Jedro

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je delo, ki ga je opravljala tožnica na podlagi pogodb o zaposlitvi (pregledovanje in potrjevanje zahtevkov za povračilo EU sredstev), opravljalo v vseh obdobjih, ko je tožena stranka ta evropska sredstva prejemala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je delo, ki ga je tožnica opravljala, predstavljalo stalno delo in ne delo po projektu, zato je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo in odgovora na dopolnitev pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je I. točki izreka izpodbijane odločitve razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 15. 10. 2015 in 25. 11. 2015. V II. točki izreka je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 10. 11. 2008 sklenjena za nedoločen čas. V III. točki izreka je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 9. 2015 ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2008 in vsemi pripadajočimi aneksi. V prvem odstavku IV. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto višji svetovalec in ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 10. 2015 do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo in jo vpisati v enotno matično evidenco pri ZPIZ z izjemo obdobja od 8. 8. 2016 do 30. 11. 2016, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku IV. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka, da ji je dolžna tožena stranka priznati delovno dobo tudi za čas od 8. 8. 2016 do 30. 11. 2016 in jo za to obdobje vpisati v enotno matično evidenco pri ZPIZ. V prvem odstavku V. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 10. 2015 do vrnitve nazaj na delo izplačati prejemke iz delovnega razmerja in sicer razliko v nadomestilu plače, nadomestilo plače in regres za letni dopust v zneskih, kot izhajajo iz prvega odstavka V. točke izreka izpodbijane sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov. V drugem odstavku V. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo zamudnih obresti od neto prisojenih nadomestil plač za obdobje od 4. do 5. v mesecu za pretekli mesec. V VI. točki izreka je s sklepom, ki ni pod pritožbo, postopek ustavilo v delu tožbenega zahtevka za izplačilo sorazmernega dela regresa za leto 2016 v višini 240,00 EUR bruto, za odvod predpisanih dajatev in za izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti izplačila regresa za letni dopust dalje do plačila. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti stroške tega postopka v višini 806,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper del sklepa, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek in ji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sklepa Vlade RS in pristojnih služb, ki so bile za ministrstvo kot delodajalca zavezujoče. Vlada RS novih zaposlitev za izvajanje nalog kohezijske politike v letih 2007, 2008 in 2009 ni pripoznala kot trajnih (sklep Vlade RS z dne 28. 9. 2006), saj so bile te zaposlitve vezane na čas trajanja operativnega programa, pogajanja za novo programsko obdobje pa še niso bila v teku. Glede na to je tožena stranka s tožnico lahko sklenila le pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tudi pri sklepanju druge pogodbe o zaposlitvi so bili izpolnjeni pogoji za njeno sklenitev za določen čas, s podpisom takšne pogodbe pa je svojo voljo, da sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas, nedvoumno izrazila tudi tožnica. Tudi druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas trajanja projekta "Tehnična pomoč za plačilni organ". Ob tem ni odločilnega pomena dejstvo, da je tožena stranka za delovno mesto "svetovalec" in "višji svetovalec" v Direktoratu A., Sektorju B. zaposlitve na teh delovnih mestih po letu 2015 sklepala za nedoločen čas, saj je imela za to podlago v sklepu Vlade RS z dne 26. 