Jedro

Ob dejstvu, da je bil pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo prvič razpisan 28. 9. 2023 (torej skoraj devet mesecev pred spornim pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024), bi morala tožnica glede na predhodna opravičila, ob ustrezni skrbnosti poskrbeti, da bi bile njene pravice na naroku zastopane po drugem kvalificiranem pooblaščencu. Ne glede na zatrjevanja tožnice, da ni pristala na zastopanje po drugem pooblaščencu, je treba poudariti, da so pričakovanja glede skrbnega ravnanja, da se zagotovi ustrezna substitucija, v primeru bolezni odvetnika strožja. Ob dejstvu, da je pooblaščenka tožnice pred tem sodišče štirikrat zaprosila za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo, je treba ob tehtanju pravic pravdnih strank ugotoviti, da bi ponovna preložitev pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024, pri čemer pooblaščenka tožnice ni niti zatrjevala nenadnosti in nepredvidljivosti bolezenskega stanja, pomenila resen zastoj v postopku, zaradi katerega bi bila kršena pravica toženke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I.Pritožbe se zavrnejo in v točkah I, II, IV ter V izreka potrdi odločba sodišča prve stopnje z dne 27. 12. 2024, v točki II izreka pa dopolnilna odločba sodišča prve stopnje z dne 19. 2. 2025.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 27. 12. 2024 (v nadaljevanju: odločba) zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za prekinitev postopka do pravnomočnosti odločitve v zadevi naslovnega sodišča I Pg 74/2023 (točka I izreka). Zavrnilo je tudi predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje z dne 22. 7. 2024 (točka II izreka) in predlog tožene stranke (v nadaljevanju toženke) za kaznovanje tožnice zaradi zlorabe procesnih pravic z dne 30. 5. 2024 (točka III izreka). V točki IV izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek z vsebino, ki je natančneje razvidna iz izreka v tem delu, in sklenilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki stroške postopka, pri čemer bo sklep o višini pravdnih stroškov izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka V izreka).

Sodišče prve stopnje je dne 19. 2. 2025 izdalo še dopolnilno sodbo in sklep (v nadaljevanju: dopolnilna odločba), s katerima je odločilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 17. 6. 2024 (točka I izreka) ter da se zavrne tožbeni zahtevek, ki je natančneje razviden iz točke II izreka.

2.Zoper I., II in IV. točko izreka odločbe z dne 27. 12. 2024 se je pritožila tožnica osebno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Zatrjuje, da je materialno pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala pojasniti natančen datum sklenitve ustno ustanovljene predkupne pravice. Sklicuje se na svoja zatrjevanja iz tretje pripravljalne vloge z dne 28. 8. 2023, v kateri je zatrjevala tudi, da je predkupna pravica nastala na podlagi v vlogi opisanih ravnanj toženke. Uveljavlja, da se sodišče prve stopnje s temi zatrjevanji ni natančneje ukvarjalo oziroma sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sta podani procesni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica se v pritožbi v zvezi z zatrjevanji, da je predkupna pravica nastala na podlagi ravnanj toženke, sklicuje na pravno mnenje prof. dr. A. A., do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Namesto tega se je vsebinsko prazno in nezakonito oprlo na izjavo B. B. Sodišče prve stopnje te priče ni zaslišalo, pri čemer je vsebina njene izjave v nasprotju z listinami, zato je podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče priče ni neposredno zaslišalo, je kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člen ZPP. Celotno vodenje postopka kaže na samovoljo sodišča prve stopnje.

