni podpori CSD zmožna poskrbeti za zagotovitev ustreznih bivanjskih razmer in pridobiti veščine, potrebne za izvrševanje starševske skrbi, nudenje ustreznega vzgojnega vodenja in spodbude v njihovem razvoju, in da je zato izrečen ukrep, ki materi v večjem delu ne odvzema starševske skrbi in ki je časovno omejen.

19. Na podlagi ugotovljenih okoliščin pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti zaključka v izpodbijanem sklepu, da mati ta čas ne zmore zagotoviti ne le osnovnih pogojev za življenje, ampak je zaradi dlje časa trajajočega opuščanja skrbi za redno obiskovanje šolskega pouka in nudenje podpore v razvojnih potrebah otrok ogrožen njihov zdrav razvoj. Zato je bil nujen njihov umik v okolje, v katerem druga oseba skrbi za njihove osnovne življenjske potrebe, zagotavlja, da redno obiskujejo šolo, jim da na razpolago prostor za izpolnjevanje šolskih obveznosti, jih vzpodbuja k dejavnostim in stikom z drugimi in jih uči veščin, potrebnih za odgovorno in zrelo vključitev v socialno življenje, nujen.

_O odvzemu oziroma omejitvi stikov med otroki in materjo_

20. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki o pomanjkljivih razlogih tako prve odločitve o ukinitvi stikov med materjo in hčerami kot tudi druge odločitve o enkrat mesečnih stikih med njimi pod nadzorom strokovnih delavcev CSD.

21. Odločitev o ukinitvi stikov v prvem sklepu temelji na oceni, da obstaja realna nevarnost, da bi mati v primeru neposrednih stikov deklice odpeljala iz rejniških družin in da bi ponoven stik deklic z materjo po tem času, ko so se ravno privadile novemu okolju, lahko pri njih povzročil močno čustveno reakcijo in stisko, razdvojenost in težave pri ponovni vključitvi v rejniško družino.

22. Štiri mesece kasneje sprejet sklep o spremembi navedene odločitve in določitev stikov enkrat mesečno pod nadzorom CSD temelji na oceni, da so se okoliščine od izdaje prvega sklepa spremenile, in sicer, - da so deklice izrazile željo po stikih z materjo, - da mati upošteva sklep sodišča o stikih s sinom in sodeluje s CSD v okviru načrta pomoči družini, kar kaže na njen trud, da se spremeni, - da so vsi štirje otroci izjemno navezani na mater, značajsko umirjeni in zaprti vase, - da od deklet, ki so v rejništvu šele pol leta, ni pričakovati, da bi jasno izrazile svoje občutke, mnenje, želje, - da je nevarnost, da bi same iskale stik z materjo, večja od škode, ki bi jo imeli stiki pod nadzorom, - da dekleta ne razumejo prepovedi stikov z materjo, - da mora biti vzpostavljanje stikov postopno, - da je potrebna previdnost pri seznanjanju z novimi okoliščinami v materinem življenju, - da so stiki enkrat mesečno dovolj pogosti in hkrati omogočajo dovolj vmesnega časa za čustveno prilagoditev in umiritev, - da en teden za potrebno umiritev ne bi zadostoval, - da se pri rejnicah dobro počutijo in da bi jim prevelik poseg v njihov vsakdanjik lahko povzročil nepotrebne stiske in odpor do vsakdanjih obveznosti, ki jih sedaj opravljajo, v matični družini pa nanje niso bile navajene (redno obiskovanje šole, obšolske dejavnosti, skrb za osebno higieno, red, čistoča, druženje z vrstniki), - da telefonski stiki deklicam niso v korist, ker bi lahko potekali v romščini in bi se lahko razkrila lokacija deklet. 23. Ureditev stikov med materjo in starši je bila nujna že zaradi izrečenega ukrepa. Ker deklice ne živijo skupaj z materjo, je bilo sodišče dolžno odločiti o tem, v kakšnem obsegu in na kakšen način potekajo stiki med njimi. Ureditev je pogojena z okoliščinami iz življenja deklic v rejniških družinah in matere in z dejanskimi možnostmi za izvrševanje stikov. Na obseg stikov pa lahko vplivajo tudi razlogi, zaradi katerih je bil potreben odvzem otroka. Čim manjši je obseg stikov med otrokom in staršem, na tem bolj konkretnih okoliščinah mora temeljiti odločitev o ureditvi stikov med izvrševanjem ukrepa. Pri tem je sodišče dolžno upoštevati, da je odvzem začasen in da je izrečen s ciljem ponovne združitve družine, da način izvrševanja ukrepa ne sme ovirati dosege tega cilja in da je država zato dolžna omogočiti, da bodo starši in otroci med izvrševanjem ukrepa lahko imeli redne stike.