2. 2015. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da "Tehnična pomoč za plačilni organ" ni bil projekt, temveč le finančni instrument. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje oprlo le na izpovedbi tožnice in priče C.C., ki pa je bila neverodostojna priča, saj zoper toženo stranko tudi sama vodi spor zaradi transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Sodišče prve stopnje bi moralo dati večjo težo izpovedbi priče D.D., ki je bila neposredno nadrejena tožnici in odgovorna za projekt tehnične podpore na Ministrstvu E.. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbo D.D., bi ugotovilo, da je "Tehnična pomoč za plačilni organ" samostojen projekt, katerega naloge se spreminjajo v vsakem programskem obdobju. Tožnica je delala naloge v okviru tega projekta, njeno delo je pomenilo tehnično podporo za nek projekt, katerega vsebino je morala izvajati. Zato dela in naloge tožnice niso predstavljala rednih delovnih nalog tožene stranke, saj se je po poteku projekta delo zaključilo. Stališče sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki je bilo zavzeto v odločbi opr. št. VIII Ips 65/2013. Ker predmet tožničine zahteve ni bil poziv na delo na uradniško delovno mesto "višji svetovalec", v tem delu ni podane procesne predpostavke za dopustnost tožbe. Ker tožnica ni bila imenovana v uradniški naziv, tudi ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela na tem delovnem mestu. S to svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje preseglo svoja pooblastila, saj je razporejanje delavca na konkretno delovno mesto v izključni pristojnosti delodajalca. Sodišče prve stopnje pa bi moralo pri odločanju upoštevati tudi 118. člen ZDR-1, saj se je tožnica v svoji tožbi pred Upravnim sodiščem RS (v kateri je izpodbijala odločitev tožene stranke o neizbiri na prosto delovno mesto in uveljavljala odškodninski zahtevek v višini šestih bruto mesečnih plač) pri višini odškodnine sama sklicevala na 118. člen ZDR-1. Tožnica je tudi s tem izkazovala svojo voljo, da ne pride do reintegracije k toženi stranki. Sodišče prve stopnje pa bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati tudi zato, ker je zaradi tožničin očitkov v zvezi z izbirnimi postopki porušeno vzajemno zaupanje in spoštovanje med strankama, medsebojni odnosi pa so močno skrhani. To izhaja tudi iz izpovedbe priče D.D.. Tožena stranka je sicer v izbirnih postopkih za zasedbo javno objavljenih prostih delovnih mest izbirala kandidate, ki so se izkazali kot najbolj strokovno usposobljeni, med njimi pa tožnice ni bilo. D.D. je izpovedala, da jih je tožnica na pisnem in ustnem preverjanju znanja razočarala in da zato ministrstvo nima interesa, da bi z njo nadaljevala delovno razmerje, pa tudi potreba po delu tožnice ne obstaja.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka je dne 24. 2. 2017 vložila še dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da je po vložitvi pritožbe izvedela, da je tožnica od 9. 1. 2017 v delovnem razmerju za nedoločen čas na Ministrstvu F. na delovnem mestu "finančnik VII/2-15" v Sektorju G.. Za ta podatek je tožena stranka izvedela šele po vložitvi pritožbe. Glede na to tožnica nima več pravnega interesa za tožbeni zahtevek v delu reintegracije k toženi stranki, zato bi moralo sodišče prve stopnje tudi glede na navedeno razvezati pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člen ZDR-1. 5. Tožnica je podala tudi odgovor na dopolnitev pritožbe tožene stranke. V njej predlaga, da sodišče pogodbo o zaposlitvi razveže in toženi stranki naloži, da tožnici izplača ustrezno denarno nadomestilo (namesto reintegracije). Priglaša stroške za sestavo odgovora na dopolnitev pritožbe.

6. Pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe tožene stranke ni upoštevalo, saj je bila vložena po poteku roka za vložitev pritožbe (drugi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

9. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica pri toženi stranki brez prekinitve zaposlena v obdobju od 1. 6. 2007 do 30. 9. 2015 na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas (A1, A6), ki sta bili spremenjeni z več aneksi. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je bil za sklenitev teh pogodb o zaposlitvi za določen čas podan zakonsko dopusten razlog po 3. točki 1. odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki je sicer naveden tudi v preambuli obeh pogodb o zaposlitvi. Iz 1. člena obeh pogodb o zaposlitvi izhaja, da sta bili sklenjeni zaradi dela v okviru projekta "Tehnična pomoč za plačilni organ". Po 3. točki 1. odstavka 68. člena ZJU se med drugim lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za strokovno delo, ki se organizira kot projekt z omejenim časom trajanja.

10. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je delo, ki ga je opravljala tožnica na podlagi pogodb o zaposlitvi (pregledovanje in potrjevanje zahtevkov za povračilo EU sredstev), opravljalo v vseh obdobjih, ko je tožena stranka ta evropska sredstva prejemala. Tožena stranka je evropska sredstva prejemala že pred projektom "Tehnična pomoč za plačilni organ" in da se to delo opravlja tudi po novem operativnem programu evropske kohezijske politike za programsko obdobje 2014 - 2020 (torej tudi v obdobju, ko je tožnici delovno razmerje zaradi poteka druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas že prenehalo). Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da tehnična pomoč OP H. (A16), ki je bil kot projekt naveden v drugi pogodbi o zaposlitvi za določen čas, nima narave projekta v smislu dela po 3. točki 1. odstavka 68. člena ZJU, ki bi bil časovno omejen, temveč gre dejansko za način financiranja in podpore različnih projektov in programov, ki jih financira Evropska unija za čas trajanja evropske finančne perspektive (od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2015 - A16). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožničino delo ni bilo časovno omejeno, saj je bil časovno omejen le način financiranja tega dela. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je delo, ki ga je tožnica opravljala, predstavljalo stalno delo in ne delo po projektu, zato je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku. Razveljavilo je sklepa tožene stranke (A12, A20), s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, ugotovilo je, da je tožnica s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 11. 2008 (A6) sklenila za nedoločen čas, posledično pa je pravilno ugodilo tudi preostalemu delu njenega tožbenega zahtevka (razen za obdobje tožničine zaposlitve pri drugem delodajalcu, v zvezi z višino nadomestila plače za obdobje, ko je tožnica prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od posamičnih mesečnih neto zneskov nadomestila plače).

11. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo delo, ki ga je opravljala tožnica, stalno in da ni šlo za projektno delo, ni bistvena pritožbena navedba tožene stranke, da iz sklepa Vlade RS z dne 28. 9. 2006 (B4) izhaja, da se bodo za opravljanje nalog na področju kohezijske politike EU v programskem obdobju 2007 - 2013 izvajale (sklepale) pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene na podlagi 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU, se namreč presoja glede na to, ali je za to pogodbo o zaposlitvi dejansko obstajal razlog iz citirane določbe in ne glede na to, kako delodajalec takšno delo opredeli. Ker presoja zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni odvisna od volje strank pri sklepanju takšne pogodbe, temveč od obstoja zakonskega razloga za njeno sklenitev, niso odločilne pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica s podpisom takšne pogodbe o zaposlitvi izrazila svojo voljo, da sklepa s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

12. Ker je eden od bistvenih elementov projektnega dela, v zvezi s katerim se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, njegova časovna omejenost, sodišče prve stopnje pa je v postopku ugotovilo, da "Tehnična pomoč za plačilni organ" ne predstavlja časovno omejenega dela (časovno je bil omejen le način financiranja tega dela), tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da "Tehnična pomoč za plačilni organ" ni bil projekt v smislu 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU. Ker tudi iz izpovedbe D.D. ne izhaja, da bi "Tehnična pomoč za plačilni organ" predstavljala projekt v vsebinskem smislu (kljub formalnemu imenovanju tega dela kot projektnega dela), tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo pri ugotavljanju tega spornega dejstva upoštevati tudi izpovedbo D.D.. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so se delovne naloge pregledovanja in potrjevanja zahtevkov za povračilo sredstev Evropske unije opravljale stalno ne glede na posamezna programska obdobja in da se bodo ta dela opravljala tudi v prihodnje (dokler bo Slovenija prejemnica teh finančnih sredstev).

13. Po zaključku pritožbenega sodišča se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 65/2013, saj se v tej sodbi Vrhovno sodišče RS ni vsebinsko opredeljevalo do pojmov financiranja in tehnične pomoči, kot to navaja tožena stranka v pritožbi.

14. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba tožene stranke, da za ugoditev delu tožbenega zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 11. 2008 za uradniško delovno mesto "višji svetovalec" in za poziv na delo na to delovno mesto ni izpolnjena procesna predpostavka (z obrazložitvijo, da ta del zahtevka ni bil predmet zahteve za varstvo pravic, ki jo je vložila tožnica pri toženi stranki). Iz tožničine zahteve za odpravo kršitve iz delovnega razmerja (A17) izhaja, da je tožnica od tožene stranke zahtevala priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas in predložitev v podpis ustrezno pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu "višji svetovalec" za čas od 1. 10. 2015 dalje. Glede na vsebino te zahteve je tožnica tudi po zaključku pritožbenega sodišča izpolnila procesno predpostavko za vsebinsko obravnavanje njenega tožbenega zahtevka. Ob tem po stališču pritožbenega sodišča ni bistveno, da tožnica v svoji zahtevi ni od tožene stranke zahtevala tudi poziva na delo na delovno mesto, saj je bila v času podajanja te zahteve še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, tožbo, ki je vsebovala tudi zahtevek za reintegracijo, pa je v skladu z 2. odstavkom 25. člena ZJU vložila v roku 30 dni od dneva, ko je prejela sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 25. 11. 2015 (A20).

15. Glede na to, da je bila med tožnico in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto "višji svetovalec", ta pogodba pa se je na podlagi 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo preseglo svoja pooblastila, ker je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca. Sodišče prve stopnje je namreč le ugotovilo, da še vedno velja pogodba o zaposlitvi z dne 10. 11. 2008 (A6), za katero se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, pri tem pa v pravice, obveznosti in odgovornosti strank, ki so bile dogovorjene v tej pogodbi (oziroma v kasneje sklenjenih aneksih k tej pogodbi) ni posegalo. Glede na to, da je tožnica po omenjeni pogodbi o zaposlitvi opravljala delo na delovnem mestu "višji svetovalec" uradniškega naziva pa ni mogla pridobiti zaradi omejitvene določbe 1. odstavka 73. člena ZJU, tudi dejstvo, da ni bila imenovana v uradniški naziv, ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje o tem, da je dolžna tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delovno mesto "višji svetovalec".

16. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, ki jih določa prvi odstavek 118. člena ZDR-1. Okoliščina, da je tožnica zaradi neizbire na objavljeno uradniško delovno mesto "višji svetovalec" vložila tožbo pri Upravnem sodišču RS (B20), v kateri je vtoževala ugotovitev nezakonitosti sklepa Ministrstva E. z dne 13. 8. 2015 in plačilo odškodnine v višini šestih mesečnih bruto plač, ne more biti tista odločilna okoliščina, na podlagi katere bi se pogodba o zaposlitvi, ki je tožnici nezakonito prenehala, sodno razvezala. Glede na to, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu do dneva odločitve sodišča prve stopnje o njenem tožbenem zahtevku jasno izrazila interes po vrnitvi na delo k toženi stranki, za odločitev o predlogu tožene stranke za sodno razvezo ni bistvenega pomena dejstvo, da je tožnica v zgoraj omenjeni tožbi (ki je v obravnavi pred Upravnim sodiščem RS) določila višino vtoževane odškodnine ob sklicevanju na smiselno uporabo 118. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče sicer soglaša tudi s preostalimi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z neutemeljenostjo predloga tožene stranke glede uporabe 118. člena ZDR-1 (ki jih je sodišče prve stopnje pojasnilo v 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) in ugotavlja, da so tudi preostale pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da so obstajale okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank za sodno razvezo (porušeno zaupanje med strankama, neizbira tožnice na prijavljena prosta delovna mesta, razočaranje tožene stranke pri preverjanju tožničinega znanja, ...) neutemeljene.

17. Glede na to, da je tožena stranka v pritožbi izpodbijala tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora in glede na to, da je v tem delu pritožba tožene stranke povsem neobrazložena, je ta del odločitve prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tožnice odločilo ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP ter glede na določbe Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015).

18. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo in odgovor na dopolnitev pritožbe, ki ju je podala tožnica, nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške v zvezi s tema odgovoroma. Ker tožena stranka stroškov pritožbe in dopolnitve pritožbe ni priglasila, o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.