3.Pooblaščenka tožnice v ločeni pritožbi izpodbija II., IV in V. točko izreka odločbe z dne 27 .12. 2024 iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnico na naroku za glavno obravnavo lahko zastopal pri odvetnici zaposleni C. C. Tožnica si lahko prosto izbira odvetnika, pri čemer je bilo pooblastilno razmerje vzpostavljeno zgolj in samo z odvetnico, dr. D. D. V tem kontekstu je zmotni zaključek izpodbijane odločbe, da se je odvetnica odločila, da pomoči drugega odvetnika ne bo poiskala. Odvetnica je v stiski, v kateri se je znašla, poskušala organizirati ustrezno zastopanje tožnice, kar sodišče prve stopnje ni zanimalo, saj ni izvedlo niti enega dokaza v smislu presoje navedb tožnice v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Pooblaščenka izpodbija tudi odločitev v zvezi z izločitvijo sodnika. V obravnavani zadevi so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika. V nadaljevanju navedb, pod točko II. a pritožbe, izpostavlja procesna ravnanja razpravljajočega sodnika, ki kažejo na pristranskost, zaradi česar je po njenem mnenju podana procesna kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje tožnica zatrjuje, da je podana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje tožnici onemogočilo neposredno obravnavanje glavne stvari na naroku. Pooblaščenka tožnice je sodišče prve stopnje obvestila, da zaradi bolezni na narok ne bo pristopila, stranka pa na substitucijo ni pristala. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, s tem pa je kršilo načeli neposrednosti in kontradiktornosti, ki zagotavljata, da se dokazi izvajajo v prisotnosti strank. Nepravilno tudi ni upoštevalo zdravniškega potrdila pooblaščenke tožnice. S tem pa je grobo poseglo v pravico tožnice iz 22. člena Ustave RS. Odvetnikova nezmožnost udeležbe na naroku zaradi zdravstvenih razlogov lahko namreč resno omeji to strankino ustavno pravico, pri čemer sodišče ne more prisiliti stranke, da pooblasti drugega odvetnika, saj je pravica do svobodne izbire odvetnika ena od temeljnih procesnih pravic in je zaščitena z Ustavo RS.

Pooblaščenka v pritožbi tudi zatrjuje, da je med postopkom zahtevala ustno zaslišanje zakonite zastopnice tožnice, E. E., pri čemer pa iz vabila na pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo z dne 28. 5. 2024 ni razvidno, da je bila zakonita zastopnica vabljena tudi na zaslišanje. Slednja je bila zato prepričana, da bo sodišče prve stopnje kasneje opravilo narok, na katerem jo bo zaslišalo.

Sodišče prve stopnje je neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge tožnice, saj ni pojasnilo, v čem bi naj bila njena trditvena podlaga pomanjkljiva. Je pa tožnica v tožbi pojasnila, o čem bodo izpovedale predlagane priče, pri čemer ne drži presoja sodišča, da tožnica ni izkazala, da je poskušala pridobiti pisne izjave prič.

Po prepričanju pooblaščenke tožnice izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno. Tožnica je namreč večkrat navedla, kako je bila ustanovljena predkupna pravica. Ustanovljena je bila na način, kot ga je v svojem mnenju z dne 20. 7. 2023 opisal prof. dr. A. A. V nadaljevanju pritožbe so določno opisana dejanja pravdnih strank, ki pomenijo ustanovitev predkupne pravice, pri čemer pa se je v zvezi s tem sodišče prve stopnje nezakonito oprlo na pisno izjavo priče B. B. Zaključki sodišča prve stopnje v tej zvezi ne bi smeli temeljiti na izjavi priče, ki v postopku ni bila neposredno zaslišana, pri čemer so slednji tudi protispisni, zaradi česar je podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4.Tožnica je po svoji pooblaščenki vložila pritožbo tudi zoper dopolnilno odločbo, ki jo izpodbija v točki II izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi uveljavlja vsebinsko podobne razloge, kot jih uveljavlja v pritožbi zoper osnovno odločbo.

5.Toženka je odgovorila na pritožbe tožnice. V skupnem odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožnice in njene pooblaščenke prereka in predlaga zavrnitev pritožb ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6.Pritožbe niso utemeljene.

7.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je odločbo z dne 27. 12. 2024 in dopolnilno odločbo z dne 19. 2. 2025 obravnavalo kot celoto, zato na pritožbene navedbe (vložene so bile tri pritožbe), ki se vsebinsko v večjem delu prekrivajo, odgovarja z enovito odločbo.