24. Mati v pritožbi zoper prvi sklep opozarja, da pred tem že pet mesecev ni imela stikov z deklicami in da iz razlogov sklepa ne izhaja, katere so tiste okoliščine, ki so dopuščale ureditev stikov s sinom, niso pa omogočale ureditve stikov s hčerami. Oboje drži. Iz sklepa ne izhaja, da bi bila nevarnost, da mati odpelje hčere, večja od nevarnosti, da bi odpeljala sina, a je sodišče določilo stike s sinom pod nadzorom, stike s hčerami pa ukinilo. Drugi razlog, ki bi lahko utemeljeval razliko med sinom in deklicami, pa je neobrazložen. Možnost, da bi ponovni stik z materjo deklicam povzročil nesprejemljivo veliko stisko, je namreč abstraktna in ni utemeljena z okoliščinami obravnavanega primera. Iz procesnega gradiva ne izhaja, kako je vsaka od deklic doživljala ločitev od matere, niti kako je to ločitev je sprejela. Poleg tega je sodišče s pomočjo CSD dolžno nuditi deklicam podporo, ki jo potrebujejo, da se bodo lahko ponovno srečale z materjo. Procesno gradivo ta čas ne daje nobene opore za sklepanje, da mati na tak način in tako intenzivno ogroža deklice, da je potrebna dalj časa trajajoča ukinitev stikov, sploh pa ne za vse obdobje izvrševanja ukrepa.

25. Na pomanjkljivosti v prvem sklepu kažejo tudi preudarki, ki jih je sodišče navedlo v podporo odločitvi v drugem sklepu. Opozorilo je na potrebo po postopni širitvi stikov – ta je obstajala že ob izdaji prvega sklepa, a sodišče ni ugotavljalo dejstev, pomembnih za presojo, ali so podane okoliščine, ki trajno ovirajo stike med materjo in hčerami, oziroma v kakšni dinamiki in na kakšen način naj se širijo stiki. Nadalje je v drugem sklepu navedeno, da ni pričakovati, da bi deklice v nekaj mesecih po namestitvi v rejniško družino jasno izrazile svoje želje, občutke, mnenje (znotraj rejniške družine). Prav ta – iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da splošno znana – okoliščina je narekovala, da bi sodišče izbralo med različnimi razpoložljivimi možnosti, da bi deklice v postopku izrazile svoje želje in povedale o svojem doživljanju izrečenega ukrepa. Tudi izjemna navezanost na mater in na drugi strani introvertiranost deklic, ki ni nova in bi jo sodišče lahko ugotovilo že pred izdajo prvega sklepa, sta okoliščini, ki sta narekovali konkretno presojo, koliko časa je še potrebno, preden se stiki ponovno vzpostavijo. Ugotovljene bi morale biti konkretne ovire za ponovno vzpostavitev stikov in kako jih je mogoče v čim krajšem času premagati.

26. V izpodbijani odločitvi tako ni upoštevano, da je odvzem otroka začasen ukrep, da je država dolžna narediti vse, kar je treba, da bo mogoča ponovna združitev družine, da je v vmesnem obdobju dolžna omogočiti redne stike in da mora biti izjema od takih stikov obrazložena s konkretnimi okoliščinami, ki utemeljujejo sklep, da bi bili taki stiki za otroka ogrožajoči. Tudi v takem primeru pa je treba oceniti, kakšno podporo je mogoče nuditi bodisi otrokom bodisi materi, da se intenzivnost ogrožanja zmanjša ali odpravi tako, da bodo stiki v najkrajšem možnem času spet lahko tekli. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je treba razmerje med vsako od deklic in materjo obravnavati posebej. Deklice so v različnih starostnih obdobjih in so že zato njihove potrebe po stiku z materjo lahko različne. Poleg tega so lahko podane še druge okoliščine, ki narekujejo razlike v ureditvi stikov.

27. Pomanjkljivi so tudi razlogi v drugem izpodbijanem sklepu. Navedenih je več argumentov v podporo enkrat mesečnim stikom pod nadzorom, a je glede na materino zavzemanje za vsaj tak obseg stikov s hčerami, kot jih ima ta čas s sinom, in glede na predvideno trajanje ukrepa podan dvom, ali enkrat mesečni stiki po eno uro pod nadzorom strokovnih delavcev CSD predstavljajo optimalno ureditev stikov. Tudi v tem sklepu manjka celovita ocena okoliščin tako na strani deklic kot na strani matere, pomembnih za oceno, kakšen je optimalen obseg stikov, ki bo po prenehanju razlogov za odvzem omogočil, da bo družina lahko ponovno zaživela, katere so morebitne ovire za tak obseg stikov na strani vsake od deklic in na materini strani, kakšno podporo jim je treba in jo je mogoče nuditi, da bodo stiki v optimalnem obsegu lahko zaživeli. Niti ob izdaji tega sklepa sodišče ni raziskalo, kako vsaka od deklic doživlja ločitev od matere, kako bi se odzvale na ponoven stik z materjo in kako jih je mogoče nanj pripraviti. Nenazadnje sodišče ni upoštevalo, da so stiki pod nadzorom sprejemljivi le izjemoma in ob omejitvi na najkrajši potrebni čas. Zato je treba že ob njihovi določitvi oceniti, kaj je treba ukreniti, da bodo lahko potekali na drug način.

