Jedro

Pravno zmotno je stališče, da se domneva, da je nepremičnina skupno premoženje tožencev že zato, ker je bila pridobljena v času trajanja njune zakonske zveze.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da nepremičnina stoječa na parc. št. 2231/2, vpisana v vl. št. 2904 k.o. S., ki v naravi predstavlja travnik v izmeri 1366 m2, spada v skupno premoženje tožencev F. in Z.S., in da je toženec F.S. solastnik te nepremičnine do 1/2. Hkrati je sodišče toženki Z.S. naložilo, da je dolžna tožencu izdati zemljiško knjižno dovolilo: "Z.S., dovoljuje, da se pri parc. št. 2231/2, vl. št. 2904 k.o. S. vpiše lastninska pravica na ime F.S., do deleža 1/2", sicer se bo s pravnomočnostjo te sodbe štelo, da je takšno zemljiškoknjižno dovolilo dano. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 360.080,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka in predlaga, da se sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zmotno uporabilo materialno pravo, posledično v zvezi s tem povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje in naredilo zmotne zaključke, poleg tega pa je storilo tudi kršitve postopka. Pritožnica je v zemljiški knjigi pri sporni parceli vpisana kot lastnica do celote, kar pomeni, da je za spremembo navedenega stanja potrebno, da mora tožeča stranka dokazati, da predstavlja parcela skupno premoženje tožencev, da je bilo to premoženje pridobljeno prav s sredstvi pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze in da je delež toženca ena polovica. Tožena stranka je sicer dokazala, da je bila parcela kupljena v času trajanja zakonske zveze, to med strankami niti ni bilo sporno. Da pa je bila parcela kupljena s sredstvi, ki sta jih toženca pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze in kolikšen je delež toženca, tožeča stranka ni dokazala. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se predpostavlja, da je premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje zakoncev in mora tisti, ki trdi drugače to dokazati. Navedeno v tem primeru ne drži, saj je pri navedeni nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica toženka, ta vpis pa je verjetnostno močnejše dejstvo od gornje predpostavke. Kdor trdi drugače kot je vpisano v zemljiški knjigi mora to dokazati, to je, da je bila parcela kupljena s sredstvi, ki so bila ustvarjena v času trajanja zakonske zveze z delom zakoncev (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Toženi stranki ni bilo potrebno dokazovati, da je sporna parcela posebno premoženje toženke, saj je to zaenkrat z vpisom v zemljiško knjigo že potrjeno. Ne glede na to, pa je toženka v postopku vendarle predlagala izvedbo vseh razpoložljivih dokazov, ki potrjujejo, da je bila sporna parcela kupljena prav s sredstvi, ki predstavljajo posebno premoženje toženke. Ti dokazi so bili v postopku, poleg zaslišanja toženca tudi edini, ki so potrjevali od kod, na kakšen način in v kakšni višini so bila sredstva pridobljena za nakup parcele. Sodišče prve stopnje je kljub temu dokaze zavrnilo kot neprepričljive in ostalo pri zmotni predpostavki, da je premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje zakoncev in mora tisti, ki trdi drugače to tudi dokazati. Take predpostavke ZZZDR ne pozna, saj 2. odstavek 52. člena določa še druge pogoje za nastanek skupnega premoženja, takega dokaznega pravila ne pozna tudi Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to pa je tudi v nasprotju z osnovnimi načeli zemljiške knjige. Tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da naj bi toženca v njunem zakonu, do dneva nakupa navedene nepremičnine, uspela pridobiti z delom sredstva za nakup navedene nepremičnine. V spisu ni dokaza, ki bi to potrjeval. Nasproti temu stojijo dokazi toženke, ki potrjujejo, da teh sredstev toženca nista imela (že stanovanje sta kupila na kredit, hiše na parceli kasneje nista gradila, ker nista imela sredstev). Sodišče prve stopnje nadalje pri odločanju povsem zmotno predpostavlja, da je delež toženca na sporni nepremičnini natanko 1/2 od celote, kot to sicer šteje ZZZDR v 1. odstavku 59. člena. To določilo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, saj ZZZDR v tem členu določa za primer, ko skupno premoženje zakoncev ni deljeno, ko na njem še niso določeni deleži. V tem primeru pa so bili deleži z vpisom v zemljiško knjigo že določeni, toženec nič, toženka do celote. Zakonska predpostavka v tem primeru ne velja. Tožeča stranka bi morala tudi glede višine deleža dokazati nasprotno. Tega pa ni dokazala, sodišče prve stopnje je glede tega sprejelo odločitev brez enega samega dokaza, ki bi to potrjeval. Celotna sodba temelji na zmotnih predpostavkah, na zmotni uporabi zakona, ne pa na konkretnih dokazih. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev postopka s tem, ko ni izvedlo predlaganega soočenja med pričo D.S., tožencem in toženko. V tej zadevi je namreč navedena priča najprej nastopala kot pooblaščenec tožeče stranke, kasneje pa pooblastilo preklicala in nastopala kot priča. Glede na nenavaden manever, ki ga je priča opravila v tem postopku, je jasno, da je navedena priča v bistvu v izpovedbah navajala nova dejstva na strani tožeče stranke, ne pa potrjevala dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala. Na nova dejstva pa toženca nista mogla odgovorit. Zaradi tega je pooblaščenec toženke predlagal, kar žal ni zapisano v zapisniku o glavni obravnavi, da se priča sooči z izpovedbama toženca in toženke ter da se številne nejasnosti razčistijo. O navedenem predlogu sodišče prve stopnje ni odločalo, niti ga ni zapisalo v zapisnik o glavni obravnavi, vse navedeno pa je bistveno, če se ve, da se vse izpovedbe priče D.S. nanašajo na čas po letu 1995, ko je tožeča stranka pričela poslovati z L. d.o.o., ne pa v času, ko je bila kupljena navedena nepremičnina do leta 1994. Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka - kot upnik - na podlagi 1. odst. 57. člena ZZZDR, s tožbo zahteva, da sodišče določi delež toženca - dolžnika na skupnem premoženju zakoncev (tožencev), in sicer na nepremičnini stoječi na parc.št. 2231/2, vpisani v vl.št. 2904 k.o. S., ki v naravi predstavlja travnik v izmeri 1366 m2. Navaja, da je toženka zemljiškoknjižna lastnica navedene parcele do celote, ker pa je bila sporna nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze tožencev (na podlagi prodajne pogodbe z dne 9.2.1994), je utemeljeno sklepati, da le ta predstavlja njuno skupno premoženje, glede na zakonsko domnevo iz 59. člena ZZZDR, pa tudi, da znaša delež toženca na navedeni nepremičnini 1/2, kar pomeni, da je toženec solastnik sporne nepremičnine do 1/2. Pritožba utemeljeno opozarja na pravno zmotno stališče (izhodišče) sodišča prve stopnje, da se domneva, da je nepremičnina skupno premoženje tožencev že zato, ker je bila pridobljena v času trajanja njune zakonske zveze, zaradi česar je bilo za odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku odločilno dejstvo, da druga toženka ni uspela dokazati, da je bila nepremičnina - parcela kupljena z denarjem, ki sta ji ga namensko njej darovala oče in teta. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da velja domneva, da je skupno premoženje zakoncev le tisto, ki sta ga zakonca (oba) pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), kar pomeni, da premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, vendar z delom le posameznega zakonca ali ki ga je posamezni zakonec pridobil kako drugače, ni skupno premoženje, temveč je posebno premoženje, s katerim ta zakonec samostojno razpolaga (1. odstavek 51. člena ZZZDR). Seveda ga lahko tudi (v času zakonske zveze) vloži (vnovči) v drugo premoženje, vendar s tem slednje ne postane skupno premoženje. Zato tudi dejstvo, da sta toženca kot bivša zakonca imela skupni namen graditve hiše na tej parceli, ki je po navedbah obeh bila kupljena z denarnimi sredstvi, ki jih je drugi toženki podaril njen oče, in je zato njeno posebno premoženje, ne more biti odločilno dejstvo pri zaključku, da je zato tudi parcela skupno premoženje. Spregledalo pa je tudi, da tožeča stranka trditev o tem, da je bila sporna nepremičnina kupljena s sredstvi, ki sta jih zakonca (toženca) pridobila z delom, sploh ni postavila, zato je protispisna taka navedba sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je trdila, da je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze in da predstavlja skupno premoženje toženih strank, take trditve pa so premalo, da bi imele za posledico pravno domnevo iz 2. odstavka 59. člena ZZZDR. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je bila sporna nepremičnina kupljena na podlagi prodajne pogodbe z dne 9.2.1994, torej v času trajanja zakonske zveze tožencev (zakonska zveza tožencev je trajala od leta 1988 do leta 2004). Po presoji višjega sodišča pa v obravnavanem primeru glede na tožbene trditve tudi ni bilo sporno, ali je bila nepremičnina kupljena s sredstvi pridobljenimi z delom, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč je bilo sporno, ali je bila nepremičnina kupljena s sredstvi, ki predstavljajo skupno premoženje tožencev in zato tudi parcela kot taka predstavlja skupno premoženje tožencev ali pa je bila kupljena s sredstvi, ki so bila posebno premoženje druge toženke in torej predstavlja njeno posebno premoženje. Tožeča stranka je trdila, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje toženih strank, trditve pa postavila na podlagi dejstva, da je bila parcela kupljena v času trajanja zakonske zveze in na podlagi dejstva, da je prvi toženec sam ponujal navedeno nepremičnino v nadaljnjo prodajo, o čemer je priložila listino, ki se nahaja v prilogi A7 spisa in ker je prvi tožnik tožnikovemu očetu večkrat obljubljal poplačilo svojega dolga, pri tem pa izrecno poudarjal, da bo del tožniku dolgovanih sredstev pridobil iz naslova prodaje sporne parcele. Take trditve pa same po sebi niso dovolj, da bi imele za posledico pravno domnevo iz 2. odstavka 51. člena ZZZDR, saj ima le zatrjevanje obeh tu navedenih pogojev (dejstvo zakonske zveze in pridobivanje sredstev zakoncev z delom v tem času) za posledico domnevo, da gre za skupno premoženje. Dokaznega postopka v smeri ugotavljanja, ali je bila parcela kupljena s sredstvi, ki predstavljajo skupno premoženje pa sodišče prve stopnje ni izvajalo, ker je spregledalo trditveno podlago tožbe. Tožnik s svojim tožbenim zahtevkom ne bi bil uspešen, če bi tožena stranka dokazala, da je bila sporna parcela kupljena s sredstvi, ki so predstavljala njeno posebno premoženje, saj bi v tem primeru tudi parcela predstavljala njeno posebno premoženje. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je breme dokazovanja, da gre za posebno premoženje druge toženke na toženi stranki in ne na tožeči stranki kot meni pritožba, vendar pa ima slednja prav, ko uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ko dokaznih predlogov tožene stranke ni izvedlo in se o njih sploh ni izjasnilo. Poleg tega so v obrazložitvi sodbe ob zaključku, da parcela ni bila kupljena s sredstvi, ki sta jih drugi toženki podarila njen oče in teta iz A., izostali vsakršni razlogi o tem, s katerimi sredstvi pa je nepremičnina bila kupljena. Druga toženka je v pripombah na zapisnik pojasnila, da je na glavni obravnavi predlagala soočenje zaslišane priče S. z obema toženima strankama, prvi toženec pa je že v odgovoru na tožbo navajal, da je imel precej nižjo plačo od druge toženke in ni imel nobenih drugih dohodkov, kot dokaz pa predlagal poizvedbe o višini dohodkov toženih strank. O teh dokaznih predlogih , ki jih sodišče ni izvedlo, pa se tudi sploh ni izjavilo in ni navedlo nobenih razlogov, zakaj dokaznim predlogom toženih strank, na katerih pa je breme dokazovanja, da gre pri sporni parceli za posebno premoženje druge toženke, ni ugodilo. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zaradi tega ter zaradi navedene protispisnosti podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 338. člena ZPP.

Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje opisane bistvene kršitve določb ZPP odpraviti in ob pravilni uporabi materialnega prava o zadevi ponovno odločiti. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno kritično oceni izpovedi zaslišanih prič o podarjenih denarnih sredstvih za nakup parcele in če bo ugotovilo, da je da so bila podarjena denarna sredstva za nakup nepremičnine, pa bo moralo presoditi, ali je bilo darilo dano le drugi toženki ali obema toženima strankama, pri tem pa izhajati iz trditvene podlage tožbe.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da se v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.