8.V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje obe odločbi preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter glede uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja naslednje:

9.Tožnica je v obravnavanem gospodarskem sporu vložila tožbo na ugotovitev, da ima veljavno predkupno pravico na nepremičninah toženke in da ji je toženka dolžna izdati notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis predkupne pravice v zemljiško knjigo, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje, da se pri spornih nepremičninah vknjiži predkupna pravica v korist tožnice s časom trajanja do 1. 1. 2029. Tožnica je tekom postopka s pripravljalno vlogo z dne 17. 6. 2024 postavila še podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da ima predkupno pravico v zvezi s pravnim poslom prodaje nepremičnin med toženko in družbo E. E. ter sklenjeno prodajno pogodbo z dne 23. 12. 2022 na nepremičninah, ki so natančneje opredeljene v tem delu zahtevka.

10.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka z odločbo z dne 27. 12. 2024 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, z dopolnilno odločbo pa še podrednega, saj je ocenilo da tožnica predkupne pravice ni pridobila.

Glede odločitve o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica dne 27. 6. 2024 vložila predlog za izločitev sodnika zaradi obstoja okoliščin iz 6. točke drugega odstavka 70. člena ZPP. O predlogu je na podlagi prvega odstavka 73. člena ZPP odločila predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je 3. 7. 2024 izdala sklep, da se predlog tožnice z dne 27. 6. 2024 za izločitev okrožnega sodnika, F. F.

11.Na podlagi petega odstavka 73. člena ZPP zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne, ni posebne pritožbe. Po določbi tretjega odstavka 363. člena ZPP ga je torej mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper končno odločbo, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zoper sklep o predlagani izločitvi preizkusilo s predmetno odločbo.

12.V tem kontekstu sodišče druge stopnje zaključuje, da je bilo v obrazložitvi sklepa z dne 3. 7. 2024 pravilno in prepričljivo pojasnjeno, da zahteva za izločitev ni utemeljena. Tožnica je namreč zahtevek za izločitev sodnika oprla na razloge, ki izvirajo iz njenega nestrinjanja s sodnikovim vodenjem postopka oziroma njegovimi procesnimi odločitvami. V tej zvezi je predsednica sodišča v 12. točki obrazložitve odločbe utemeljeno pojasnila, da so odpravi morebitnih napak sojenja namenjena pravna sredstva, ne pa institut izločitve sodnika. Po ugotovitvi, da pritožba v bistvu zatrjuje enake izločitvene razloge, kot jih je tožnica navajala v predlogu z dne 27. 6. 2024, sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v sklepu predsednice sodišča z dne 3. 7. 2024, saj jim glede na vsebino pritožbenih navedb ni kaj dodati.

13.Glede zatrjevanj tožnice o domnevnih pristranskih ravnanjih sodnika v obdobju po izdaji sklepa z dne 3. 7. 2024, pa pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da ne gre za ravnanja sodnika, ki bi bila razlog za izločitev, temveč so odpravi zatrjevanih procesnih napak sodišča namenjena pravna sredstva. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da tožnica ni dokazala obstoja odklonilnih razlogov, ki bi utemeljevali dvom v nepristranskost sodnika. V bistvu izraža zgolj nestrinjanje z odločitvami procesnega vodstva in z dejansko ter pravno presojo zadeve, kar je lahko podlaga (le) za utemeljitev pritožbenih navedb, ne pa okoliščin v zvezi z izločitvijo sodnika. Zatrjevana procesna kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Glede odločitve v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje

14.Kot izhaja iz podatkov spisa je tožnica dne 22. 7. 2024 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem je navedla, da je iz opravičenih razlogov zamudila pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024. Sodišče prve stopnje je obvestila o bolniški odsotnosti pooblaščenke tožnice in zadržanosti njene zakonite zastopnice ter za pooblaščenko predložila ustrezno zdravniško potrdilo, pri čemer je tudi pojasnila, da tožnica ni pristala na zastopanje po drugem odvetniku. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo na podlagi presoje, da razlogi, s katerimi tožnica utemeljuje svoj predlog, ne predstavljajo upravičenih razlogov za zamudo pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024. Sodišče druge stopnje takšnemu zaključku pritrjuje.