28. Ker niso ugotovljene vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o ureditvi stikov med materjo in hčerami, ni mogoče oceniti, ali sta sprejeti odločitvi o ukinitvi oziroma o omejenih stikih pravilni. Odločitvi v zvezi s stiki med materjo in hčerami je bilo zato treba razveljaviti.

29. V pritožbi niso navedeni razlogi, ki bi utemeljevali večji obseg stikov med materjo in sinom. Kljub morebiti pomanjkljivim razlogom jo pritožbeno sodišče zato ohranja v veljavi. Ob morebitni spremembi okoliščin jim jo je sodišče dolžno prilagoditi.

30. Iz podatkov spisa izhaja tudi želja sorojencev, da se srečujejo. V razlogih izpodbijanega sklepa je v zvezi s tem podana le ugotovitev, da ni razlogov za neizvrševanje stikov med njimi pod nadzorom odraslih oseb. Pritožbeno sodišče v okviru presoje izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dodaja: Ker je razmerje med zavodom oziroma rejnicama ter otroki urejeno s sodno odločbo, tega ni mogoče prepustiti njihovi iniciativi, iz istega razloga pa se otroci niti sami niti s pomočjo staršev ne morejo dogovoriti in urediti srečanj. Sodišče je zato dolžno raziskati, ali obstajajo dejanske možnosti, da se otroci redno srečujejo, in če so pri tem ovire, (s pomočjo centra za socialno delo) urediti, kar je treba, da se premagajo.

31. Po navedenem in po ugotovitvi, da v ostalem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbama nasprotne udeleženke delno ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 3. 2022 v I. točki izreka, sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2021 pa v VIII. točki v delu, v katerem se nanaša na ukinitev stikov med materjo in hčerami, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V ostalem je pritožbi zavrnilo in sklepa sodišče prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Kljub temu, da gre za zadevo, ki terja hitro odločanje, pritožbeno sodišče ni odločilo o njej na pritožbeni obravnavi. Neraziskan je ostal celoten sklop odločilnih dejstev, pomembnih za odločitev o vzpostavitvi stikov med materjo in deklicami, in dinamiki njihove širitve do optimalnega obsega, ki bo postavil temelje za ponovno združitev družine.

32. Ob upoštevanju doslej navedenih razlogov bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku ugotoviti vse okoliščine, pomembne za ureditev stikov med deklicami in materjo, in na njihovo podlagi oceniti, na kakšen način naj potekajo stiki, kako pogosti naj bodo in – če jih ta čas še ne bo mogoče urediti v optimalnem obsegu – v kakšni dinamiki naj se širijo. Poleg okoliščin na strani deklic (doživljanje ločitve, potrebna pogostost in oblika stikov z materjo glede na potrebe vsake od njih) bo moralo natančneje raziskati tudi okoliščine na strani matere. Iz zbranega gradiva namreč ne izhaja, kateri so razlogi za ugotovljene pomanjkljivosti v njeni skrbi za otroke, ali jih je mogoče odpraviti, na kakšen način in v kakšnem času. Načrt pomoči družini, ki ga je predložil CSD in v katerem bi morala biti vsebovane te ugotovitve, je preveč splošen, da bi nudil potrebno podlago za odločitev sodišča. Poleg tega temelji na predpostavki, da sta za otroke pripravljena poskrbeti tako mati kot oče, njuna partnerska zveza pa je med postopkom prenehala. Izbira dokaznih sredstev, potrebnih za dopolnitev dejanskega stanja, ostaja v domeni sodišča prve stopnje.

33. Ker je z razveljavitvijo že izvršljive odločitve o stikih pod nadzorom odpadla podlaga za vsaj ta minimalni obseg stikov, dopolnitev dokaznega postopka pa bo terjala določen čas, naj sodišče prve stopnje tudi oceni, ali jih je treba čim prej urediti z začasno odredbo.

1 V nadaljevanju EKČP. 2 V nadaljevanju US RS. 3 V nadaljevanju ESČP. 4 Glej sodbo Velikega senata v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški z dne 10. 9. 2019, št. 37283/13, točke 202 do 213 obrazložitve. Stališča so bila ponovljena v več kasnejših sodbah, nazadnje pa v sodbi Abdi Ihrahim proti Norveški z dne 10. 12. 2021, št. 15379/16, točka 145 obrazložitve. Enaka vsebina je pravici do družinskega življenja pripisana tudi v odločbah US RS Up-1199/2019 z dne 31. 3. 2022 in Up-70/15 z dne 10. 12. 2015. 5 Tako tudi sodba ESČP R. M. S. proti Španiji z dne 18. 6. 2013, št. 28775/12, točka 71 obrazložitve. 6 Tako tudi B. Novak, v: B. Novak (red.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 490 in naslednje.