15.Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da sodišče stranki, če zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

16.Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu, ki ga je tožnica opravičevala z zdravstvenim stanjem in bolniško odsotnostjo njene pooblaščenke, v 14. točki obrazložitvi odločbe z dne 27. 12. 2024 pravilno upoštevalo sprejeta stališča v pravni teoriji in sodni praksi, in sicer da mora stranka za vrnitev v prejšnje stanje izkazati, da je bila bolezen nenadna oziroma nepredvidljiva (odločba US RS Up-184/98 z dne 2. 2. 1999). Po ugotovitvi, da se tožnica v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni sklicevala na nenadnost in nepredvidljivost bolezni pooblaščenke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala upravičenih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje.

17.Na drugačno presoji ne morejo vplivati pritožbeni ugovori v zvezi z navedbo, povzeto v točki 12 obrazložitve, da bi lahko na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo tožnico zastopal pri odvetnici D. D. zaposleni odvetnik, C. C. Ne gre namreč za zaključek sodišča v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ampak so v citirani točki obrazložitve zgolj povzete trditve toženke o možni substituciji iz odgovora na predlog.

18.Po ugotovitvi, da tožnica niti v pritožbi ne zatrjuje nenadnosti in nepredvidljivost bolezenskega stanja njene pooblaščenke, pri čemer gre poudariti, da vsakršno zdravstveno stanje in v tej zvezi izdano zdravniško potrdilo ne opravičuje vrnitve v prejšnje stanje, je sodišče druge stopnje zaključilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz neupravičenega razloga.

Glede pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

19.Neutemeljena je pritožbena graja o obstoju procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 27. 6. 2024 nezakonito izvedlo v njeni in v nenavzočnosti njene pooblaščenke. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe z dne 27. 12. 2024, je sodišče prve stopnje naroka izvedlo v odsotnosti tožnice oziroma njene pooblaščenke, saj sta bili na narok pravilno vabljeni. Pooblaščenka tožnice, ki je pred tem že štirikrat zaprosila za preklic naroka, je svoj izostanek opravičila s predloženim zdravniškim potrdilom preko elektronske pošte tri dni pred narokom (24. 6. 2024) in smiselno predlagala preklic naroka (zaprosila je za navodila sodišča, ali naj se kljub zdravstvenemu stanju udeleži naroka). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sme sodišče v javnem interesu, da zagotovi koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. V skladu z določili 115. člena ZPP lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva, zaradi česar je vabljenemu onemogočen prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, pri čemer mora biti opravičilu predloženo ustrezno zdravniško potrdilo.

20.Ugotoviti je, da iz pravočasnega opravičila pooblaščenke tožnice z dne 24. 6. 2024 (e - sporočilo, l. št. 311 spisa) sicer izhaja, da je pooblaščenka tožnice v bolniškem staležu in da ji zdravnik prepoveduje kakršnokoli izpostavljanje stresu, vendar pa pooblaščenka v tem kontekstu ni navedla, da je njen razlog bolniške odsotnosti nenaden in nepredvidljiv, zaradi česar ji je bil onemogočen prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku. Pri tem je treba glede presoje kršitve pravice tožnice do sodelovanja na naroku izpostaviti, da je slednja v obravnavani zadevi že štirikrat zaprosila za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo, in sicer dvakrat zaradi drugih obveznosti pooblaščenke na sodišču in dvakrat zaradi bolezni pooblaščenke (narok je bil prvič razpisan dne 28. 9. 2023). V tem kontekstu sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je Ustavno sodišče RS poudarilo, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave sicer izhaja, da mora biti stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in obramba pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali pravni položaj. Vendar je pri tem treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva ter do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave.

21.Ob tehtanju pravic ene in druge stranke je bila glede na zgoraj opisane okoliščine ob več predhodnih opravičilih tožnice, pri čemer pooblaščenka v opravičilu z dne 24. 6. 2024 ni niti zatrjevala nenadnosti in nepredvidljivosti bolezenskega stanja, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 27. 6. 2024 opravilo v odsotnosti pravilno vabljene tožnice in njene pooblaščenke. Le na tak način je tudi toženki zagotovilo ustavno pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

22.V tej zvezi ne gre slediti pritožbenim navedbam, da je bila tožnici na ta način kršena pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, ki jo zagotavlja pravica iz 22. člena Ustave RS. Kot je bilo pojasnjeno, ta pravica ene stranke ni absolutna, saj je treba upoštevati tudi položaj druge stranke. Ob dejstvu, da je bil pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo prvič razpisan 28. 9. 2023 (torej skoraj devet mesecev pred spornim pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024), bi morala tožnica glede na predhodna opravičila, ob ustrezni skrbnosti poskrbeti, da bi bile njene pravice na naroku zastopane po drugem kvalificiranem pooblaščencu. Ne glede na zatrjevanja tožnice, da ni pristala na zastopanje po drugem pooblaščencu, je treba poudariti, da so pričakovanja glede skrbnega ravnanja, da se zagotovi ustrezna substitucija, v primeru bolezni odvetnika strožja. Ob dejstvu, da je pooblaščenka tožnice pred tem sodišče štirikrat zaprosila za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo, je treba ob tehtanju pravic pravdnih strank ugotoviti, da bi ponovna preložitev pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024, pri čemer pooblaščenka tožnice ni niti zatrjevala nenadnosti in nepredvidljivosti bolezenskega stanja, pomenila resen zastoj v postopku, zaradi katerega bi bila kršena pravica toženke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

23.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno opustilo (neposredno) dokazovanje, s tem pa storilo procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica ima v tem kontekstu v mislih predlog, da se zasliši njeno zakonito zastopnico, E. E. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje slednjo vabilo na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ni pa ji poslalo vabila za zaslišanje strank. Ker je bil dokazni predlog pravočasen in ustrezno substanciran, je zakonita zastopnica upravičeno pričakovala, da bo to vabilo prejela in bo zaslišana, kar pa se ni zgodilo. S tem bi naj sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti in storilo zgoraj zatrjevano procesno kršitev. Kot je že bilo navedeno, pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožnica je bila pravilno vabljena na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo. Ali bo sodišče zaslišalo njeno zakonito zastopnico (in ji v ta namen kasneje poslalo še vabilo za zaslišanje strank), je bilo v domeni razpravljajočega sodnika. V obravnavani zadevi je slednji glede na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z obstojem dogovora o predkupni pravici pravilno ocenil, da izvedba (dodatnega) dokaza z zaslišanjem strank ni potrebna.

24.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, ki je dopolnilno odločbo izdalo brez nove glavne obravnave. Razloge v zvezi s tem v 4. točki obrazložitve dopolnilne odločbe pritožbeno sodišče povzema kot pravilne in glede na celoto vseh razlogov za zadostne ter zaključuje, da smiselno zatrjevana procesna kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

25.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nosilna značilnost te procesne napake je, da sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Kršitev ni podana, če je obrazložitev neprepričljiva, nelogična ali izrazito (očitno) napačna, v takih primerih gre bodisi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja bodisi za zmotno uporabo materialnega prava. Razumljivost razlogov ne vključuje tudi njihove razumnosti. V predmetni zadevi je tok argumentacije jasen in razumljiv in se izpodbijana osnovna odločba v zvezi z dopolnilno odločbo da preizkusiti. Odločilen kriterij iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki vzpostavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, zato ni podan. Razloge o odločilnih dejstvih v zvezi z nastankom predkupne pravice, ki jih je toženka podala v tretji pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2023, je sodišče prve stopnje obravnavalo v okviru odločanja o podrejenem zahtevku, katerega utemeljenost je ustrezno presojalo v dopolnilni odločbi (točke 14 - 19 obrazložitve).

26.Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi, da je v obravnavanem primeru podana t.i. protispisnost. Kršitev iz 15. točke drugega odst. 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). Zatrjevana kršitev v predmetni zadevi ni podana, pri čemer je ugotoviti, da s pritožbenimi trditvami o protispisnosti razlogov pritožba pravzaprav ne uveljavlja te procesne kršitve, ampak graja dokazno oceno pisne izjave priče B. B.

27.Neutemeljena je tudi pritožbena graja o obstoju procesne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica utemeljuje s trditvami, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge tožnice. Iz 6. točke obrazložitve odločbe z dne 27. 12. 2024 izhaja, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni zaslišalo tožnice oziroma njene zakonite zastopnice in predlaganih prič. V prvi vrsti se je sklicevalo na pomanjkljivo trditveno podlago tožnice. Ugotovilo pa je tudi, da tožnica za vse predlagane priče ni izkazala, da je poskušala pridobiti njihove pisne izjave, a je bila pri tem neuspešna.

28.Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom za zavrnitev dokaznih predlogov, saj je tožnica zgolj pavšalno navedla, katera dejstva naj se s ponujenimi dokazi dokažejo. Kot izhaja iz trditev pod točko 1.3. tožbe, je v zvezi z izvedbo dokazov z zaslišanjem stranke in prič navedla le, da bodo sklenitev ustnega dogovora o ustanovitvi predkupne pravice lahko potrdile tožnica in priče, G.G. (ki je sodeloval in bil navzoč pri dogovorih), H. H., I. I. (kot pooblaščenec toženke), J. J. (pooblaščenka toženke) in K. K. Tožnica je torej predlagala izvedbo dokazov, pri čemer pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve odločbe z dne 27. 12. 2024, pred tem ni navedla, kdaj, s kom in kje oziroma v kakšnih okoliščinah je sklenila dogovor o predkupni pravici. Glede na navedeno ni dvoma, da tožnica v zvezi s tem ni zadostila trditvenemu bremenu, tako da izvedba dokazov v tej smeri ni bila potrebna. Gre za informativne dokaze, ki v okviru sojenje niso dopustni.

29.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tudi drugače ni bilo pogojev za neposredno zaslišanje prič tožnice. Tožnica namreč pisnih izjav prič kljub pozivom sodišča ni predložila niti ni zatrjevala in izkazala, da jih je poskušala pridobiti. V tej zvezi je potrebno poudariti, da je na sodišče prve stopnje naslovila prošnjo za podaljšanje roka za predložitev pisnih izjav prič. Sodišče prve stopnje je njeni prošnji sledilo in ji dne 28. 3. 2023 rok podaljšalo za dodatnih 30 dni (l. št. 39 spisa), njen predlog z dne 12. 5. 2023 pa je z sklepom z dne 26. 6. 2023 zavrnilo (l. št. 57 spisa), tožnica pa v nadaljevanju ni predložila nobene pisne izjave. Hkrati tudi ni podala trditev in ni predložila dokazov, ki bi sodišču prve stopnje omogočali presojo verjetnosti, da je pisne izjave predlaganih prič poskušala pridobiti, a pri tem ni bila uspešna. Ker v obravnavani zadevi niso bili podani pogoji iz drugega odstavka 236.a člena ZPP, je sodišče prve stopnje tudi zaradi tega utemeljeno zavrnilo neposredno zaslišanje prič, predlaganih v tožbi.

30.Glede zavrnitve dokaznih predlogov z neposrednim zaslišanjem prič L. L., M. M. in N. N. ml. pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, ki jo je v tej zvezi podalo v 26. in 27. točke obrazložitve odločbe z dne 27. 12. 2024 ter 13. točki dopolnilne odločbe. Povzema jih kot pravilne in zadostne.

31.Ker so bile izjave prič predložene v slovenskem jeziku, je neutemeljena tudi pritožbena graja o procesni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 226. člena ZPP. Le, če je listina sestavljena v tujem jeziku, mora biti listini priložen overjen prevod.

Glede ostalih pritožbenih navedb

32.Sodišče prve stopnje je skrbno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in v posledici tega pravilno odločilo o primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku. Ker ugotovljena odločilna dejstva niso potrdila trditve tožnice, da v obravnavanem primeru obstoji predkupna pravica na spornih nepremičninah, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

33.Glede presoje utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve odločbe z dne 27. 12. 2024 pravilno izpostavilo, da tožnica tudi po opozorilu toženke na pomanjkljivost njene trditvene podlage, ni navedla kdaj, s kom, in kje je sklenila dogovor o predkupni pravici, torej ni konkretizirala svojih trditev o ustanovitvi predkupne pravice. Hkrati pa je toženka (v nasprotju s tožnico) v postopku predložila pisne izjave prič, sedanjega in bivših zakonitih zastopnikov, ter tudi s tem potrdila svoje navedbe, da ustni dogovor o ustanovitvi predkupne pravice ni bil sklenjen. V nasprotju s pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijane odločbe z dne 27. 12. 2024 ugotovljena dejstva, ki jih toženka dokazovala s pisnimi izjavami prič B. B., J. J., P. P. in O. O., povezalo s skrbno in logično preverljivo razlago, ki s stopnjo prepričanja dopušča zaključek, da tožnica s toženko ni sklenila ustnega dogovora o predkupni pravici za nakup hotela R.

34.Pritožba nadalje neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni utemeljen podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem skrbno presodilo zatrjevanja tožnice, da obstoj predkupne pravica izhaja iz ravnanj pravdnih strank, ki ji je slednja podrobno opredelila v tretji pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2023. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje o (ne)utemeljenosti podrejenega tožbenega zahtevka ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi.

35.Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu utemeljeno izpostavilo pisno izjavo priče B. B., dokumentacijo, ki jo je dokazno ocenilo v 17. točki obrazložitve dopolnilne odločbe in dejstvo, da je toženka že v tej tožbi, ki je bila vložena bistveno pred nastopom kateregakoli dogodka, ki ga tožnica sedaj ponuja kot indic, nasprotovala, da je bil sklenjen dogovor o obstoju predkupne pravice. V tem kontekstu je pravilno izpostavilo, da so bile vse predkupne ponudbe s strani toženke dane tožnici po vložitve sedaj obravnavane tožbe, v kateri toženka nasprotuje obstoju dogovora o predkupni pravici. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve dopolnilne odločbe utemeljeno zaključilo, da tožnica sodišča ne prepriča niti s predloženim pravnim mnenjem prof. dr. A. A., iz katerega izhaja, da lahko poslano ponudbo, ki jasno nakazuje, da izhaja iz pogodbene predkupne pravice, štejemo tudi za konkludentno izjavo volje, usmerjeno v ustanovitev pogodbene predkupne pravice, če ta ni bila že pred tem veljavno ustanovljena.

36.V tej zvezi je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve dopolnilne odločbe tudi utemeljeno izpostavilo, da četudi bi obvestilo o prodaji nepremičnin drugi osebi in ponudbo le - teh v odkup tožnici kot predkupnemu upravičencu šteli kot "pripoznavo" obstoja zatrjevane predkupne pravice tožnice, pa slednja predkupne pravice ni uveljavljala v skladu z zakonskimi določili. Po pravilni razlagi sodišča prve stopnje je skladno s 507. členom OZ lastnik stvari (prodajalec) dolžan predkupnega upravičenca obvestiti o nameravani prodaji stvari določeni osebi in o pogojih prodaje ter mu ponuditi, naj jo on kupi pod enakimi pogoji.

37.Po ugotovitvi, da je tožnica, ki je 3. 2. 2023 podala izjavo o uveljavljanju predkupne pravice, nato 28. 2. 2023 pri notarki deponirala zgolj 590.000,00 EUR, pri čemer je kupnina za nepremičnine, kot izhaja iz navedb tožnice in prodajne pogodbe, znašala 1.900.000,00 EUR, je utemeljeno izpostavilo, da mora predkupni upravičenec skladno s pravno teorijo5 in sodno prakso6 skupaj z izjavo o sprejemu ponudbe izpolniti svojo obveznost iz prodajne pogodbe - plačati kupnino in jo položiti pri sodišču (drugi odstavek 508. člena OZ), česar pa v obravnavanem primeru tožnica ni storila.7 Kot izhaja iz razlogov dopolnilne odločbe, je citirana zakonska določba nujna za zavarovanje upravičenega interesa lastnika nepremičnine, ki je zaradi predkupne pravice omejen pri izbiri kupca. Lastnik nepremičnine pri sklenitvi pogodbe namreč ne more ugotavljati in se ozirati na kupčevo plačilno sposobnost, pri čemer se s tem izpostavlja tveganju neplačila kupnine. To je torej cena, ki jo mora predkupni upravičenec plačati za svojo pravico. Izjemo od pravila, da mora predkupni upravičenec hkrati z izjavo o sprejemu predkupne ponudbe plačati tudi kupnino, določa tretji odstavek 508. člena OZ. Predkupni upravičenec lahko rok za plačilo kupnine, določen v predkupni ponudbi, izkoristi le, če ob izjavi, da sprejema ponudbo, lastniku stvari namesto plačila kupnine zagotovi zadostno zavarovanje. Tožnica se torej ne more pogajati s predkupnim zavezancem o roku in načinu plačila, brez da bi svojo obveznost zavarovala. Znesek 590.000,00 EUR, ki je bil deponiran 28. 2. 2023 (tožnica je pisno izjavo o uveljavljanju predkupne pravice podala dne 3. 2. 2023), pa upoštevaje celotni znesek kupnine, ne predstavlja primernega oziroma zadostnega zavarovanja.8

38.Na podlagi takšnih materialno pravnih stališč, ki jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, je treba zaključiti, da četudi bi obstojal indic, da je bila zatrjevana predkupna pravica na predmetnih nepremičninah ustanovljena, slednja ni bila uveljavljena v skladu z določbami 508. člena OZ.

Glede končne odločitve

39.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbe zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo z dne 27. 12. 2024 in dopolnilno odločbo z dne 19. 2. 2025, kot izhaja iz izreka te odločbe (353. člen ZPP).

40.Pooblaščenka tožnice je v pritožbah zoper odločbo z dne 27. 12. 2024 in zoper dopolnilno odločbo z dne 19. 2. 2025 zgolj pavšalno predlagala, da toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Iz tega razloga (ker stroškov ni specificirala ne po obsegu ne po vrsti storitve) o pritožbenih stroških tožnice sodišče druge stopnje ni odločilo.

41.O priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožnice je odločeno po prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Priglašeni stroški niso bili potrebni, saj je toženka v odgovoru na pritožbe zgolj ponovila svoja pravna stališča in soglašala z izpodbijanima odločitvama.

-------------------------------

1Tako sklep US RS Up 184/98 z dne 2. 2. 1999.

2Prim. z A. Galič v M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 490.

3J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009; komentar k 339. členu ZPP, str. 309.

4Ta določa, da če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna.

5M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 309.

6Npr. sklepa VSL I Cpg 115/2018 z dne 27. 2. 2018 in VSL I Cpg 478/2019 z dne 28. 8. 2019.

7Navedeno stališče izhaja tudi iz sklepa sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. I Pg 74/2023 z dne 17. 8. 2023, s katerim je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Ta je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča opr. št. I Cpg 209/2023 z dne 26. 10. 2023.

8Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve dopolnilne odločbe s tem odgovorilo tudi na pravna naziranja, ki jih je podal prof. dr. A. A. v svojem pravnem mnenju, ki ga je tožnica povzela kot del trditvene podlage spora.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 507, 508, 508/2, 508/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 70, 70/2, 70/2-6, 73, 73/1, 73/5, 115, 116, 116/1, 226, 226/2, 236a, 236a/2, 339, 339/2, 339/2-2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14, 339/2-15, 363, 363/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.